Dr. Stane Pejovnik: »Če politika misli, da bo z ustanavljanjem regionalnih univerz dobila pod nadzor nas, največjo univerzo, je to napaka. Ne bo. To ni mogoče. To je moj odgovor.«

Vprašajte v Mercatorju, koliko nameravajo letos privarčevati. Rekli so, da tri milijone evrov. Jaz pa jih naj 30?

Stane Pejovnik (1946) je rektor ljubljanske univerze. Je vodja nekdanjega Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj. Je eden najboljših slovenskih strokovnjakov za področje »kemijskih izvorov energije«, torej za baterije, in ima eno najdaljših bibliografij med profesorji. Danes je dr. Pejovnik tudi na čelu upora proti vladi, ki je svoj varčevalni pohod začela prav z napadom na univerzo.

Tokratni napad vlade na univerzo, kot ste nam dejali nedavno, je podoben obračunu politike s profesorji leta 1970. Kje vidite vzporednice?

Tako kot tedaj tudi danes vlada poskuša razvrednotiti vlogo univerze in delo profesorjev kot vrhunskih intelektualcev. Podobnost je tukaj nedvoumna. Prve izjave Janeza Janše, s katerimi so se napadi na univerzo začeli, češ da delamo profesorji zgolj od 4 do 8 ur na teden, pomenijo jasno razvrednotenje našega dela in poskus prepričati javnost, da nismo odgovorni državljani. Vse to je v temeljnem nasprotju z našim osnovnim poslanstvom.

Leta 1970 se je stampedo začel z govorom predsednika Centralnega komiteja Zveze komunistov, Franceta Popita. Tokrat se je napad na univerzo začel z govorom gospoda Janše?

Razlika je sicer v tem, da je Janez Janša v prvem intervjuju za RTV Slovenija navrgel nekaj neresničnih tez in podatkov, Popitov govor pa je bil ideološki, s katerim je v znani terminologiji poskušal etiketirati ljudi, ki delajo na univerzi kot tiste, ki ne razumejo, kakšno je realno družbeno stanje, in postavil jasno zahtevo po poenotenju in sprejetju njegovih stališč. A potegniti vzporednico med enim in drugim primerom, kot vidite, tudi ni tako težko. Tedaj, leta 1970, je govoru sledil grob obračun z nekaterimi profesorji na najbolj politični fakulteti ljubljanske univerze, to je bila tedanja fakulteta za politične vede. Štirje profesorji so bili eksemplarično kaznovani, mnogi drugi, recimo tudi Niko Toš, ki se danes nikoli ne hvali s svojo takratno disidentsko vlogo, pa močno omejevani pri delu. Danes je zgodba podobna kot leta 1970, le osebnih obračunavanj s posameznimi profesorji (še) ni …

Kakšen pa je po vašem mnenju namen oblasti, da se spopada z univerzo?

Nobena univerza nikoli ni bila in nikoli ne bo prijetna sogovornica politike. Če bi bila univerza prijetna sogovornica, bi izgubila kritičen odnos do svoje okolice. A čeprav univerza nikoli ni prijetna sogovornica, je ravno zaradi tega zelo koristna in uporabna institucija. Kar pa nas najbolj moti, je trenutek, v katerem se je oblast spravila na nas. Univerza je v obdobju, v katerem je bolonjska reforma na prvi stopnji preverjanja. Na splošno pa je to čas iskanja rešitev sveta v krizi, v katerem bi nas morala politika podpirati, nam pomagati in skupaj z nami poskušati napraviti dobre analize.

Se vam zdi, da si želi politika podrediti univerzo zaradi demonstracijskega učinka, zato da bo potem delo lažje, ko se bodo lotili drugih skupin?

