Prof. Nikola Visković: »Začenja se nasilje narave. Tega se ne zavedamo, ker prihaja počasi.«

Liberalni človek je torej praktično brez moralnih ozirov do narave, zanj je narava sredstvo bogatenja in ugodja.

Profesor Nikola Visković je desetletja predaval na splitski univerzi in pisal knjige o zgodovini, semiotiki in argumentaciji v pravu, potem pa je akademski svet presenetil z dvema voluminoznima deloma »Drevo in človek« ter »Kulturna zoologija«, v katerih si zastavlja za večino nezaslišana vprašanja o pravicah živali in dreves ter prikazuje zgodovino kulturne botanike in zoologije.

Od kod izvira vaša fascinacija z drevesi in gozdom?

Zmeraj sem bil osupel nad dejstvom, da smo obkroženi z drevesi in živalmi, živimo od njih, jezik je poln besed zanje, umetnost, religija in literatura so jih polne, a o njih nikoli ne mislimo. Razen povsem individualno egoistično o svoji mački, psu ali hruški na vrtu. Ko se začneš zanimati za drevesa ali živali, te ljudje začno čudno gledati, kot da nisi normalen. Namesto na družino misliš na drevesa. – Seveda mislim na svojo družino, toda zakaj ne bi mislil tudi na drevje in živali? Pisati o drevesih, živalih in erotiki je zunaj časa, to je komično in za nekatere celo skrb zbujajoče.

Gozd je najbogatejši ekosistem in biotop na svetu. V brezovem gozdu v Evropi živi okoli deset tisoč rastlinskih in živalskih vrst, med njimi 400 vrst mahu, več kot 1500 vrst žužkov, 560 vrst pajkov, 70 vrst ptic. Daleč največ živih bitij pa živi v tropskem deževnem gozdu, če vam dam primer. V vsej Franciji najdete nekaj sto vrst žuželk, na vsega 16 km2 pragozda v Panami pa jih živi več kot 20 tisoč vrst!

Narava je fascinantno bogata, toda moderni človek se do nje obnaša kot do plena. Že od Cicera filozofi postavljajo človeka za gospodarja in lastnika narave. To počno tudi ideologije: od krščanstva, socializma, komunizma pa do radikalnega neoliberalizma. Antropocentrizem pa vsebuje tudi usodno predpostavko, da smo ljudje neodvisni od naravnega okolja, da ga lahko prosto izkoriščamo in uničujemo. Liberalni človek je torej praktično brez moralnih ozirov do narave, zanj je sredstvo bogatenja in ugodja.

Zdajle je v Splitu vročinski pekel, blizu 40 stopinj (intervju je nastal konec avgusta, op.p.). Če pogledava naokoli, bova videla razmeroma malo dreves v mestu, okolica pa je tako rekoč sam kamen, brez gozda. Je ta vročinski udar odgovor narave na človeško ignoranco?

Drevje in gozd sta bila prva materija, tisočletja se je v Sredozemlju vse gradilo iz lesa. Tej dobi bi morali reči drevesna doba, napačno jo imenujemo kamena doba, zato ker so arheološki ostanki kamnite puščice, leseni deli pa se niso ohranili. Etnologi, ki preučujejo poglobljeno, pravijo, da je bila prva človeška doba – lesena doba. Ker so bili puščice in loki izdelki, ki jih je bilo najlažje napraviti iz lesa. Tisoče let so se ljudje greli, kuhali, lovili in ribarili in si pri tem pomagali z lesom. Nekoč so les kurili na ladjah, da so ustvarili svetlobo, ki je ponoči privabila ribje jate. Benečan Fortis je v 18. stoletju pisal, da so v Dalmaciji polovico gozdov pokurili za gretje in kuhanje, drugo polovico pa za ribolov. Na to etnologi niso pomislili. Materija gozda je opustošena. Mi pa smo začeli obsojati Benečane, da so nam od Istre do Dubrovnika izsekali gozdove. To ni res. Benečani so prvi razvili gozdarstvo, že v 14. stoletju so vpeljali načelo, da pogozdiš toliko dreves, kolikor si jih posekal. Benečani so varovali gozdove, uničeval jih je naš narod. Kaznovali so pretirano sečnjo.

Naravo je mogoče varovati po posameznih državah, podnebja pa ne. Podnebne motnje prihajajo k nam iz Afrike in prek Atlantika.

