Pogrom

Janko Lorenci

5. 10. 2012  |  Mladina 40  |  Kolumna

Slovenskih resnih medijev čez nekaj let ali še prej morda ne bo več. Živeli bomo v srečno butasti in še bolj pokorni deželi.

Na RTV, Delo, Večer, Dnevnik, Mladino in druge, že tako redke kakovostne medije ravnokar poteka surov in cinično odkrit politični napad. Oblast jih privija na vse mogoče načine, od zamenjav nadzornikov in uprav do političnih kupčij z lastniki, ustanovitve lastne TV, groženj s posebnim medijskim obdavčenjem itd., itd.

Medijski udar, že drugi tak Janšev poskus, je hkrati pomemben del kompleksnega oblastnega strahovanja in razgrajevanja celih sfer družbe. Imamo avtoritarno, izrazito nedemokratično, tendenčno totalitarno oblast. Kritični in avtonomni mediji so zanjo sovražnik. Janši se očitno zdi, da jih zdaj lahko dotolče. Premiera žene tudi maščevalnost, a to je postranski dejavnik. Predvsem hoče utišati nadzor in povsem zamegliti veliko sliko preurejanja države. Brez medijev te slike ni mogoče naslikati. Nevedne, zbegane množice pa lahko volijo kogarkoli, tudi svoje pijavke.

Iste medije hkrati uničujejo lastniki, večinoma katastrofalni. Zlasti tisk izgublja bralce tudi zaradi interneta, spreminjanja bralnih navad in zdaj še krize, ki vse te težave stopnjuje.

Ta preplet zunanjega najedanja traja že vrsto let, spodkopava trdnost resnih medijev, jih dela ranljive in negotove, slabo vpliva na njihovo kakovost in verodostojnost, brez katerih ne morejo preživeti in brez katerih tudi izgubijo smisel.

Za svoje težave pa so krivi tudi sami. Svojega položaja, vseh zunanjih in notranjih groženj niso nikoli resno premislili. Notranja kadrovska selekcija je pogosto negativna, tako je tudi kadrovsko pomlajanje, novincev ne vzgajajo, ampak jih preprosto vržejo v vodo. Dobre tradicije tako slabijo. Novinarski kolektivi gojijo lažno solidarnost in ne izločajo problematičnih posameznikov, celo izrazitih političnih kolaborantov ne. Spodbujajo rinjenje v lahkotnost, tudi rumenost, namesto da bi (Delo na primer je imelo za to zlate priložnosti) postali vplivne intelektualne mašine. V razmerju do politike se – slepi, prestrašeni in udvorljivi – praviloma gredo uravnoteževanje med desnico in levico, kot da ne bi videli, da jih bo prva prej ali slej požrla. Vsaj v tem je razlika med levico in desnico že dolgo očitna.

Skratka, v času, ko bi zaradi lastnega preživetja in v splošno korist morali delovati optimalno, so tudi zaradi samozakrivljenih slabosti hudo oslabljeni. Deloma jih je mogoče primerjati celo s politiko, to čedalje bolj zaničevano elito. Tudi oni izgubljajo bitko za verodostojnost; politika postaja bolj populistična, sami pa opuščajo zapovedi resnega novinarstva; lezejo v imaginarno politično-nazorsko sredino in s tem sami izgubljajo jasen profil, njihovi konzumenti pa orientir.

Resni mediji so postali zvest del mainstreama. Ta glavni tok – drsenje v turbokapitalizem, sprijaznjenost s povprečništvom, kritikastrstvo namesto resne kritike, ohlapna pravnost itd. – je skupaj s politiko, njenim glavnim nosilcem, v krizi in slepi ulici, zato bi bilo treba iz mainstreama izstopiti. A tudi resni mediji se prepuščajo toku. Ostajajo nepogrešljivi, toda razvoja ne korigirajo, ampak se mu prilagajajo. Saj ni treba, da bi bili neka strašna avantgarda, vendar bi morali, prvič, bolj paziti na svojo poklicno poštenost in usposobljenost, drugič pa sistematično prikazovati alternative, žigosati anomalije, sestavljati veliko sliko. In zelo jasno povedati, kdo v politiki najbolj strahuje in uničuje to družbo in tudi njih, medije.

Zdaj so vsi po vrsti na smrt ogroženi. Če ne bodo zagnali hrupa do neba, jih čaka hitra janševska smrt ali umiranje na obroke. Gledano od strani nimajo kaj izgubiti. Toda dosedanje reakcije ogroženih medijev na akutne, se pravi ta čas predvsem politične grožnje so medle. Če bi hoteli politični pogrom ustaviti, bi morali ravnati čisto drugače.

Nekako tako, da bi se v posamičnih medijskih hišah zmigali in zagnali preplah, da bi se novinarski aktivi in sindikati po potrebi formirali na novo in ustanovili take ali drugačne odbore za obrambo avtonomije in preživetje kakovostnega tiska in RTV, da bi se vsi ti mediji in njihova združenja med seboj povezali, nato pa z jasno, trdo razlago svojega položaja in početja oblasti alarmirali domačo in mednarodno javnost. Zavestnega pogroma ni težko dokazati. V poštev bi prišli vsi načini odpora, od stavk, vsakovrstnih peticij, referendumskih pobud itd. Hkrati bi se morali povezati z drugimi prizadetimi skupinami. Odziv bi prišel že zato, ker so novinarji še vedno nadpovprečno ugledni.

Vsekakor je čas za plašno, orokavičeno medijsko nasprotovanje minil. Čivkanje, odbranaštvo, oportunizem, crnkovičevsko klavrno sprenevedanje, razdrobljenost … so pripomogli k nastanku sedanje ogroženosti. Posamični ostri komentarji ne zaležejo. Ceh mora zbrati dovolj solidarnosti, pameti, poguma, da bo naposled nastopil odločno in povezano. S tem bo storil nekaj zase in za celoto. Celo katalizator odpora lahko postane.

Da ne bomo krivični: do novinarjev smo lahko zelo kritični, a marsikaj jim je treba tudi priznati. So bolj pod pritiski kot velika večina drugih poklicev in cehov. Od večine so tudi bolj žilavi. Prav tako še premorejo mnogo odličnih posameznikov. Eni izkoriščajo svoj potencial boljše, drugi slabše. Vsekakor pa so tudi taki, kakršni so, neprimerno boljši od tistega, v kar jih hoče predelati in ponižati Janševa oblast.

Toda če v teh kritičnih trenutkih ne bodo pokazali dovolj samoohranitvenega nagona in se uprli kot en mož, si izbris zaslužijo. Ker bi ga lahko preprečili.