Političnih razlogov, zaradi katerih je danes predvsem intelektualni del družbe izpostavljen hudi in pogosto neupravičeni kritiki, je več. Lahko pa rečem, da se prav vse družbe na svetu ukvarjajo s temeljnimi vprašanji, kako naprej. Vemo, da dobrih odgovorov nimamo, vemo, da velika in nenehna rast ekonomije ni dobra; to nam je že jasno; vemo, da so razlike med ljudmi strahovite, recimo med revno Azijo in Afriko in neznansko bogato Ameriko in Evropo. In pri iskanju odgovorov, kako naprej, je dejstvo, da bomo ugotovili, da se je kapitalizem v svoji neoliberalni pojavnosti izpel. Vprašanja so torej v resnici temeljna in politika bi morala aktivno sodelovati z vsemi segmenti – prav posebej z univerzo.

Ukvarjati se s takšnimi stvarmi, kot je besedilo himne, je veliko enostavneje, kot se vprašati, kdaj in zakaj je slovensko gospodarstvo prišlo v stanje, kjer je.

Hočete reči, da je svet v krizi, v Sloveniji pa se ukvarjamo s spreminjanjem himne? Se lahko ponovi leto 1970, ko je po napadu na univerzo sledilo desetletje nekakšnega močvirja?

Preusmerjanje pozornosti na Zdravljico in rdečo zvezdo je v resnici preusmerjanje pozornosti stran od resničnih težav. Ukvarjati se s takšnimi stvarmi, kot je besedilo himne, je veliko enostavneje, kot se vprašati, kdaj in zakaj je slovensko gospodarstvo prišlo v stanje, v katerem je. Če bi se vlada lotila tega, bi lahko bili odgovori namreč precej neprijetni. Smo namreč že v tem obdobju močvirja, kot pravite. Ne srečujemo se samo s svetovno gospodarsko krizo, ampak z veliko hujšimi dilemami, kot so vprašanja lastnine, socialne varnosti, medgeneracijske solidarnosti, kopičenja bogastva v ozkih interesno povezanih skupinah, samopodobe naroda … Ko sem bil mlajši, sem bil zelo ponosen na svojo deželo, bil sem ponosen, da sem Slovenec. Kamorkoli sem prišel, so mi rekli, o vi ste pa res dobri, pridni, pametni. Danes pa lahko hrvaški predsednik že mirno reče v javnosti, da Slovenija ni več nikakršen vzor. Soočenje s takšno sliko pomeni, da je naša samopodoba tako nizka, kot še ni bila. Narod, ki nima samopodobe, pa težko razvija vse svoje potenciale. Ne glede na krizo, moramo najprej zaupati sebi. Zato je to močvirje tudi strahotno nevarno obdobje, v katerem ne počnemo več niti tistega, česar smo bili še nekaj let nazaj dokazljivo sposobni.

Ključ razvoja torej ni pri ekonomskih ukrepih, ampak na strani duha?

Dr. Janez Drnovšek bi rekel, da imate zelo prav. Vedno je trdil, kadarkoli smo se pogovarjali, da je treba biti pozitiven. Razmišljajte pozitivno, ker ljudje to potrebujejo. Ljudje potrebujejo samozaupanje, samozavest. Je pa zgodba seveda bolj zapletena. Slovenija je danes v težkem položaju, ki je nastal, kot verjetno veste, predvsem v času prve Janševe vlade. Takrat je zasebni dolg narastel prek vseh meja, v zgolj štirih letih se je povečal za 10,1 milijarde evrov! Drugi val slovenske privatizacije je bil popolni fiasko. Od te faze nam ni ostalo nič drugega kot neznansko velik kredit, s katerim se bomo še dolgo ukvarjali. In verjetno res ni druge možnosti kot prenos tega zasebnega dolga v javni dolg. Spet bomo vsi plačevali napake nekaterih.

Prva Janševa vlada je začela ustanavljati zasebne fakultete, s političnim vdorom v raziskovalne inštitute. Tokrat se sicer pristop ponavlja, a vseeno se zdi, da je kritična masa sedaj večja, da je manj strahu in več upora, več peticij in da je tudi objektivno gledano ta politika zelo hitro izgubila vso javno podporo.

