Claudio Magris: Alfabeti

+ + + + +

Eseji o literaturi.

Ko pisatelj piše o tekstih, ki jih je prebral, tega ne počne kot kritik. Ne zanima ga estetski učinek niti jih ne vrednoti literarnozgodovinsko, ampak išče v njih drobce, iz katerih izpeljuje ideje.

Marsikdo se sooča z zagato, ko bi rad bral, a ne ve, kaj. Magris tega ne pozna, ker ne čita iz kratkočasja, temveč zato, da bi gradil samega sebe. Toda to ne poteka na elementarni ravni kopičenja.

Postavi prav nasprotno: kaj izgubimo, ko pišemo? In še ostreje: kaj pa izgubimo, ko beremo?

Ko bi njegov zastavek prenesli na vsakodnevno sledenje medijskim novicam, bi obrnili vladajoči ratio: s tem, ko sledim vse mogočim informacijam, ne pridobivam, temveč izgubljam. Sliši se bogokletno, pa vendar: kaj izgubljam?

Magris ni teoretik, ki bi podajal interpretacije fenomenov, je pisatelj, ki zastavlja vprašanja. Ki se zna spraševati, saj zna brati. Branje zanj ne pomeni priti skozi knjigo, jo na kratko opisati, še manj čakati na novitete. Piše denimo, kako je preživljal ure v depoju bukvarne, v katerem je brskal po knjigah, ki so jih objavili pred pol stoletja. Ali o antifašistu, ki je napisal pretresljivo pričevanje o taborišču, potem pa ga je nek zgodovinar razkril, da dejansko nikoli ni bil tam. Fascinirata ga oba, slednji, ki je pisca razkril zaradi sumljivega sloga, ki je imel preveč prešeren in lahkoten ton, in prav tako slepar, ki je napisal resnico, tudi ko je lagal.

Ko pisatelj prinaša svoja branja literature, pa skozi Eneja tako mimogrede odgovori tudi na poprej zastavljeno vprašanje, seveda v dialektični obliki: kaj je dobil Enej od pregnanstva, ko je izgubil domovino? Izguba ni le priložnost, je prvi pogoj za novo stvaritev.

Torej literatura kot šola življenja, ki se ne dogaja v učilnicah.