Primož Bezjak, igralec in plesalec

Večina ga najbolj pozna po vlogi mladega avtomehanika, ki po spletu okoliščin pristane na podeželju severovzhodne Slovenije in se do ušes zaljubi v ženo lokalnega mafiozota. Odigral ga je v filmu, zaradi katerega so v kino drli še celo tisti, ki sicer nikoli ne zaidejo vanj.

Res, Petelinji zajtrk, ki ga je Marko Naberšnik posnel po istoimenski knjižni uspešnici Ferija Lainščka, je leta 2007 veljal za a must. Osvojil je celo titulo najbolj gledanega filma vseh časov v slovenskih kinematografih.

Čeprav je prav takrat odigral še eno podobno vlogo v tv-filmu Hit poletja, sta bili obe izjema v njegovem dosedanjem igralskem opusu. Največkrat je veliko bolj usmerjen stran od mainstreama, torej nekomercialen, eksperimentalen, pa tudi angažiran. Spomnimo se ga samo po udarni uspešnici Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!. Ali pa po predstavi Invalid, kjer je obračunal tudi s svojimi uničenimi koleni, zaradi katerih ga zdaj čaka operacija in dolgotrajno okrevanje.

A v takšnem kontekstu ga praviloma lahko srečamo le na odru. Priložnosti za delo v filmih je namreč malo. Za seboj ima le še vlogo maničnega Bika v Barabah, za katero je dobil Stopovo nagrado za obetavnega igralca, pa vlogi v Slepi pegi in Zvenenju v glavi. Po Petelinjem zajtrku avdicij nenadoma ni bilo več. Čeprav si želi še kakšnega filma.

Tudi če ga v filmih ni, je stalnica gledaliških in plesnih predstav, in prav te so mu prinesle Župančičevo nagrado in nagrado zlata ptica. Še zlasti je predan neodvisnemu gledališču, tistemu, ki, kljub temu da še komaj životari, z inovacijami premika meje. Dolgo je bil prav zato svobodnjak, zadnja leta pa se je „institucionaliziral“ v Slovenskem mladinskem gledališču, a kot pravi, se je z njim zlil zlasti zaradi njegove napredne zgodovine.

Že kot fantič je rad nastopal. Kot ljubitelj komičnih likov Jerryja Lewisa in Louisa de Funèsa je najraje uprizarjal umiranje na sto načinov. Tudi po partizansko in kavbojsko. Potem je v petem razredu odkril dramski krožek. Najprej je bil eden od dveh detektivov v predstavi Naočnik in Očalnik. Kot gimnazijec pa se je pridružil English Student Theatru in začel spoznavati še mjuzikle. Najbolj nepozabno vlogo je ustvaril z duhcem iz Aladina, ki se ga mnogi spomnijo še zdaj, skoraj dve desetletji kasneje.

Že takrat je izbral igro in ples. Da, tudi ples, kjer je kot nekdanji telovadec in atlet odkril nov, drugačen način gibanja. Na akademiji mu je mentor Mile Korun vcepil disciplino in spoštovanje do umetnosti, tam se je naučil režiranja samega sebe, zunaj šole pa se je navdušil nad takratno svežo gledališko sceno, ki sta jo krojila Jernej Lorenci in Sebastijan Horvat. Zelo ga je zaznamovalo tudi redno sodelovanje z Matjažem Pograjcem, ki ga je pravzaprav prvi „odkril“ in mu dal priložnost v plesnem gledališču Betontanc. Prav njihove predstave, kjer mu na odru ni bilo treba govoriti, so ključno pripomogle k temu, da je utrdil svojo odrsko samozavest.

Ko so z Betontancem leta 2004 pripravljali predstavo Everybody for Berlusconi, kjer je občinstvo glasovalo o tem, ali bi ubili (ja, ubili!) kontroverznega nekdanjega italijanskega premiera, je prvič sodeloval z ekipo igralcev, ki je delala brez režiserja. Tudi sam se je želel preizkusiti v takšnem, stoodstotno avtorskem projektu, in ker ni bil edini, so skupaj s Katarino Stegnar in Brankom Jordanom ustanovili podmladek Betontanca Beton Ltd. V prvi predstavi Tam daleč stran so bili namenoma vse razen igralci. Niso govorili. Niso igrali.

Zdaj so spet združili moči, povabili še Dašo Doberšek in to soboto bodo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru premierno uprizorili predstavo Rečem, kar mi rečejo, naj rečem, ki jo je navdihnil Beckettov roman Neminljivi. Tokratna predstava bo seveda drugačna. Tokrat govorijo. A ohranjajo svojo rdečo nit, ki priča o naši sedanjosti in s tem tudi o njih samih. Tudi o tem, da so igralci v najboljših letih in da ustvarjajo na skrajno ranljivem področju, ki ga lahko usodno potaca in uniči že najmanjše nepremišljeno lomastenje po kulturi.