Drži, v tem trenutku je precej več upora kot kdaj prej. Sicer tudi pod prvo Janševo vlado nismo bili brezbrižni, se pa nas je manj slišalo. Prva Janševa vlada je iz Sveta za visoko šolstvo naredila institucijo za akreditacijo programov. Ta poteza je bila popolnoma nestrokovna in absolutno politična. Glavni namen je bil vpeljava zasebnega šolstva. Takrat je nastala cela vrsta zasebnih fakultet, ki so jih akreditirali na odločno preveč poenostavljen način, na zgolj ideološko-politični podlagi. Njihova glavna pomanjkljivost je bila, da večinoma te šole niso imele niti osnovnih kvalitet fakultete. Mnoge še danes nimajo primernega kadra, redno zaposlenih, nimajo knjižnic, nimajo prostorov. Velika glavnina njihovih profesorjev so, kot pravijo v Nemčiji, ’intercity’ profesorji, ki se z vlakom vozijo iz enega mesta v drugo. Študent pa profesorja potrebuje na šoli. Mi smo univerza s 3000 redno zaposlenimi profesorji, s 1000 raziskovalci. To je normalno akademsko okolje. In če se sedaj vrnem na vaše vprašanje, politika sedaj očitno v nekaj letih namerava ustanoviti nove univerze. To ni smotrno in ni niti mogoče, niti potrebno, a mi smo se že iz prvega Janševega mandata naučili, da je ta politika sposobna izpeljati očitno iracionalne projekte, da ni pripravljena na dialog in da gre za diktat. V prvem Janševem mandatu so nam malce znižali sredstva, s katerimi so potem financirali zasebne fakultete, kar smo še nekako tolerirali, sedaj, ko pa smo zgubili novih 10 odstotkov financiranja v enem letu, se pa za univerzo postavljajo druga vprašanja. Vprašanje ohranjanja kakovosti, ohranjanja potrebnih delovnih mest in neposrednega vtikanja v našo avtonomijo. In ker gre za diktat, moramo pokazati, da se s takšnim načinom ne strinjamo. Ponavljam, nas preživetje ne zanima. Nas zanimata razvoj in kakovost. Če teh ni, univerza ne izpolnjuje svoje temeljne naloge. Vsak od nas je sposoben najti zaposlitev.

Če pritisnete na škatlo, veste, kam bo šla, če pritisnete na žolco, pa ne veste, kje se bo premaknila. In ti gospodje se sedaj obnašajo tako, kot da lahko pritiskajo kjerkoli ter da vedo, kakšen bo odziv.

Je glavni namen zadnje novele zakona o visokem šolstvu, s katerim bo vlada spremenila pravila za akreditacijo visokošolskih programov (agencija NAKVIS), po vašem spet v tem, ker želijo ustanavljati nove zasebne fakultete ali celo univerze?

Namen je dvojen in to je morda prva plat. Je pa še druga: minilo je namreč obdobje sedmih let, v katerem je potrebna reakreditacija velike večine visokošolskih ustanov. Mi smo naših 2300 strani gradiva z vlogo za reakreditacijo že pripravili in ga poslali in nas ni strah nobenega mednarodnega preverjanja. Je pa veliko zasebnih šol, tudi tistih, ki so jih ustanovili pod prvo Janševo vlado, ki bodo morale pri tej reakreditaciji izpolnjevati veliko strožje pogoje kot pri ustanovitvi (redno zaposleni učitelji, primerni prostori za poučevanje, ustrezne knjižnice …). Zato je predlog novele zakona, da lahko te šole namesto reakreditacije ponovno zaprosijo za prvo akreditacijo, več kot prozoren način podaljševanja delovanja šol, ki ne izpolnjujejo pogojev za delovanje. NAKVIS, ki bi torej popolnoma nevtralno pregledal, ali neka zasebna šola v resnici izpolnjuje vse pogoje, bi zelo hitro postal nadležni partner tej politiki. Zaradi tega ga ta politika želi reformirati in eliminirati kot oviro. In še nekaj je, če se NAKVIS zaradi tega kvalitativnega koraka nazaj ne bo mogel vključiti v evropsko mrežo, bo vprašljiva tudi njegova uspešnost pri nas. Hrvaška je recimo svojo nacionalno agencijo že akreditirala na ravni Evrope, mi pa naših programov ne bomo imeli mednarodno akreditiranih!

