Branko Gradišnik: „Razbivši mu stol na hrbtu, sem si zagotovil mir!“

Pisatelj je podgana v lastnem labirintu! Ko pride do kake ovire, se lahko odloči, da jo bo obšel ali preskočil, celo ignoriral. Prevajalec pa te izbire nima.

Intervju

Naš sogovornik je sicer marsikaj - od pisatelja preko maratonca do čedalje vplivnejšega samo-izobraženega psihoterapevta. A sam sumim, da bo na slovenski družbi najgloblji pečat pustil kot prevajalec. Pozorna publika kar ne more dovolj prehvaliti njegove dosledne inventivnosti - pa najsi gre za prevod fantazijskih meandrov J. R. R. Tolkiena ali pak za taki literarni veledeli kot sta Bledi ogenj Vladimirja Nabokova in Goldingovi Dediči.

Ena na ena je Branko vesel, resnicoljuben in neskončno iskriv posameznik. Ko se je kot zaležan in zatravmiran tridesetletnik odrekel alkohola, je mislil, da se ne bo v življenju nikoli več nasmehnil. Danes, pravi, je neprestano high, ne da bi mu bilo treba spiti eno samo kapljico. Edini problem so za spraševalca in kasneje zapisovalca njegove nenehne digresije. Tudi če ga sprašuješ o recimo njegovem lanskem demonstrativnem izstopu iz Društva slovenskih pisateljev, ni prav nobene garancije, da ne boš v odgovor dobil zelo podrobne antropološke analize kulture tulcev za penise na Novi Gvineji. „Ampak pravi dragulji,“ pravi Branko, „so v vsakem dobrem intervjuju prav ti skoki vstran - tako podobni spominom, ki se človeku utrinjajo pred večernim spanjem ...“

Ko sem bil študent, se je - tako na fakulteti kot v širši družbi - ogromno debatiralo o ogroženosti slovenskega jezika, namreč predvsem zaradi vdora angleščine in podobnih reči. Danes se o tem vsaj v javnem diskurzu prelije bistveno manj tinte. Pa bi te kot enega naših najboljših prevajalcev vprašal, če je to zato, ker slovenščina ni ogrožena, ali zato, ker je tako totalno ogrožena, da o tem sploh nima več smisla debatirati?

Slovenščina vsekakor je ogrožena, vendar ne zaradi vdora angleščine. To, da jeziki prevzemajo besede, je nekaj najbolj normalnega - natanko to dela tudi angleščina. Tisti, ki je novo stvar izumil, naj tudi izbere besedo zanjo, kajne? Banana je tudi za nas banana in si zanjo pač nismo šli izmišljevati svoje lastne besede. Slovenščina je pravzaprav cela sestavljena iz prevzetih besed. Tiger, žemlja, puška ali hiša - to seveda niso naše besede. Izvirnih imamo izjemno malo. Imamo pa svojo lastno originalno strukturo jezika, torej neko metamrežo, v katero lahko besede po svoje vdevamo. In problem je, da je zdaj ogrožena ta sama metastruktura.

Zakaj?

Ker ljudje postajajo nepismeni. Čez pet let ne bo treba niti več tipkati, ker se bodo znali računalniki z njimi o vsem potrebnem pogovoriti. Torej bo odpadlo celo, kot mladi temu rečejo, txt-anje - pa je že tam vprašanje, ali je txt-anje bližje pisani besedi ali neandertalskemu jeziku, ki temelji predvsem na vzklikih. Ali je recimo omfg beseda? To vprašanje bi si z vso resnostjo veljalo zastaviti tudi onkraj kavarniškega kvantanja. Skrajno zaskrbljujoče je, da se naša slovenska kulturniška nadstavba problemov sploh ne zaveda. Slišim, da obstajajo zelo močne težnje, da bomo začeli vse televizualne vsebine sinhronizirati v slovenščino. To bi bila seveda katastrofa. Slovenci zdaj berejo vsaj televizijske podnapise. Potem ne bodo brali ničesar več!

Ha ha ha.

