Nesamostojna samostojnost

Jurij Gustinčič

28. 9. 2012  |  Mladina 39  |  Pod črto

O čem smo razmišljali, kaj nam je prihajalo na misel, ko se je pred nekaj tedni gospod Jean-Claude Juncker, veliki človek iz najmanjše evropske države, pogovarjal s predsednikom slovenske vlade? Imeli smo občutek, da je bilo tisto, kar bi nam moralo ugajati, v resnici nekaj povsem drugega. Smo narod, ki venomer išče znamenja nekega priznanja. A tokrat nismo vedeli, kdo je pogovor (z enim najvplivnejših ljudi v Evropi) v resnici komu predlagal ali ga celo zahteval. V tem hudem trenutku. Smo si mi prizadevali za hipen izraz spoštovanja ali pa je prvi mož evroskupine bolj ali manj zahteval, naj pridemo, da nam bo povedal, brez velikega uvoda, da je čas za streznitev in preprečitev zahajanja naše dežele v težave, ki bi pretresle tudi druge? Pravzaprav v tem trenutku vse.

O tem, kaj se je zares zgodilo, bomo seveda še naprej le ugibali in v morebitne odgovore pač vpletali svoje osebno in drugo razpoloženje. Saj nekateri med nami vidijo zadeve popolnoma črno, drugi pa le napol črno. Takšnih, ki bi z Voltairovim junakom vzklikali, kako je svet vendarle neskončno lep, mi pa še bolj, najbrž res ni več veliko. Ostanimo pri ugotovitvi, da so vse različice mogoče, prva pa še najbolj. Ta bi bila tudi realistična. Globoka, čeprav nenavadna resnica o krizi v Evropi in njeni uniji pač je - to vidimo iz grškega primera -, da vsaka hiba, vsak nacionalni zaostanek ali celo polom zadene tudi vse druge. Še Nemčija ne bi bila izjema. Tudi ona se mora bati poloma, naj se zgodi kjerkoli v Uniji.

Pri tem gre tudi za to, kaj naj si mislimo o sebi. Čeprav nas kličejo na pogovore ali celo na opominjanje, kako naj se dandanes počutimo. Nekoč zaradi tega nismo razmišljali, ali je nekdo, ki nas je klical na zagovor, upošteval našo samostojnost. In ali ta sploh obstaja. Formalno je tako, da to ne igra velike vloge. Avstralija ima formalno na čelu ... britansko kraljico, britansko krono, torej, pa vendar nikomur ne pride na misel, da bi to ogromno deželo, celino, osumil podrejanja. Seveda je popolnoma samostojna. Dejstvo, da formalno še priznava britansko krono, je pač zapuščina preteklosti. Kaj pa mi?!

Potem pa pride Barroso, ki naj bi bil resda Portugalec, in predlaga pravo federacijo, in sicer federacijo „nacionalnih držav“.

Ko smo se ločevali od jugoslovanske federacije - da, imenovala se je federacija -, smo v celoti odklanjali kakršnekoli nadaljnje povezave. V zadnjem hipu, tako rekoč, se je predlagalo, da ponudimo možnost konfederacije ali vsaj premislimo o njej. Nikakor ne, smo takoj ugotovili, konec naj bo konec. Pa je konfederacija nekaj, o čemer je mogoče razmišljati. Zdaj nekateri razmišljajo o njej, sicer res samo razmišljajo, seveda.

Gre za to, da na dnu srca živi želja, ki je ni lahko stoodstotno udejanjiti, želja po popolni samostojnosti. Zdaj smo lahko dvajset let uporabljali ta pojem, nekateri ga sprejemajo kot dejstvo, drugi se sprašujejo, kako je s to stvarjo. Razmišljanje je dobilo nov zagon s kratko, nekoliko prikrito pripombo Angele Merkel, da se moramo v Evropski uniji lotiti uveljavljanja „politične unije“. Bila je več kot previdna, zadeve ni pojasnjevala. A bila je trdna in neposredna. Potem pa pride Barroso, ki naj bi bil resda Portugalec, in predlaga pravo federacijo, in sicer federacijo „nacionalnih držav“. Kako naj nacionalne države - to pomeni vrsto samostojnosti - obenem živijo v federaciji, kjer nihče ni popolnoma samostojen, to je nekaj, kar prvi človek Unije prepušča ljudem, množicam, naj o tem razmišljajo. Več o tem dejansko ni mogoče reči na hitro, kajti federacija ni pojem, ki bi bil res všeč veliko ljudem. Nekdanji Jugoslovani gotovo niso edini, ki bi pri tem imeli pomisleke.

Problem, ki se pojavlja, je zelo zapleten, če hočemo o njem govoriti iskreno. Takoj moramo tudi ugotoviti, čeprav idejo v celoti sprejemamo, da popolna samostojnost ni mogoča, kje jo ustaviti in zadržati, pa lahko narodi razpravljajo desetletja in stoletja. Omejitve, o katerih bi se dogovorili, so sprejemljive danes, morda pa jutri ne bodo več. Lahko si tudi rečemo, da zaradi omejitev še nismo nesamostojni. Lahko, denimo, sprejmemo „bančno unijo“, a se še naprej počutimo v marsičem samostojne. Ali lahko rečemo, da je naša prihodnost v tem, da smo nesamostojni v enem in samostojni v drugem? Denimo, ohranili bomo nacionalne jezike. Saj tudi Barroso ni rekel, da nasprotuje nacionalnemu. Lahko se dogovorimo, da bomo v nekaterih stvareh popolnoma sledili Bruslju, v drugih pa ostali zakrknjeno samosvoji, celo tako, da se nam bodo drugi smejali.

Potem pride seveda spoznanje, da v sodobnem, globaliziranem času popolna samostojnost že po naravi stvari ni mogoča, in če torej govorimo, da smo samostojni, se samo po sebi razume, da o tem govorimo v relativnem smislu in da ne mislimo dobesedno tistega, kar govorimo o svoji samostojnosti. Tiste lepe besede, ki smo jih izrekali ob osamosvojitvi, je pač treba razumeti v relativnem smislu. Torej, ali hočemo biti ali smo samostojni? Seveda smo, ampak le omejeno, saj zaradi prevelikega egoizma, ki bi ga vnesli v ta pojem, komu drugemu, skupnemu centru - ki ga sicer ne maramo preveč - ne bomo delali prehudih težav. Da bi nas junckerji venomer klicali na zagovor. In potem pridejo na vrsto druge težave, denimo vprašanje zvestobe. Zvestobe do skupne unije, federacije in tako naprej. Kje je meja samostojnosti, prek katere se ne sme ali ne bomo smeli iti? Bo takšna meja tudi zapisana in podpisana? Če bo, potem se bomo morali kmalu vprašati: smo naredili prav, da smo se tako zagnano pridružili? Zdaj vidimo, da je popolna samostojnost nemogoča, pomanjkanje samostojnosti pa prej ali slej pripelje do nemirov, nestrinjanja, upiranja, izogibanja, prikrivanja. Narodi zmorejo veliko.

Z eno besedo: naš del sveta stoji pred vprašanjem, ali se združevati z vsem srcem ali to storiti vedoč, da bomo na nekem ovinku zavlačevali ali kratko malo odpeljali svoj vlak. Svoj vlak, v veliki verigi nacionalnih vlakov, ki niso več vsak zase, a niso niti lokomotiva s povezanimi vagoni. Kdo je že govoril o lokomotivi?