Direktor visokošolskega direktorata, gospod Rončević, ki je tudi soustanovitelj in solastnik nekaterih zasebnih fakultet, recimo Fakultete za uporabne družboslovne študije (FUDŠ), ima torej tukaj neposredni interes?

Ja, je mogoče. Me pa pri njem bolj moti nekaj drugega. Na ministrstvu zaseda položaj direktorja (v. d.) direktorata za visoko šolstvo. To je po definiciji strokovno delovno mesto, on pa se na tem položaju obnaša izključno kot politik – pogosto celo bolj politično kot minister.

Je pa res, da ste bili tudi vi na ljubljanski univerzi do dosedanjega NAKVIS-a precej kritični.

Drži, opozarjali smo na napake, ki smo jih pri delu NAKVIS-a opazili, vendar z namenom, da jih agencija odpravi. Akreditacija programov je trajala predolgo. Sam tudi vem, zakaj. Vodstvo NAKVIS-a se je pač zavedalo, da si v državi, kjer je politična polarizacija na dve struji tako huda kot pri nas, zelo hitro izpostavljen političnim očitkom. Eden od možnih izhodov, katerega je žal izbralo tudi naše sodstvo, pa je, da se striktno držiš procedure. In NAKVIS je, da bi odvrnil vse sume o ideološki pristranskosti, strahovito zapletel svoje postopke. Do te mere, da ni bil več učinkovit. Jaz pa trdim, da mora sodnik znati predvsem razsoditi in da mora podobno presojati o šolah tudi NAKVIS ter da je bežanje v proceduro bežanje pred odgovornostjo. Danes bi bilo zato lažje spremeniti proceduro kot pa to, kar namerava vlada, ki bi rada v svet NAKVIS-a imenovala politično imenovane predstavnike. S tem bi seveda ta agencija izgubila svojo neodvisnost.

Pravite, da so zasebne fakultete že zdaj privilegirane. Kako?

Ljubljanska univerza dobi za izobraževanje polovico svojega proračuna. Letni proračun v letu 2011 je znašal 330 milijonov, v letu 2012 bo verjetno 300 milijonov. Od tega za izobraževanje dobimo 163 milijonov. Od teh 163 milijonov 80 in več odstotkov potrošimo za plače, ki nam jih določa zakonodaja. Osemdeset odstotkov državnega denarja nam torej tako ali tako razdeli država. Zasebne šole dobijo tudi do 70 odstotkov vseh sredstev iz koncesije, a ta denar uporabljajo popolnoma svobodno. Zanje ne velja noben zakon o plačah, ne poročajo o porabi proračunskih sredstev itd. Ministru sem predlagal: če šola dobi več kot 60 odstotkov sredstev iz proračuna, mora upoštevati vse proračunske predpise, ki veljajo za javne univerze. Potem te šole seveda ne bodo mogle imeti večine profesorjev na avtorskih honorarjih, kar je dvakrat ali trikrat cenejši način plačevanja dela kot redna plača.

Ampak minister Turk pravi, da zasebne fakultete bogatijo visokošolski prostor in da v enakem delijo usodo javnih univerz pri krčenju sredstev.

Ljubljanska univerza si želi konkurence. Ob res dobri konkurenci bi bilo hitro jasno, kakšna je naša kakovost. O njej smo prepričani. Da pa bi Univerza v Ljubljani iz sredstev, ki jih je država namenila njej, širila in bogatila slovenski visokošolski prostor, to pa ne! Ta sredstva univerza potrebuje za svojo kakovostno rast. Če minister meni, da te šole bogatijo naš prostor, naj najde za ustanavljanje dodatni denar. Če pa meni, da je lahko ljubljanska univerza še boljša, četudi ji denar jemlje, pa imam zanj vprašanje: Ali lahko z manj denarja naredi več avtocest? Univerza ne more biti dobra zato, ker je nizkocenovna. Kakovost univerze določajo drugi parametri. In Slovenija brez dobre univerze ne more naprej.

Kakšen pa je po vašem namen ustanavljanja novih fakultet, če to ni t. i. bogatitev slovenskega visokošolskega prostora?