Zakaj takega zakona ni bilo v Dalmaciji?

Bili so statuti, vendar se jih ljudje niso držali. Tako kot danes, ko ljudje z veliko več informacijami še vedno mislijo, da je narava neomejena, da jo je moč ropati do konca. To se dogaja v Amazoniji. Povprečen človek ve, da Amazonija propada, saj na leto posekajo površino v velikosti Belgije. A še vedno vlada prepričanje, da je neuničljiva, to prepričanje je optimistično, v resnici pa egoistično. Našim prednikom ni padlo na pamet, da bi morali z drevesi varčevati, ker so okoli njih še vedno rasli gozdovi. Bilo jih je malo, a so še obstajali. Splitski statut je v srednjem veku uveljavil predpis, da je vsak meščan dolžen posaditi po eno oljko. Ne toliko zaradi drevesa, temveč zaradi olja, zaradi strateškega razloga, da bi mesto med obleganjem sovražnikov preživelo. Vladalo je načelo avtarkije, ki je osnovni element samostojnosti. Nanj se v procesu globalizacije pozablja. Naivno se misli, da bomo vse dobili od drugod. Hrvaška bi s kmetijstvom lahko prehranila ves Balkan, pa hrano uvaža.

Ne le ignoranca do dreves, zdi se, kot da vlada celo sovraštvo do njih?

To je o Dalmatincih prvi zapisal Fortis, ko je obiskal notranjost Dalmacije. Na obali so vzgajali oljke, mandlje in smokve. Ko pa je šel v notranjost, kjer so živeli Morlaki, slovanski nomadi, je opazil čudno reč, da ljudje ne marajo dreves. Pravi, da zato, ker so nomadi, ti pa nimajo časa saditi dreves, saj so plenilci dreves. Homer pravi skozi starca: jaz sadim drevesa za vnuke, ne zase. Ko hajduki napadejo sosednji teritorij, najprej posekajo drevesa. To je prvi teror, najprej so posekali trto in sadovnjake. Zakaj? – Mislili so – to je njihovo bogastvo, ki ga ne moremo pokrasti, s seboj ne moremo vzeti dreves, lahko pa jih uničimo in ljudje ne bodo več mogli živeti tu. Da bi izkoreninili sovražnika, so mu posekali drevje. To je bila tradicionalna praksa v naših krajih.

Danes je drevo postalo priznan element urbanizma. Danes hiše nimajo več lesenih gred, tako da smo gozdove rešili pred gradbeništvom, pred kurjenjem peči. Drevo ni več toliko element gradbeništva kot urbanizma, v katerem ima številne vloge. Prva je klimatska, saj v mestu spreminja mikroklimo. Če želite svežino, boste šli v park. Če na dvorišču nimate dreves, je zunaj še bolj vroče kot v hiši. Po mestih urejajo aleje, bulvarje, drevorede in parke. Model je Pariz, London ne, ta je bil siromašen z zelenjem, najbolj pa Berlin. Parki ne ustvarjajo samo mikroklime, ampak družbenost. Ljudje v njih filozofirajo. Ko Platon vodi Filona, mu reče: Tu je lepa smokva, pod njo bova sedla in filozofirala. Filozofske šole so ustanavljali v parkih. Ljudje od Mehike do nas popoldne odidejo pod krošnje in se pogovarjajo. V parkih so klopi, na katerih se pogovarjamo. To je družbenost. Tretji element parkov pa je estetika dreves, to je lepota pogleda na drevo.

Ignoranca do prirode kot da izvira iz šole, kjer so predmeti biologije organizirani okoli klasifikacij rastlinskih in živalskih vrst, praktično nič pa ne pripovedujejo o kulturnih, ekoloških in drugih funkcijah rastlin in živalstva.

O tem pišem tekste, morali bi reorganizirati izobraževanje biologov in zoologov. Ti so obsedeni z anatomijo, strukturo in fiziologijo. V gimnaziji v Santiagu v Čilu sem se pri štirinajstih učil o zgradbi telesa pri hrošču. Čudil sem se, zakaj se o tem učimo. Moral sem poznati imena vseh njegovih delov. Dovolj bi bilo reči, da ima hrošč v glavnem vse organe, ki jih ima človek. To so bedastoče, s katerimi polnijo glave otrok. Ne učijo pa jih, kaj prispeva posamezna žuželka pri razvoju narave. Vedno sem se čudil, zakaj pri šolanju ni etologije, znanosti o obnašanju živali, ki se od sedemdesetih let razvija na Zahodu. Učijo se anatomijo in funkcije telesa živali, ne vedo pa, kako se obnaša medved, volk ali pes. Ne vedo niti, kako je Kitajcem uspelo iz volka napraviti pekinžana. Tri tisoč let so potrebovali. Kako se je vse to dogajalo, študenti na univerzah nimajo pojma.

