Mirovna pobuda Čehinje iz Hercegnovega

Maja Novak

5. 10. 2012  |  Mladina 40  |  Ihta

Vsem tistim, ki trdijo, da se nisem rodil v Sankt Peterburgu, naj povem, da je to moje življenje, zato se lahko rodim tam, kjer se hočem; in hočem se roditi v Sankt Peterburgu. (James Abbot McNeill Whistler, 1834–1903, ameriški slikar, roj. v Lowellu, Massachusetts)

Strinjam se, strinjam se, strinjam.

Zberite se, farani, in pasite oči na tem čudesu: strinjam se z Novo Slovenijo. Česa takega v prihodnjih dveh desetletjih ne boste več doživeli: strinjam se.

NSi, drugače od drugih »tadesnih«, ni stranka, ki bi jo kazalo kar zametavati. Včasih zna pragmatično razmišljati. Včasih izbrska na dan kako zrno, ki je celo moji brljavi kokošji pameti všeč.

Strinjam se s pobudo NSi, da Ljubljančani prepovemo popivanje na javnih mestih. NSi svojo zahtevo med drugim opira na video o otroškem pogledu na pijane starše, objavljen na YouTubu, ki so ga »Finci v celoti posneli v Sloveniji«. (Zakaj? Kolikor se spominjam, imajo tudi v Helsinkih otroška igrala, pa celo kakšna zverska maska bi se našla.) A kljub temu se strinjam s pobudo. Zares. Če piješ doma, je drugače.

Ampak da mojih dežurnih kritikov ne bo kap, moram pri priči poudariti, da se strinjam še z eno pobudo NSi – in, ja, uganili ste, tole bo malce manj resno, ker ne bo o zdravi pameti, temveč o politiki.

Strinjam se s pobudo NSi, da ob spremembah ustave vanjo vnesemo še določilo, da mora naše rojake v tujini v parlamentu zastopati vsaj kak poslanec, če ne kar dva ali trije. (Kajti kot se je pokazalo ob spornem Pukšičevem itinerarju, en sam »svetovalec za pot iz krize« iz Argentine ne bo zadostoval; treba bo najti še koga iz Čila – v poštev bi prišel en (1) Primorec iz Santiaga, ki me je spremljal v Nerudovo hišo v Isli Negri in ki je v Čile prebegnil pred kakimi petdesetimi leti, ker je bil doma v Renčah lačen – in koga iz Urugvaja, a od tam, žal, ne morem priporočiti nikogar, saj je edina postarna blondinka, ki se je kot Slovenka udeležila mojega literarnega večera, trdila, da je hkrati Indijanka iz rodu Guarani, zato jo gotovo močno potrebujejo na plemenskih shodih.)

Hkrati pa zato, ker je bila moja mama (sicer Gorenjka + Štajerka) rojena v Hercegnovem, zahtevam svojega poslanca v črnogorskem parlamentu.

NSi, drugače od drugih »tadesnih«, ni stranka, ki bi jo kazalo kar zametavati.

V Črni gori sem bila samo enkrat, konec osnovne šole, in trajalo je manj kot uro. Pa nič zato. Saj tudi naši rojaki v tujini v Sloveniji večinoma niso nikoli živeli in ne nameravajo živeti, ne plačujejo nam davkov, kot tista »Indijanka« morda sploh ne znajo slovenščine (ne guaranija), o domovini staršev pa imajo podatke, kakršni so pač pricurljali skozi filtre ideološko opredeljenih lokalnih medijev in političnih grupacij.

Za nameček zato, ker je bila očetova mama Čehinja, Čeh pa je bil tudi moj očim, zahtevam predstavnika na Hradčanih. To bi bila lahko kar jaz: zlata Praga mi je všeč. V Podgorico bi lahko namesto mene šla služit poslanske dohodke moja črnogorsko-mariborska prijateljica L.

Če še malo pošelestim po družinskem drevesu, ugotovim, da je moj dedek po mamini strani umrl v Dachauu. Zgodba o tem je zapletena (začne se s slaboumno partizansko akcijo, ko so trije partizani iz lovskih pušk ustrelili na več sto nemških tankov, ki so pred Vinico prečkali Kolpo, nato pa spizdili v gozd, mojega dedka, žandarmerijskega narednika, ki je takoj po kapitulaciji Italije šel v partizane, s katerimi je bil skrivaj sodeloval že prej, pa je neposredno zatem zajela še posebej maščevalno razpoložena nemška patrulja), ampak z malo domišljije bi kot vnukinja dachavskega interniranca lahko sedela v izraelskem knesetu. Ne bi bila prva slovenska pisateljica, ki si je v glavo vbila, da je Judinja.

In ker bi moja mama, tik preden se je odločila za mojega očeta, lahko »ujela« Avstrijca, ki jo je peljal na oglede v tovarno Swarovski, mi pritiče mesto v k. und k. parlamentu blizu tistih lepih bistrojev poleg Kunsthistorischesmuseuma. Moj ded po očetovi strani jo je med II. svetovno vojno v strahu pred kaj ti vem kom podurhal v Budimpešto in tam doktoriral iz etnologije – ergo, ave, Aquincum, ecce venio! (Kajti ali ne bi spričo poslancev, ki so tako kakor jaz »multikulti« rodu, kazalo v parlamentih kot komunikacijski jezik uvesti vsem enako nerazumljivo latinščino?)

Ko bi mi NSi dovolila, da njeno pobudo (s katero se strinjam!) razširim z amandmaji, bi to imelo več pozitivnih posledic.

1. Ker bi moja malenkost zastopala mojo malenkost v vsaj petih parlamentih hkrati, bi končno lahko uporabili vladno letalo. Nenehno frčeča z zasedanja na zasedanje bi živela v falconu. (Imela bi lepšo kopalnico, kot jo imam zdaj.)

2. Ipso facto in mutantis mutandi bi sedeže v slovenskem parlamentu dobili Bosanci, Albanci, ukrajinske plesalke in izbrisani. Saj je menda jasno, da moramo »spustiti zraven« tudi »njihove«, če bomo spustili zraven »naše«?

3. In – tole je pa najpomembnejše. Samo v New Yorku živi več Rusov kot Slovencev kjerkoli. Zato bi morali imeti Američani svojega poslanca v dumi, Rusi pa svojega v kongresu. In Kitajci in Japonci in Korejci. Da o latinosih sploh ne govorimo, ti so itak ameriški Mujo in Haso. Ali si predstavljate, kaj bi pobuda NSi, prenesena na globalno raven, pomenila za mir v svetu?! Leta 2015 predsednik Mitt Romney zahteva: »Naj naše sile demokratično posredujejo v Srednji Vulkaniji!« Nakar vstane poslanec, ki je v kongresu zato, ker je njegova prababica iz Vulkanije, in vzklikne: »Ugovarjam!« Podprejo ga Rusi, Iranci, paštunski Afganistanci in šiitski Arabci. Predlog je skenslan z dnevnega reda in pax supra omnes. Nobena bomba ne pade in vsi preživijo, skratka:

4. Nova Slovenija ni stranka, ki bi jo kazalo kar zametavati.