Sam ne poznam v svetu niti enega primera, ko bi politiki uspelo izboljšati visokošolski prostor z ustanavljanjem novih univerz kar tako, počez, brez nekega splošnega načrta. V polminuli zgodovini je to poskušal bivši slovaški predsednik vlade Vladimir Mečiar, ki je pred približno desetimi leti ravno tako imel problem z »neposlušnimi univerzami«. Ta problem je poskušal rešiti tako, da je ustanovil štiri ali pet novih državnih univerz. Zaradi tega je danes slovaški visokošolski prostor v velikih težavah. Ustanoviti univerzo je namreč razmeroma preprosto, zapreti univerzo pa je bolj zapleteno. Pred nekaj leti ste še lahko poslušali dikcijo o ljubljanski univerzi, ki da je prevelika, ena večjih v Evropi, da jo je treba zmanjšati in razbiti. Sedaj tega nihče več ne govori, ker v Evropi po novem univerze združujejo. Danska je svoje univerze združila. In daleč najboljša rešitev za Slovenijo bi bila slovenska univerza, kot mreža univerz, v kateri bi se javni del visokega šolstva usklajeval. V Ameriki imate recimo University of California, ki je mrežna univerza okrog 10 univerz: Univerza Los Angeles, Berkeley, San Diego, Santa Barbara ... Vključuje dva ali tri klinične centre, velike nacionalne inštitute. Tudi v Sloveniji bi namesto drobitve potrebovali tak usklajen sistem. Še več, z novimi prometnimi povezavami so celo naše, ljubljanske podružnice postale manj potrebne in jih bomo prej ali slej zaprli. In še dodatni argument: kljub ustanavljanju lokalnih zasebnih fakultet se dotok študentov iz drugih delov Slovenije na Univerzo v Ljubljani povečuje.

Zakaj torej politika na vsak način želi ustanoviti zasebne fakultete in univerze?

Na to vprašanje žal tudi sam ne poznam pametnega odgovora. Najverjetneje pa gre za preprosto politično kupčkanje različnih regijskih lobijev, ki naivno pričakujejo, da ustanovitev visoke šole takoj pomeni napredek. Če politika misli, da bo z ustanavljanjem regionalnih univerz dobila pod nadzor nas, največjo univerzo, se moti. Ne bo. To ni mogoče. To je moj odgovor.

Res pa je tudi, da je teh zasebnih šol zgolj za štiri odstotke vsega visokošolskega denarja. Torej strah, če že je, ne more biti tako velik.

Če je to drobiž, pa naj denar za te šole namenijo dodatno iz proračuna. To je skupaj skoraj 20 milijonov evrov. Ali veste, kaj to pomeni za nas?

No, če so vam res vzeli zgolj šest odstotkov v enem letu, to vendarle ni toliko. To se verjetno da privarčevati.

Vprašajte v Mercatorju, koliko nameravajo letos privarčevati. Rekli so, da tri milijone evrov. Jaz pa jih naj 30? Če minister misli, da je univerzitetni profesor nekaj, kar lahko nastaviš in potem odpustiš, potem si naj pogleda, kako država plačuje gasilce. A jih plačuje po številu požarov? Ne, nas pa želi plačevati po številu opravljenih ur. Ljubljanska univerza je toliko dobra, kolikor so zaposljivi naši diplomanti, kako dobro delajo in koliko prispevajo k razvoju te družbe. To je kvaliteta univerze, ne pa koliko denarja je sposoben profesor prihraniti ali delati zastonj.

Sicer pa vam minister očita tudi, da znate le »skandirati« za denar in da se premalo prijavljate za evropska sredstva.

Ob tem se lahko samo nasmehnem. Od evropskih projektov na leto dobimo okrog 15 milijonov evrov. Ker so to štiriletni projekti, to skupaj pomeni okrog 60 milijonov evrov pogodbenih sredstev. S temi številkami na zasebnih univerzah radi manipulirajo, hvalijo se z višino, a ne povedo, koliko let so sešteli skupaj. Iz leta v leto povečujemo število evropskih projektov. Lani smo jih imeli 400. Ti so začeli rasti, še preden je politika ugotovila, da je mogoče denar dobiti tudi na tak način. Tako bomo tudi nadaljevali. Če pa bi resnično želeli močno povečati delo za EU, bi morali nastaviti nove raziskovalce in kupiti primerno raziskovalno opremo.