Čeravno drevo ne trpi, toda če obstajajo človekove pravice, ali niso njihov ekvivalent pravice dreves?

Poslušajte, pravice niso nekaj, kar je dano biološko. Biološko nihče nima pravic, saj tu vlada zakon sile. Lev je močnejši od antilope, toda antilopa je hitrejša, pa se kdaj reši. Vendar antilopa nasproti levu nima pravice do življenja, to je biološki absurd. Če bo lev raztrgal antilopo, ne bomo rekli, da ga moramo obsoditi, ker je prekršil pravice antilope. Nasprotno, prej bi rekli, da ima lev pravico požreti antilopo, ker drugače ne bi preživel. Pravica je šele človekova stvaritev. Pravice so se širile koncentrično, najprej sem bil jaz, potem moja družina, pleme, potem pa pride Hugo Grotius in za njim niz filozofov, ki razvijajo pravico narodov. Naenkrat nimajo pravic samo Francozi, ampak tudi Nemci pa kasneje tudi Indijanci, v 20. stoletju pridemo do človekovih pravic, na koncu 19. stoletja pa se prično ideje, da bi morale imeti tudi živali nekatere pravice. Če ne bom maltretiral svojega psa ali sosedove mačke, to ni stvar pravic, ampak afektov. Sam psa ne bom mučil, ker ga imam rad, ni mi treba govoriti o njegovih pravicah. Tudi sosedovega mačka se ne bom dotaknil, toda zaradi soseda, ki ima pravico imeti mačka. Ne, ker bi imel maček pravico do življenja, ampak zato, ker ima sosed pravico, da se igra z mačko.

Sredozemsko podnebje počasi izginja, prihaja subtropsko. To sem pisal že pred 20 leti, a me niso razumeli. Sedaj začenjajo razumevati, saj to piše že v časopisih.

