Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec

Je eden najbolj izstopajočih pisateljev našega časa. O tem ni nobenega dvoma. Že s prvim romanom Grenki med je na svoje veliko presenečenje uplenil dve vidni lovoriki, najprej nagrado za najboljši prvenec in nato še kresnika, nagrado za najboljši roman leta. Takrat bi lahko še ugibali, ali ni imel kot začetnik, ki je pisal »iz čiste ljubezni do nakladanja in fantaziranja«, morda le velike sreče, a v naslednjem desetletju in pol mu je čisto vsak naslednji roman prinesel novo nominacijo za kresnika.

Najprej Fužinski bluz, s katerim je, podobno kot kasneje Goran Vojnović, rušil predsodke o najbolj znani slovenski blokovski soseski in so ga v ljubljanski Drami pozneje predelali v gledališko predstavo. Potem Popkorn, kjer si je privoščil metafikcijski twist. Pa Lahko, pri pisanju katerega ga je navdihoval Beckett. In letos še najnovejši roman Koliko boš moja?, v katerem je na več ravneh ugotavljal, kako pri nas razumemo lastnino. Tokrat ni bil le nominiran, temveč je tudi osvojil novega kresnika. Isti roman mu je prinesel tudi eno najvišjih državnih priznanj za umetniško delovanje, nagrado Prešernovega sklada.

Njegovi junaki živijo v stolpnicah sredi ljubljanske Šiške ali Fužin. Na kavo se odpravijo v center, na koncert pa v Kino Šiška, kjer potem poslušajo tudi njemu ljubega Jacka Whita s kompanijo. Prav zaradi umeščanja junakov v takšna okolja, pa tudi zaradi pisanja v jeziku, ki je blizu pogovornemu, je v očeh mnogih obveljal za urbanega pisatelja, njegova dela pa za urbano literaturo.

A sam se tem oznakam odločno upira. Pravi, da so preozke in da njegovih zgodb potem ne moremo slišati v vseh njihovih razsežnostih. Seveda imajo močan pridih urbanega, mestnega, včasih tudi uličnega. A mesto je okolje, od koder izvira. Najbolj ga pozna in vanj se lahko najbolj poglobi. Podobno je z jezikom. Študiral je najrazličnejše avtorje in jezikovne sloge, navsezadnje ima celo doktorat iz sociolingvistike, a takšen jezik, takšen ritem, sta mu najbližje.

Rad pa tudi skrene s poti. V zadnji roman je vključil stara, povojna pisma z arhaičnim besednjakom. Poleg tega je roman v veliki meri prestavil na podeželje. Priznava, da malce tudi zato, da bi se uprl stereotipom o sebi.

Zgodbe je pisal že kot fantič. Takrat jih je umeščal v džunglo in vesolje. V najstniških letih pa je pisal o heavy metal bendu, ki je osvojil ves svet. Mikali so ga tudi kemijski poskusi, a njegovo navdušenje nad naravoslovjem se je postopoma razblinilo, saj je bilo družbi, ki je zahajala v takratni Leninov park, veliko bolj kul brati knjige kul avtorjev. In tako so mulci brali Jerofejeva, Gruma, Zupana. Potem je vpisal slovenščino in angleščino, hkrati pa začel objavljati svoja prva krajša literarna dela, takrat še vedno polna nadrealizma.

Med študijem se je začel vse bolj poglabljati v prevajalstvo in za nekaj časa pisateljevanje odrinil čisto na stranski tir. Nov pospešek na obeh področjih mu je dalo šele tisto prelomno jezikovno izpopolnjevanje v škotskem Edinburghu konec 90. let. Na prevajalskem zato, ker se je prav tam navdušil nad škotskimi avtorji in jih začel prevajati. V širši javnosti je odmeval zlasti njegov prevod Welshovega Trainspottinga, kjer je kleno škotščino spretno zamenjal z ljubljanščino. Prevajanje Kelmana, ki ga sam najbolj občuduje, pa mu je prineslo Sovretovo nagrado. Hkrati je prav tam, v Edinburghu, spet začutil tudi potrebo po pisanju. Prvič je napisal nekaj bolj realističnega, nekaj o ljudeh in okolju, ki so mu bili blizu. Zgodbo o prevajalcih, tujcih in domačinih, ki delajo v Ljubljani, je poimenoval Grenki med. Ostalo je zgodovina.

Še vedno je oboje, pisatelj in prevajalec. Živeti zgolj od pisateljevanja bi bilo izjemno težko. Tudi, če imaš za seboj toliko nagrad. A živimo pač v državi, kjer umetniki veljajo za parazite. Še večja težava je izredno majhen knjižni trg. Vpliv krize je razmere še zaostril, založniki so previdnejši, največ težav imajo seveda mladi, neuveljavljeni avtorji.

Sam ima, kot pravi, za zdaj srečo. Nov roman že piše. Kdaj ga bomo lahko brali, pa ni odvisno le od založnikov, ampak tudi od razpoložljivih prihrankov.