Sta se minister Turk in njegov v. d. direktorja Rončević sploh kjerkoli zavzela za javne univerze?

Njune podpore, žal, ne čutimo. Notorično dejstvo je, da je vlaganje v visoko šolstvo v Sloveniji nezadostno in da država v relativnem smislu bistveno več vlaga v osnovne in srednje šole. Če bi minister, ki ima vse to združeno v enem okviru, res hotel kaj narediti, bi morali na tem področju nekaj storiti. Sam seveda tega vprašanja ne odpiram, ker nasprotujem zmanjševanju denarja za srednje ali osnovno šolstvo. Na univerzo morajo priti dobri dijaki, ki imajo za sabo kakovostno osnovno in srednješolsko izobraževanje. Poseganje v te sisteme je tako kot žolca. Če pritisnete na škatlo, veste, kam bo šla, če pritisnete na žolco, pa ne veste, kje se bo premaknila. In ti gospodje se sedaj obnašajo tako, kot da lahko pritiskajo kjerkoli ter da vedo, kakšen bo odziv.

Ko je univerza sledila upravičenemu diktatu javnosti in je zmanjšala število študentov družboslovja, je vlada sočasno odprla vrsto zasebnih šol prav na tem področju in obdržala enako število študentov.

Kakšna pa je vaša rešitev?

Jaz bi povečal sredstva, namenjena visokemu šolstvu iz državnega proračuna. Ne smejte se, to mislim smrtno resno. Čeprav v tem trenutku to zveni naivno in neresno, ampak Slovenija nima nobene druge rešitve, kot da še bolj izobražuje ljudi. Časi, ko je zadostovalo znanje elit za kakovosten razvoj nekega naroda, so mimo.

Saj je v zadnjih 20 letih študij postal množičen. Število študentov se je v Sloveniji s 60 tisoč leta 1991 povečalo na 120 tisoč. Nimate tudi vi občutka, da se je študij s tem razvrednotil in da je dandanes kdaj doktorat manj kakovosten, kot je bila včasih diploma?

Včasih se je študij končal z maturo, danes se resen študij zaključi z doktoratom. Res je, da množični študij prinaša s seboj mnogo težav in ogroža kakovost. Zato je treba biti previden. Mi na naši univerzi vseh teh problemov še nismo rešili, res pa je tudi, da nam je država ta študij vsilila kot socialni korektiv, saj so, pametno, raje imeli otroke v šoli kot na cesti.

Avtonomna univerza je po usmerjenem izobraževanju dobila pravico, da sama določa razmerja med študiji. Ali niste te avtonomnosti tudi zlorabili, s tem, ko ste prek vseh meja in zaradi tržnih razlogov izobraževali predvsem družboslovne kadre?

V nekem trenutku je to bilo res, če mislite na izredni študij na tem področju. Res pa je tudi, da zanimanje študentov za družboslovni študij ni bil trend samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. To je bil čas, ko je bil pomemben del prihodka univerze izredni študij. Danes pa dobimo s šolninami skupaj le še 20 milijonov evrov, in to skupaj s šolninami za doktorski študij. Univerza se je že pod rektorjem Mencingerjem odločila, da bo število študentov na izrednem študiju začela zmanjševati. Izredni študij se je takrat že delno izrodil, to ni bil več študij ob delu, kar je bil njegov prvotni namen, ampak je bila vzporedna plačljiva pot za tiste, ki se niso mogli kvalificirati za redni vpis, za univerzo pa je pomenil dodatni prihodek. In ker je vse to zniževalo kakovost študija, smo se odzvali. A vse to znižanje števila izrednih študentov, ki smo ga dosegli pri ekonomiji, pravu, na FDV, so v resnici ponovno izničile nove zasebne fakultete, ki so bile skoraj vse ustanovljene na področju družboslovja. Ko je univerza sledila upravičenemu diktatu javnosti in je zmanjšala število študentov družboslovja, je sočasno vlada odprla vrsto zasebnih šol prav na tem področju in obdržala enako število študentov. In danes meni potem minister soli pamet, da mi vpisujemo preveč otrok na FDV!