Še nisva prišla do pravic dreves …

Seveda, ko pa še do pravic živali nismo. Čeprav je avstralski filozof Peter Singer napisal knjigo o pravicah živali, večina etikov še vedno ne govori o pravicah živali, češ da niso subjekti. Seveda živali niso subjekti, ampak bi si jih morali zamisliti kot subjekte. S tem pa bi jim morali dati neke pravice. Živali nimajo pravice voliti, nimajo političnih pravic, morale pa bi imeti pravico do zdravstvenega varstva. Veterinarji se ukvarjajo z zdravjem domačih živali, a ko jih vprašam, kdo skrbi za zdravje volka in zajca, se mi smejijo: »Visković, vi govorite neumnosti, z njimi se ukvarjamo, če jih napade steklina, takrat jih ustrelimo.« Toda to ni skrb za zdravje živali, to je skrb za zdravje človeka, da se ne okuži. A kdo skrbi za medveda, da živi v zdravem okolju, ali da mu pomaga, če si poreže šape, ali da nosorogu odstrani pokvarjeni zob? V Ameriki se je del veterinarjev odcepil, ker so večino smatrali za rasiste do živali, in napovedal, da bo skrbel tudi za zdravje zveri. Nekateri že priznavajo zdravstvene pravice živali. Poleg njih pa obstajajo osnovne pravice: pravica do svobode, ki ruši ideologijo živalskih vrtov in farm. Evropska zakonodaja to že po malem priznava, ko implicira, da kokoši živijo v koncentracijskih taboriščih, in zato odreja, da jih morajo na farmah za vsaj del dneva spustiti na travnik. To je ogromna investicija, zato je dan čas desetletnega prilagajanja. Toda kakšna svoboda, ko pa se moramo prehranjevati z mesom? To je spopad interesov. Živali imajo zato pravico do omejene svobode. Divje zveri imajo pravico do svobode gibanja v narodnih parkih, če pa se pojavijo v mestu, jih tako ali drugače odstranijo. Živali so na ravni otroka, otrok ima pravico do svobode gibanja, toda če gre na ulico, ga imam pravico pograbiti in odpeljati nazaj domov. Zaradi njegove varnosti. Tako imajo tudi živali pravico do svobode gibanja, vendar le do omejene, da bi jih drugi ne pogubili. Živalske pravice so začeli deloma priznavati v Evropski uniji, pravice dreves pa spadajo v kategorijo komike, humorja. To ljudje razumejo kot vic, to ni realno vprašanje. Ko sem objavil knjigo »Stablo i čovjek«, je moj najljubši profesor na fakulteti, profesor zgodovine prava Antun Cvitanić, ki je knjigo začel brati od zadaj, naletel na poglavje »Pravice dreves«. »Joj, kako sem se smejal,« mi je dejal. In dodal: »Visković, kaj ste si izmislili, res ste izredno originalni.« Odvrnil sem mu, da resnično mislim, da bi drevesa morala imeti nekatere pravice, on pa v smeh. »Niti ljudje še nimajo vseh pravic, niti Hrvatje nimajo pravice do samoodločbe – bilo je še za časa vojne –, vi pa bi dali pravice drevesom, pa to je, da človek poči od smeha.« »Ja, to je, da počiš od smeha,« sem mu odvrnil. To je utopija, toda vsa človeška politična zgodovina se začenja z utopijami. Če bi rekli staremu Grku Aristotelu, da ima suženj pravico do svobode, bi se vam smejal, kot se mi smejemo ob drevesih. Rekel bi, da bi tedanja grška civilizacija propadla, tako kot se danes bojimo, da bi propadla naša, če bi morali prenehati sečnjo dreves. To ni točno, zdaj bi bilo treba sploh pogledati, kaj pomenijo pravice živali in dreves. Osnovna pravica je pravica do obstoja vrste, tako kot imajo narodi in tudi Slovenci pravico, da obstajajo kot Slovenci, da jih prisilno ne integrirajo v druge narode, kar bi bil genocid. Toda mi se do živali in dreves obnašamo genocidno. Ljudje mislijo, da če bi jutri izumrlo sto vrst žuželk ali toliko vrst trave, da to ni nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Ko bi jutri izumrle neke vrste sekvoj, da to sploh ne bi bilo tragično. Drevesa so nam res potrebna, toda če kakšna vrsta izgine, to ni vprašanje etike, ampak kvečjemu koristi.

Kakšen tip pravic naj bi dodelili rastlinam in živalim?

Ne pravice do individualnega življenja, ampak pravico vrste, da ne bo genocidirana. Pri divjih živalih bi se razumni ljudje lahko strinjali, da imajo pravico do individualnega življenja, domače živali, kot so perutnina, svinje in govedo, pa nimajo individualnih pravic, ker se morajo ljudje z njimi hraniti. Sedaj bi prišli vegetarijanci in rekli, da tudi ljudje lahko živijo samo od rastlin. Lahko, ampak prostovoljno. Nismo prišli do stopnje civilizacije in kulture, ko bi mogli ljudi prisiliti v vegetarijanstvo. Domače živali za prehrano imajo samo omejene pravice, da ne bodo mučne, da ne bodo genetsko manipulirane, toda kokoš nima pravice do življenja, ker jo bomo nazadnje zaklali in spekli. Pri konjih je drugače, počasi dobivajo pravico do individualnega življenja. Če kdo ubije konja zaradi starosti, se oglašajo društva za varstvo živali s tožbami. V Franciji in Španiji obstajajo društva, ki sprejemajo v nego stare konje, da bi v miru umrli od starosti. Pri divjih živalih bi moral biti vsakdo, ki ubije žabo ali želvo, obsojen, saj obstajajo zakoni o varstvu posameznih vrst živali, še zlasti ptic. Toda samo divjih vrst, v kletki lahko imate kanarčka in ga ubijete. Pri pticah obstaja rasizem. Hrvaško pravo varuje samo domače ptice pred lovom. Dober del ptic in ribic v tropskih deželah je izginil, kar je genocid. Zaradi milijard ptic in ribic, ki jih izvažajo zaradi naše zabave. Naloga bi bila mednarodna prepoved izvoza ptic in ribic za zabavo. Ribe res nimajo pravice do individualnega življenja, ampak le kot vrsta. Zato varstvo kitov in prepoved ribolova v posameznih letnih časih za nekatere druge ribe, ki velja na primer v Atlantskem oceanu.

