Bolezen na vrhu

Janko Lorenci

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Kolumna

Rezultati zadnjih anket so za vse naše elite porazni. Zaupanje vanje se še naprej zmanjšuje. Ta proces, sicer značilen za ves Zahod, je trajen, kriza ga je samo pospešila. To pomeni, da večina ljudi misli, da je z njihovimi družbami nekaj globoko narobe.

Zaupanje izrazito izgublja tudi politika. To je razumljivo, saj gre za „univerzalno“ elito z največjo močjo - vsaj načeloma. Realnost se od tega oddaljuje. Politika se je sama odrekla svojemu primatu, se spečala z ekonomijo, ta pa deluje vedno bolj internacionalno in uhaja nacionalnemu nadzoru. Mednarodnega, ki bi bilo podobno nacionalnemu, ni. Tako se krepi vladavina koncernov in finančnega kapitala, ki imajo demokracijo in socialo za oviro. Oboji postajajo tihi politični suveren, ki streže svojim, ne pa splošnim interesom.

Ni čudno, da velika večina na Zahodu dvomi, da še živimo v najboljšem od možnih sistemov.

Za množice so najbolj boleči negotovost delovnih mest, ostro razslojevanje in razgrajevanje javnih služb. Hannah Arendt je pred pol stoletja rekla, da družbi dela pohaja delo, torej edina dejavnost, na katero se razume. Prevelike socialne razlike zbujajo dvom o elementarni pravičnosti ureditve. Trdne javne službe pomenijo za večino varnost zdaj in jutri. Ta varnost, ta odsotnost strahu, je podlaga za demokracijo in dovolj povezano družbo. S krčenjem socialne države izginjajo temelji zaupanja v državo in demokracijo, družba pa se drobi.

Podobna so gibanja tudi pri nas. Vendar smo na slabšem, saj je naša politika kot glavni kretničar družbe po sposobnostih in drži slabša kot v razvitejših evropskih državah. To velja tudi za večino drugih elit in to je osnovni razlog za naše slabo napredovanje, ki se obrača v zaostajanje. Zato nas samo posamične reforme ne morejo rešiti.

S politiko, kakršna je, smo vsi skupaj v pasti. To še posebej velja za sedanjo oblast, ki streže s strupeno mešanico neoliberalizma, nedemokratičnosti in brezobzirnosti.

Etablirana politika kljub vse enotnejšemu zmerjanju od spodaj ni vsa enaka; osnovna razlika je v tem, da desnico obvladuje SDS, ki ne spada v lok normalnih demokratičnih strank. Pod njenim vodstvom oblast zgrešeno „zdravi“ krizo, razgrajuje javne službe, glasno oznanja, da bo razprodala „srebrnino“, in sistematično spodkopava pravosodje ter že tako redke resne medije. Tako oslabljene nas premetava globalna kriza. Vse to bo boleče vplivalo na življenje velike večine - živela bo manj varno in manj svobodno. Pred našimi očmi nastaja drugačna Slovenija.

Padec sedanje oblasti bi bil zato olajšanje, vendar s prihodom sedanje opozicije na oblast ne bi dobili prave alternative za naš bolni politični sloj, ki se med drugim neusmiljeno mikasti med seboj in se ni sposoben sporazumeti o nekaterih pomembnih rečeh. A tu je paradoks: nesodelovanje je v marsičem boljše od sodelovanja, saj sta si levica in desnica v ekonomsko-socialnem pogledu tako podobni, da bi njun tesni objem samo še utrdil zavoženi status quo.

Nezaupanje do politike se poglablja in je globoko upravičeno. Kljub naraščajoči jezi pa je odpor glede na katastrofo, v katero nas vodi oblast, šibek. Veliko je fatalizma, individualnega in kolektivnega egoizma in zato nepovezovanja nezadovoljnih. Razdeljen ostaja tudi srednji razred. Oblast in etablirana politika nasploh živita od te razdrobljenosti.

Množice in različne skupine imajo za negibnost svojevrstno opravičilo. Prevladuje prepričanje, da so „zgoraj vsi enaki“, nova politična ponudba pa je šibka - programsko, kadrovsko, organizacijsko, finančno. Zato toliko volivcev beži med neopredeljene ali nevolivce. To je množica, ki željno čaka na svojega avtentičnega političnega predstavnika.

Na globalni ravni neoliberalizem že več kot tri desetletja sistematično ubija pojme, kot so družbena pravičnost, solidarnost, moralnost. Tony Judt je zapisal: Nikoli se nismo spraševali, ali je nekaj dobro ali slabo, prav ali narobe, ampak samo, ali je učinkovito.

A kot potrjuje zdajšnja in programirane nove krize, neoliberalizem niti učinkovit ni. Najpogubnejši je, če se druži z nesposobnostjo, šibko pravnostjo, klientelizmom, nizko politično kulturo. Ta kombinacija, ki z vrhov družbe polagoma, a neizbežno leze navzdol, je vedno bolj prežemala slovensko politiko od osamosvojitve, neslavni vrhunec pa doživlja zdaj. Slovenija je tako ranljiva in je tako sunkovito padla predvsem zato, ker je žrtev te kombinacije, ki je v krizi prišla do polnega izraza. A naj neoti a la Zakrajšek nikar ne pridigajo o pajdaškem kapitalizmu, saj neoliberalizem pajdaštvo spodbuja in redi.

Nezaupanje v politiko je torej razumljivo in naravno, nenaravna je še vedno prevladujoča drža pasivnosti, fatalizma, bega v klanovstvo in zasebnost. Nezaupanje in nezadovoljstvo sta nujni pogoj protestništva, to pa nujni pogoj za spremembe. V tem pogledu bi lahko bili bolj mediteranski.

A morda še bomo. Protesti se širijo in z naraščanjem stiske se lahko vse na hitro spremeni. Nezadovoljstvo sega daleč čez politične in slojne delitve, to pa vsebuje možnost, da se pisana množica ogroženih slojev, skupin in ustanov začne naposled povezovati. Če se bo protest univerz, pravosodja, sindikatov, kulture ... zaostril, poenotil in združil z množicami na ulicah - če se bo „premikanje duha“ povezalo s premikanjem teles -, bo konec sedanje oblasti blizu. Možnosti za množično mobilizacijo, ki lahko rodi novo politično silo ali stare prisili k drugačnemu ravnanju, kadrovanju, filozofiji, se zgoščajo.