FDV danes ni več prevelika?

Pred tremi leti sem prvič razpisal rektorjevo nagrado za inovacije. Lani sem največ predlogov za inovacije dobil prav s FDV. S FDV. Zato tisti stereotipi, ki jih še imamo o družboslovju, ne držijo več. Tudi vi ste družboslovec in veste, da lahko dobite tri druge službe, kjer boste lahko koristni, mar ne? Tudi mi smo se že začeli ukvarjati s tem, da naši diplomanti v prihodnosti ne bodo menjavali le služb, ampak tudi poklice. To je prihodnost. Družbe se danes prilagajajo z veliko večjimi hitrostmi kot nekoč, zato znanje elit tudi ni več dovolj. Elite so močno specializirane in nezmožne hitrih prehodov, ki bodo kmalu za nas postale pogoj.

Minister Turk je nekje dejal, da ga skrbi padanje ljubljanske univerze na nekaterih lestvicah. To ne drži?

Ne, zadnjič, ko je bila objavljena ta Timesova lestvica, sem mu poslal elektronsko pošto, v kateri sem mu sporočil, da sem neznansko ponosen, ker je naša univerza na tej lestvici obdržala svoje mesto. Mi smo na vseh lestvicah med tremi odstotki najboljših na svetu, vedeti pa morate, da je na svetu okoli 20 tisoč univerz. Ena naših največjih težav je internacionalizacija, torej število tujih študentov in profesorjev. Če bi nas torej minister želel videti višje, bi moral pomagati predvsem s štipendijami in z mehkejšo razlago o jeziku poučevanja na univerzi. Ker je država zaradi zapletov pri referendumih praktično ukinila štipendije za tujce, smo mi tudi sedanjo vlado prosili za pomoč in rešitev tega problema, a smo naleteli na zaprta vrata.

Slovenija, pravite torej, je že sedaj v močvirju. In s to vlado smo zabredli še globlje, vsaj če pogledamo zaupanje, ki ga javnost goji v prvem letu. Kako potem naprej?

Je bila leta 1991, ko je Slovenija izgubila 70 odstotkov trga, ko je imela planski sistem, ko smo vsi imeli, kot pravijo nekateri, pokvarjene možgane, so bile tedaj razmere težje ali lažje od današnjih?

Materialno so bile gotovo težje, čeprav smo imeli tedaj malce več optimizma in je bilo lažje.

Evo, pa smo tam, kjer smo začeli. Treba je imeti jasno usmeritev, treba je vedeti, kaj hočeš. Ko smo se v času največjega gospodarskega buma v Evropi odločili, da bomo BDP večali s pomočjo gradbeništva, nismo pa gradili na pameti in na izvozu, je bila storjena usodna napaka. Mi smo sicer imeli visok BDP, a imamo danes okrog 20 tisoč neprodanih stanovanj, vsa velika gradbena podjetja pa so bankrotirala. Odločitev, kam gre naša država, je potrebna. In namesto da se ukvarjamo s tem našim močvirjem, z zvezdo in Zdravljico, se bo treba zmeniti za cilj. Slovenija bi lahko imela veliko Krk in Kolektorjev, če nam to uspe.

Kako lahko tukaj pomaga vlada?

Ne vlada, za vsakim uspehom stojijo konkretni ljudje. Krko so naredili Andrijanič, Kovačič, Colarič in tako naprej. Ampak ljudje si morajo upati. Ustvariti bi morali razmere, v katerih veš, da boš nekaj dosegel, če boš trdo in pošteno delal, razmere, v katerih si upaš tvegati. Vsak od nas ima družino in otroke. Ima strahove. To se pravi, da je treba ustvariti ozračje, v katerem si boš upal tvegati. Ker brez tveganja ne gre.