Zdaj pa k rastlinam. Gozdovi imajo pravico do obstajanja kot entitete. Toda ko sem na skupnem vrtu posadil nekaj dreves, je prišel sosed in jih nekaj posekal. Vzrojil sem, s kakšno pravico ste jih posekali, on pa mirno: »Preveč jih je, otroci se morajo igrati.«. Odvrnil sem mu: »Otroci se najlepše igrajo v senci dreves.« Ne, on sovraži drevesa in jih poseka, jaz pa ga ne morem tožiti. Toda moj sosed lahko seka zasebno drevo, ne more pa oditi na rivo in posekati palme, ker jo varuje parkovno varstvo. A podjetje, ki upravlja park, lahko sprejme odlok, da bo zaradi bolezni ali drugih razlogov posekalo posamezna drevesa. To je tako, kot če bi jaz imel pravico do življenja, dokler bi fevdalec ne odločil, da me usmrti. To je slabo pravo.

Drevo mora dočakati stoletja, da potem zaradi starosti dobi pravico do nadaljnjega življenja.

Zaradi starosti, lepote ali zgodovinskih razlogov imajo nekatera drevesa individualne pravice. Na Danskem živita hrasta po imenu »Royal« in »Snoegen«, ki bi bila lahko stara več kot 2000 let. V okolici Zagreba obstaja Gubčeva lipa, pod katero, pravijo, so se sestajali kmečki uporniki. To je verjetno izmišljotina, toda dobrodošla. To je dobra stran fikcije, dober del etike namreč temelji na fikciji. Če ne moremo obraniti neke dobrine, jo razglasimo za sveto, pa jo boste morali spoštovati ne kot take, ampak kot sveto. Vse zakonodaje po svetu poznajo sezname zaščitenih dreves. V knjigi sem navedel vaš slovenski poimenski seznam zakonsko varovanih dreves. To je zelo dobro. Pravice se namreč širijo koncentrično. Prišla bo doba, ko bo zločin posekati katerokoli drevo. Upam, da bo prišel trenutek, ko bo veljala naravna pravica vsakega drevesa do obstoja, do naravne smrti, če seveda ni nalezljivo bolno.

Toda drevesa po mestih umirajo zaradi onesnaženega zraka …

… tudi ljudje, vendar imajo ti pravico do zdravljenja, rastline pa je, razen izjemoma, nimajo. A ne smemo pozabiti, da so nekatere rastline zelo zavarovane, na primer po mestnih parkih. V Splitu na Marjanu stojijo table, ki prepovedujejo, da bi trgali posamezne cvetove ali veje. Seveda jih vsi odnašajo v šopkih, pred cvetno nedeljo Splitčani množično odnašajo veje oljk, jaz pa jih napadam kot hudič, toda s krščansko argumentacijo. »Ko je bilo tisoč kristjanov, se je to lahko počelo, ker pa vas je na Hrvaškem štiri milijone, boste s tem uničili oljke. Tega Kristus zagotovo ni hotel.« Treba je napraviti eksegezo, hermenevtiko krščanstva, krščanstvo mora spremeniti svoje dogme.

Kako to sprejemajo?

Čudijo se, kaj počne ta agresivnež, ta shizofrenik. Ko gredo babe, jim rečem: »Kaj bi bilo, ko bi vsi rezali veje?« A one argumentirajo, so prebrisane: »Saj ne režejo vsi, samo posamezniki.« Jaz pa nadaljujem: »Ko bi rezali vsi, potem bi vi nehali?« To je zanje že pretežka dialektika. Tako sem v položaju, da branim oljko kot simbol krščanstva pred kristjani. Kot deklarirani ateist počnem to, kar je počel Kristus, ko je branil človeka pred kristjani. V državljanski vojni sem moral braniti Hrvate pred Srbi in Srbe pred Hrvati. V saboru sem to počel edini. Nisem nasprotoval neodvisnosti Hrvaške, toda nastopal sem proti vojnim zločinom. O tem sem v saboru lajal dve leti, od 1990 do 1992, a sem ostal živ. Rešilo me je to, da sem bil tolikšen utopist, da sem bil komičen. Bilo bi isto, ko bi govoril o pravicah dreves. Rekel sem, razumem, da se vojskujete proti agresorju, toda kako lahko sprejemate to, da upokojence preganjajo iz stanovanj. Poslanci so govorili, da jih Visković zajebava. Enkrat je prišel k meni eden vodij HDZ-ja, bivši duhovnik, in me povabil, da se skupaj sprehodiva. Bil je radikalni hadezejevec in šovinist, a ker je bil duhovnik, je poskušal rešiti mojo dušo, da bi kot Hrvat tega ne govoril. Rekel mi je: »Visković, pogruntal sem vas, govorite kot advocatus diaboli.« To je ta, ki brani tezo, ne, ker vanjo verjame, ampak zato, da spodbudi besedni spopad. V krščanskih disputih so vedno imenovali advocata diaboli, ki v to ni verjel, ampak je vodil kontro, da bi drugi krepili svoje protiargumente. To je korist retorike, da se krepiš v argumentih dialoga, kar je bila slabost komunizma in drugih totalitarizmov. Ker nimaš nasprotnika, s tem sam postajaš neumen, saj ne razvijaš svojih možganov. Totalitaristi delajo škodo drugim, a tudi sebi. Kot otrok sem hodil v Čilu v katoliško šolo, kjer me je krščanska dogma napravila za ateista.