Seveda, ti se smejiš, ampak podnapisi so pomembna reč! Možgani so v formi samo toliko, kolikor telovadijo. Oziroma duhovadijo. Ko bodo začeli računalniki klepetati z nami in bo v kinu še George Clooney zavijal po dolenjsko, potem bo te vadbe še toliko manj. In potem bodo ljudje izrazno še bolj zakrknjeni kot danes - pa jim že zdaj, opažam, v debatah zmanjkuje besed, s katerimi bi znali opisati svoje življenjske probleme. Kar je seveda zelo jasen znak zdrsa proti polpismenosti. Če hoče človek karkoli razumeti, potrebuje izjemno močno zaledje izrazov in konceptov. A za to očitno kot da ni več prave potrebe. Prejle si me kot prevajalca lepo pohvalil, a to ne pomeni, da nimam po forumih celega kupa pljuvačev, ki se usajajo nad tem, kaj da se vendar Grado gre! Kako si jih drzne posiljevati z bizarnimi besedami kot so ’mrč’ ali ’osorej’ ali ’zarana’! Ampak to so vendar same legitimne slovenske besede, brez katerih je govorec tragično osiromašen! Brez njih ne more reči niti ’Zarana te obesimo, stara!’, kar je vendar ja tako neznansko lušten stavek, kaj ni res?

Čudovit stavek. Bom pa s sramom v srcu priznal, da besede ’mrč’ tudi sam ne poznam ...

Mrč - vročinska in/ali vlažnostna megličavost, zračna migljavica. To lahko bralec vse najde - če ne v SSKJ, pa v Snoju. Ko sam v besedilu srečam izraz, ki mu pomena ne znam izluščiti iz konteksta, grem s prav neko otroško radostjo pogledat v slovar. Vse premnogi pripadniki mlajših generacij pa se raje odločijo za ogorčenost nad domnevnim afnanjem. In potem ni nič čudnega, da ti neka zelo eminentna oseba na področju teorije prevajanja da vedeti, da je itak prepozno: da so bralski trendi pač taki, kakršni so, in da bo morala zadoščati Basic Slovene. Tako da je ob posameznih hakeljcih prevajalcu mirno dovoljeno kar takole malo povedati po svoje ali pa problematični del kratko malo izpustiti. Meni se zdi to nepredstavljivo.

Seveda, ker tako resno jemlješ prevajalski poklic. Večkrat si recimo celo zapisal, da je prevajalčevo delo težje od pisateljevega ...

Seveda, pisatelj je namreč podgana v lastnem labirintu! Ko pride do kake ovire, se lahko odloči, da jo bo obšel ali preskočil, celo ignoriral. Prevajalec pa te izbire nima. Prevajalec mora v tem blodnjaku dosledno slediti vsakemu podganjemu kakcu. Bom še bolj radikaliziral: prevajalec mora za razliko od avtorja vedno natanko vedeti, kaj je avtor hotel povedati. Misliš, da pesniki vedno vejo, kaj hočejo povedati?

Sem točno zadnja oseba na planetu, ki bi mislila karkoli podobnega.

No, vidiš! In enako velja za mnoge pisatelje - tudi oni včasih ne vedo!

Ampak poleg metamreže ima slovenščina po mojem ogroženo tudi izrazno raven. Naš jezik vendar sploh ne tvori več novih besed!

Bo držalo. Nove besede si mora v principu itak izmišljati ulica. Ob tem pa rabiš še toliko in toliko poklicnih ustvarjalcev, ki dobro rešijo tiste res najtrše probleme. Sam sem recimo ponudil oblastem, da bi se prevedene neologije ažurno vnašale v črkovalnik, konkretno v Besanin. Tako bi bil lahko uporabnik vsaj seznanjen z možnostjo izbire. A interesa za to ni bilo. In tudi zato je tako, kot je. Če recimo odpreš likovni angleško-slovenski besednjak, boš hitro opazil, da marsikatera beseda sploh ni prevedena. Na levi strani imaš angleško besedo, na desni pa njen slovenski opis v petih ali več besedah. Opis, ne prevod! To je velik problem. Ampak del prevajalčeve službe je po definiciji tudi toliko in toliko mozganja pri tvorbi novih besed. Če si resen, preprosto ne gre drugače.

Če se pogovarjava o prevajanju, potem ne moreva mimo tvojega očeta, slovitega Janeza Gradišnika. Z njim, recimo, sem imel pa sam podobno izkušnjo kot tvoji internetni kritiki s tabo. Ko sem namreč vzel v roke njegov prevod Mojstra in Margarete, sem ga po petdesetih straneh z gnusom odložil. In to za vedno. Ker obstaja tudi taka reč kot je preveč umetelna slovenščina - agresivno brbotajoča mineštra neskončno obskurnih izrazov, ki jih lahko prebereš res samo tam notri in nikjer drugje ...

Ne, moj oče si ni veliko izmišljeval. Njegov prevajalski problem je bil drugje. Verjel je namreč, da so glagolski deležniki na -č in -e v slovenščini dovoljeni in potrebni.

Glagolski deležnik, to bi bil recimo Sedeč na stranišču, sem v časopisu prebral še posebno umobolen članek, kajne?

Tako je.

