360

zadržan

Vrtiljak prevar.

Brazilski auteur Fernando Meirelles, režiser mnogih prestižnih filmov (Božje mesto, Zvesti vrtnar, Slepota), tokrat stopi na teren, po katerem so stopali Pasja ljubezen, Magnolija, Usodna nesreča in predvsem Babilon, ki nas je skušal prepričati, da je svet po novem globalen in globaliziran, da smo vsi povezani, da je metuljev efekt postal meso in da se to, kar zagrešiš na enem koncu sveta, pozna na drugem koncu sveta.

Problem tega babilonskega portmanteauja je bil, da je prepričeval prepričane. Problem filma 360, 360-stopinjskega portmanteauja, pa je, da prepričuje prepričane, ki jih je prepričeval že Babilon - in da ob vsaki zamenjavi globalne lokacije še vedno potrebuje napis z imenom lokacije. Pariz. London. Bratislava. Dunaj. Denver. In tako dalje. Vidite, hoče reči Meirelles, živimo v globalnem in globaliziranem svetu, vsi smo povezani in metuljasti, toda lokacij - koncev sveta, ki jih s svojimi akcijami in reakcijami prizadevamo - še vedno ne poznamo.

Meirelles nam ne zaupa, da jih bomo prepoznali. Živimo na več koncih sveta hkrati, a se tega ne zavedamo. Meirelles nas tudi prepričuje, da v tej epski lepljenki - v tem globalnem, decentriranem, multipolarnem svetu, ki ga je mogoče v vsakem trenutku zavrteti za 360 stopinj - ni več nihče glavni. Vsi, ki se tu srečujejo, so le drug drugemu stranski igralci. In tudi nihče ni več središče. Tu ni več večin in manjšin. Vsi so drug drugemu le periferija - britanski poslovnež (Jude Law) slovaški prostitutki, prostitutka ruskemu zvodniku, zvodnik dilerjem, imigrant prešuštni Britanki (Rachel Weisz), „grešni“ francoski musliman svojemu imamu, anonimni alkoholik (Anthony Hopkins) naključni brazilski sopotnici in publiki, ki ji pojasni, da je fuk najhitrejša in najučinkovitejša molitev. Med fukom ti ni treba govoriti, kar je dobra metafora tega filma, v katerem si vsi ti mučeniški, napol beatificirani liki nimajo kaj povedati. Film vsakega izmed njih vsake toliko oplazi, pusti, da koga srečajo, varajo, zalezujejo ali izsiljujejo in ob tem zrecitirajo kaj povsem nekonsekventnega (in za „zgodbo“ ne ravno nujnega), potem pa zaslišimo kak melanholičen, da ne rečem postkoitalen štikel. In že smo v Slovakiji. Na letalu. Ali pa mimo švigne vlak. Film si stalno čestita, prepričan, da so selitve s kontinenta na kontinent „presenetljive“, da je v tem panoramiranju sveta nekaj „božanskega“ (Božji pogled!), da je melanholija „kazen“ za globalizacijo in da je v teh srečanjih nekaj „magičnega“, pa četudi imate občutek, da vsi ti liki, ki se srečujejo, niso v istem filmu in da si melanholije ne zaslužijo. Nekatere bi lahko povsem mirno izrezali, pa bi lahko še vedno ohranili naslov 360. Toliko pogrešljivih likov, ki jim ne pomagata niti slow-motion in split-screen, imate le v filmih katastrofe. Ne vemo, kam nas bo odpeljalo življenje, pravi na koncu sestra prostitutke, ki ve, da je njena pot odvisna od poti, ki jih bodo ubrali drugi - toda ne metafore ljudi, ki jih vidite v filmu 360, ampak tisti, ki so bolj glavni, pa četudi so v veliki manjšini.