Z učenjem katekizma so iz vas naredili brezverca?

Tudi Stalin je izšel iz verske šole, pred njim Robespierre. Sem radikalni levičar, moje levičarstvo prihaja iz Latinske Amerike, nima zveze s stalinizmom in z boljševizmom. Kot reakcija na neumnost sem postal prav nasprotno.

Drevoredi so bili zaščiteni, ker so bili v veselje vladarjem, na veliko sta jih dala saditi Napoleon in Mussolini.

Obstajajo ideološka drevesa, ideološki drevoredi. V Beogradu obstaja Park narodov, v katerem je vsak državnik ob obisku posadil eno drevo. Tako kot danes v Izraelu. To so Titova drevesa, Mussolinijeva drevesa, ki so bila posebno zavarovana.

Kdaj ostanejo spoštovana in s tem pri življenju celo pod novim režimom. Ko je prišel na oblast komunizem, je obračunal z vsemi svojimi nasprotniki, Mussolinijevih drevoredov pa ni sistematično posekal.

Zakaj pa bi jih? Tudi Mussolini je naredil nekaj dobrega. Tudi Hitler je zgradil avtoceste, Hitler je odločil, da ima vsak Nemec pravico za konec tedna oditi v hribe, da se rekreira. Zato je ustvaril avtoceste, in da bi Nemec ne čakal na avtobus, kar je kolektivizem, si je zamislil Volkswagen, hrošča. Ko so po vojni zavezniki, osvoboditelji prišli v Nemčijo, so ukinili vso nacistično zakonodajo, niso pa ukinili tovarne Volkswagen in niso ukinili zakona o varstvu živali, ki ga je sprejel Hitler. Nemški ovčar je bil pod nacizmom ideološka žival. Ni vse slabo, kar je proizvedla neka ideologija. Lenin je elektrificiral Sovjetsko zvezo, napravil je 30 milijonov zločinov. Kdo bi utegnil protestirati, da bi meščanska demokracija bolje elektrificirala državo, vendar pa zaradi padca komunizma ne bomo porušili Bajkonurja.

V Dugi Resi so kot obračun s titoizmom posekali drevored 88 dreves.

Da, to je bilo ideološko maščevanje.

Ljudje niso protestirali …

Sosedje niso protestirali niti tedaj, ko so jim pobijali in ropali sosede. Isto, kar se dogaja drevesom, se dogaja ljudem. Ista brezbrižnost. Po 15 tisočletjih civilizacije pri ljudeh še vedno vztrajajo neki elementi nemorale, egoizma in bestialnosti. Človek materialno, tehnološko, znanstveno in tudi moralno napreduje, toda v marsikom se še naprej skriva zver. Še zlasti, kadar ga sistem indoktrinira. Noben narod ni odporen proti norosti v trenutkih hudih kriz, ko ga indoktrinirajo. To bi se lahko ponovilo pri ekoloških in podnebnih krizah. Ko se bo začelo absolutno pomanjkanje vode, ko se bo morje morda dvignilo dva metra zaradi topljenja ledu na zemeljskih polih, bodo nekateri narodi podivjali.

Ko se bo začelo absolutno pomanjkanje vode, ko se bo morje morda dvignilo dva metra zaradi topljenja ledu na zemeljskih polih, bodo nekateri narodi podivjali.

To ni niti znanstvena fantastika, ignoranca, kar zadeva uničevanje narave, vodi prav v to smer.