Okej, kaj je pa z njimi narobe? Saj so menda ja vrla in koristna prvina našega knjižnega jezika?

Ne, ne. To je danes preprosto preveč tuje duhu govorjene slovenščine in zelo hitro daje vtis spakljivosti. Dobro, če gre za kako literarno veledelo s petnajstimi podredji, si se včasih prisiljen zateči tudi k deležnikom ... Ampak sam se trudim to čimvečkrat razvezati v odvisnike, recimo preko ker je ali ki je ali ko je ipd. Ne razumi me narobe: jaz nimam proti deležnikom nič. Pred leti nisem dobil Sovretove nagrade, ker sem jih bojda preveč uporabljal - taka je bila vsaj neformalna obrazložitev enega od članov komisije ...

Ojoj. Nič čudnega, da je slovenščina komparativno tak berač, če jo še njeni kuratorji na vsakem koraku tako bebavo torpedirajo.

No ... Vsekakor je res, da sta pogovorna in knjižna slovenščina dva povsem različna jezika. Razkorak je večji kot pri večini drugih jezikov. Zanimivo bi bilo tudi opozoriti, da mi nimamo nekega kanonskega centralnega jezika. Namesto tega imamo televizijščino. Slovenščina je bila morda enoten jezik, ko smo Slovenci prišli v te kraje. Potem se je pa razcepila na cel kup narečij - danes jih imamo že petdeset. Šele reformacija je tehtnico nagnila v smer nekakšne fuzije med kranjščino in dolenjščino. Če bi protireformacija potekala samo malo drugače, bi prevladala prekmurščina, v kateri so takrat tiskali evangeličanske tekste.

Če je definicija jezika, da se njegovi govorci med sabo razumejo, potem slovenščina ni jezik. Prekmurec in Primorec se, če govorita vsak po svoje, preprosto ne moreta razumeti - ni šans!

Prekmurščina kot naš osnovni jezik - strašljiva in obenem nadvse zabavna misel!

Čisto lahko bi se tako obrnilo. Mene pogosto zabava misel, da bi Marsovec, ki bi pristal v Reziji, in se potem, preoblečen v vandrovca, sprehodil do Bele krajine, preprosto ne mogel ugotoviti, da gre za isti jezik. Če je definicija jezika, da se njegovi govorci med sabo razumejo, potem slovenščina ni jezik. Prekmurec in Primorec se, če govorita vsak po svoje, preprosto ne moreta razumeti - ni šans! In tudi zato je nastal ta umetni zborni združevalni jezik, ki ga lahko danes slišiš v TV Dnevniku. V resnici gre za nekakšen slovensperanto - izmišljen jezik, ki ga ni nihče nikjer govoril. Razen mene, ha ha.

Ha ha. No, saj to! V enem svojih avtobiografskih spisov si pravil o tem, kako so te v osnovni šoli sošolci tepli, ker si zaradi očeta govoril tako pravilno knjižno slovenščino.

Res je. Jaz sploh nisem vedel, da govorim nenormalno. Ampak oče je govoril izjemno pravilno, takorekoč odrsko slovenščino. In me je doma, kadarkoli me je zaneslo v pogovorni jezik, vedno znova popravil. In ko sem prvič prišel v šolo, no ...

Sliši se zelo travmatično.

Kaj pa vem. Najbrž nisem doživel nič bolj travmatičnega kot katerokoli ubogo dete, ki se je predstavilo z: „Dobar dan, moje je ime Mujo in zelo rad bi se vključio v vašu družbu.“

Okej, ampak Mujo je imel ponavadi v paralelki vsaj kakega Refika in Suljota, da so drug drugemu tvorili zapik. H komu se je pa lahko zatekel otrok, ki jih je redno kasiral zaradi zgledne rabe glagolskih deležnikov?

No ja. Razbivši stol enemu od tistih smrkavcev na hrbtu, sem si zagotovil mir.

Veš, katera je name med vsemi tvojimi zgodbami o očetu naredila največji vtis? Tista, kako je dolga leta samoiniciativno, zastonj in čisto potihem lektoriral tekste kupu slovenskih pisateljev in publicistov.

Ja, to je bila res novele vredna reč. Ko je kje zasledil kakega perspektivnega pisca, mu je natipkal formalno pismo v stilu: Spoštovani tovariš ta in ta, v Perspektivah sem prebral prvi del vašega romana in opazil napačno rabo slovnice ter pravopisa. Ker mislim, da imate dar za pisanje, vam lahko pripomorem vašo izraznost dvigniti na višji nivo, da boste lahko več in bolje povedali. In če je bil nagovorjeni pisec za, mu je oče skrbno pregledoval tekste in mu napake ne samo popravljal, temveč zraven tudi skrbno obrazložil, zakaj je nova rešitev boljša. Tako da se je pisec iz tega res lahko nekaj naučil. To je takrat počel za cel kup piscev. Šlo je za neke vrste veliki skrivni projekt - čutil je, da lahko na ta način največ prispeva k dvigovanju splošne ravni slovenskega knjižnega jezika.

