Alojz Ihan: Državljanski eseji

+ + + + +

Psihopatologija države skozi pogled zdravnika in pisatelja.

Toda ne pisana kot literatura, temveč v dobesednem pomenu eseja: duhovito, s presenetljivimi obrati, ki pa ne zabavajo, temveč zmrazijo. Avtorjeva prednost je namreč pogled od daleč. Premišljujoči pogled seveda, s katerim razvršča pojave v njihovi brutalnosti. Tajkuni tako niso eksces, temveč resnica tranzicije, ki so jo servisirali državni bančniki.

Toda Ihan se ne ustavlja pri imenih, tudi ne problematizira zakonov, ampak izhaja iz vprašanj moralnosti. A ne kot moralizator, ki bi sodil posameznike. Namesto družinske in klanovske morale afirmira moralo državljana, ki pa jo misli s stališča države, torej dobrega za vse.

Vzemimo primer razvpitega Jazbinškovega zakona, po katerem so ljudje privatizirali družbena stanovanja za drobiž. Postopek se je zdel kar koherenten, toda le iz sinhrone perspektive. Povzročil je historično družbeno neenakost: privilegiral je široko skupino, ki ji je stanovanjska lastnina padla z neba, naslednje generacije pa plačujejo visoke najemnine ali pa se stiskajo pri starših, kar generira osebnostne patologije.

Esejistu uspeva redka sinteza politike in osebnega, kjer patologije, kot so kronične bolezni holesterola, visokega krvnega tlaka, pešanje imunskega sistema etc., pojasnjuje z deformacijami moralnih percepcij. To ponazarja s prepričljivimi analizami konkretnosti, tudi medijskega principa, ki pripada istemu svetu zaprtih skupin, katerega posledica je denimo tudi vse manjša branost časopisov.

Preprosto, slovenska družba je v splošnem kolapsu zaradi vladajočih vrednot. Toda Ihan namesto njih ne pledira za krščanskimi, kmečkimi, komunističnimi, ampak postavlja koncept državljanskih vrlin, kot so delo, ideje in osebnostna zrelost, seveda zunaj sistemov klientelizma, ki generirajo elite na demokratičen ali vsaj splošno racionalen način.

Skratka, precizno esejistično zrcalo.