Poslušajte, prišli ste v Split, kakršnega ni bilo pred desetimi leti. Ta vročinska klima, ki jo zdaj čutite, ni od včeraj, traja že 60 dni. To se prej ni dogajalo: sredozemska klima počasi izginja, prihaja subtropska. To sem pisal že pred 20 leti, a me niso razumeli. Sedaj začenjajo razumevati, saj to piše že v časopisih. Prihajamo v dobo globalnega segrevanja. Zadnjih deset let je bilo v svetovnem povprečju vsako leto toplejše od predhodnega. To se poprej ni nikoli zgodilo. Razen ledenih dob, ki so imele kozmične vzroke. Zdaj imate tornade, čedalje več dežja, ker otoplitev prinaša evaporacijo, vendar ne urejenega deževja. Julija, avgusta in septembra je nekoč v Splitu na tri štiri dni znalo lagodno deževati, ko je pihnil jugo ali burja, se je pooblačilo. Redko je minilo 20 dni brez dežja, zdaj že 60 dni. Starci so zaprti v domovih, začenja se nasilje narave. Tega se ne zavedamo, ker prihaja počasi in ker ne želimo misliti na slabe stvari. Toda morali bi se s tem soočiti, saj je še vedno čas, da se smer obrne.

Drevje in gozd sta naša največja zaveznika, a ni opaziti sistematičnega sajenja dreves.

Tu je zanimivo stanje: množično uničujejo pragozdove v pasu Amazonke, Konga, Indonezije, Filipinov, Kambodže, to je največji zeleni pas, ki oskrbuje zemeljsko atmosfero. To so pljuča planeta. Seveda takoj za morjem in algami. Ta pljuča hitro ugašajo, toda v Evropi je povsem nasprotna tendenca, kar nas vodi v napačno obnašanje. Evropa ni bila nikoli tako zelena, kot je danes.

Za časa Cezarja.

Da, da, da, Evropa je bila takrat pragozd in polna močvirij, razen Sredozemlja. Srednji vek je opustošil gozdove, najhujša beda evropskih gozdov je bila konec 18. in na začetku 19. stoletja. Razmah železarske industrije, vpeljava železniških tirov, vsa velika mesta so bila grajena iz lesa, cement je bil le od zunaj. Ko gledate fotografije Splita iz 19. stoletja, je bilo vse golo, Marjan je bil sam kamen, nobenega gozdička. Kot v filmu groze in strahu. Ko so les kot gradbeni material zamenjali drugi materiali, se je začelo pogozdovanje narave, obenem pa se je drevje začelo tudi samo spontano zaraščati. Ko torej danes letite z letalom prek Evrope, imate pod seboj zelenilo, ne le gozdove, tudi številna polja, kar pa pri nas ustvarja napačen vtis. Mi kot vladajoče ljudstvo sveta sodimo po sebi in mislimo, da je vse v redu. Oni v tropskem svetu pa imajo toliko gozdov, da niti ne opazijo, kaj se jim dogaja. Ko posekate drevo, je tam še deset let vse zeleno od podrasti, potem pa pride pustinja. Zakaj? – Tropska zemlja pod drevesi ima zelo malo humusa, vse gre v debla, vsa hrana se pretaka v zelo visoka drevesa. Po sečnji je ta pičli humus izpostavljen vodni in vetrovni eroziji in golosek se spremeni v pustinjo. Podobno se je zgodilo tudi s Saharo, ki je bila pragozd do pred 20 tisoč leti, le da so bile tam glavni vzrok podnebne spremembe. Še danes globoko v Sahari najdete na kamnih tisoče risb z nosorogi in nilskimi konji, kar pomeni, da so tam tekle reke. Pod Saharo leži vodno morje. To je verjel tudi Gadafi, ki je imel načrt, da ga počrpa in ozeleni Cirenajko. Libija je bila žitnica rimskega cesarstva, po severni Afriki so Rimljani lovili leve in slone za svoje igre v amfiteatrih. Pred dva tisoč leti. Kako je človek skupaj s spremembami podnebja uničil naravo!

Z drevesi po Evropi ni tako slabo, slabo pa je v svetu. Tega ne razumemo, saj je naš odnos egoističen, kot da se nas sečnja ekvatorialnih gozdov ne tiče. Naravo je mogoče varovati po posameznih državah, podnebja pa ne. Klimatske motnje prihajajo k nam iz Afrike in prek Atlantika.