Tistemu, za kogar je slovenski jezik vrednota, se mora ob tem pošteno orositi oko ...

Pri tej zgodbi se mi zdi najbolj občudovanja vredno, kako potihoma je to počel moj oče. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi pričakoval plačilo ali hvalo. V srcu je bil res skromen človek - mnogo bolj skromen kot recimo jaz. Po njemu sem se navzel toge zadržanosti, ki sem jo potem nadkompenziral z nekakšno lažno histerijo, ki sem se je navzel od matere.

Zakaj praviš ’lažna’ histerija?

Histerija je v bistvu na nek način vedno lažna. Ko histerik pade, vedno pade tako, da ni resnejših poškodb. To ne pomeni, da se histeriki sprenevedajo, njihovi kolapsi so zelo doživete reči ... Je pa vedno zraven neka samokontrolica, ki poskrbi, da cepnejo na varen del. Ampak samo da zaključim tole nit z očetom: vse, kar v življenju počnem, je neko poodmevanje njegovih zanimanj in veselj. Vse, razen moje ljubezni do psihologije kot tistega presežka, ki me je rešil uničujočih starih navad. On pa za psihologijo absolutno ni imel posluha. Še danes ga slišim, kako obupano vije roke: „Branko, kaj si vendar trapiš glavo s to lažno učenostjo?! To ni vse skupaj nič vredno! Saj vendar veš, da človeka določajo njegova dejanja in ne to, kar se mu podi po glavi!“

Tole slednje se mi zdi še kar zdravo razmišljanje. Vsaj v tako samo-obsedeni epohi kot je naša.

Ja, on je blazno pazil na svoja dejanja. Vse tisto drugo, kar se mu je podilo po glavi, je pa zgledno represiral. Selbst ist der Mann -to bi bil lahko njegov moto. In res je naredil marsikaj dobrega, potihem in zastonj. Taki ljudje so redki - ali pa ne! Morda celo niso tako redki, a ker se tako slabo reklamirajo, preprosto ne vemo zanje.

Po svoje je dobro, da ga ni več. Ob odnosu, ki ga imajo Slovenci danes do svojega jezika, bi človeku, ki je ta jezik jemal tako resno, najbrž počilo srce?

Ta odnos je resen problem. Je pa v resnici samo del mnogo širšega in hujšega problema - in sicer odnosa slovenske države do slovenstva nasploh. Na Portugalskem sem se pogovarjal z neko žensko, po rodu Slovenko iz Devina. Njeni otroci govorijo pet jezikov, vendar ne italijanščine - to jim je iz zgodovinskih razlogov prepovedala. Mož je Škot, član neke pomembne mednarodne pomorske komisije. Nekoč je želel na večerjo povabiti sočlana Italijana, pa ni dovolila. Njena rodbina namreč iz roda v rod bojuje plebiscitarno vojno za slovenstvo in slovenščino na Apeninskem polotoku. Deda je kot zavednega Slovenca Mussolini poslal v rudnike svinca na Siciliji, kar mu je tako uničilo zdravje, da ga ob vrnitvi lastna mama ni več prepoznala. Dobesedno. Ko je videla njegovo kaznjensko tetovažo, ga je namreč takoj vprašala, če slučajno kaj ve, kaj je z njenim sinom, ki da so ga enako tetovirali. Ti ljudje so iz desetletja v desetletje vztrajali v svoji slovenščini - kljub vsem batinam in ricinusovemu olju, ki so jim ga vlivali v usta. No, in zdaj ta gospa in njeni otroci zaradi nekih debilnih birokratskih hakeljcev ne morejo dobiti slovenskega državljanstva. Si moreš misliti? Oni zdaj kot da niso dovolj dobri za nas.

Mmm, to je pa čudno, da te gospe nočemo, ko pa vendar tako totalno sodi med nas. Prepovedati naključnemu neznanemu Lahu vstop v hišo zato, češ kaj da je počel njegov pradeda ... Kaj je vendar bolj slovensko od tega?

Pač ni želela prekiniti rodovne zaveze, da se v njeni hiši ne bo slišala laščina. Ampak kaj se ti ne zdi, da je tudi tale tvoj takojšnji posmehljivi odziv del problema, ki sem ga želel z anekdoto pravzaprav orisati?