Nana Milčinski, gledališčnica in pevka

Ko je bila čisto majhna, ji je babica namesto pravljic brala dedkove pesmi. Tudi tiste, ki jih je napisal o njej. Šlo je za tople, nežne rime o tem, kako deklica Nana vidi svet okrog sebe, pa tudi o tem, kakšne življenjske preizkušnje jo še čakajo in kako naj se spopada z njimi.

Njen dedek je bil seveda Frane Milčinski - Ježek, ki se ga še danes, čeprav ga že skoraj poltretje desetletje ni več med nami, upravičeno drži sloves enega naših najbolj vsestranskih ustvarjalcev. V njegovi bogati zapuščini lahko poleg mnogih humornih in zbadljivih del najdemo tudi že skoraj ponarodele stvaritve, kot so pravljica Zvezdica Zaspanka, scenarij za mladinski film Kekec in pesmi za film Ne čakaj na maj.

Takrat so se ji zdela vsa ta dela samoumevna. Bila so pač tam, vedno in kadarkoli. A potem ko je imela kakšno leto več, ji je bilo ob poslušanju pesmi, v katerih jo je opazoval tako pozorno in opisoval presunljivo pristno, tudi malce nerodno. Uganka ji je bila, kako lahko nekomu v spominu ostane vsak tvoj gib. Danes se zaveda, kako zelo edinstvena je bila ta izkušnja.

Po dedkovi smrti in še mnogo pozneje, ko je umrla tudi babica, ji je bilo težko brati njegove pesmi. Prav ni jih mogla. A sčasoma je postalo lažje in medtem se je začela poigravati tudi z mislijo, da bi vsaj nekaterim lahko vdihnila nov, svež veter in spet spomnila nanje. In tako je izbrala trinajst pesmi, večinoma ljubezenskih, pa tudi nekaj šegavih, ki še kar niso izgubile aktualnosti in družbenokritične ostrine, jih s pomočjo Martina Štibernika in Anžeta Langusa - Dagija uglasbila, nato pa jih je še odpela. Nastala je plošča Še ena pomlad, ki jo je posvetila dedku. S tem mu je, kot pravi, simbolično dala še eno pomlad.

Plošča ni le poklon njeni družini, temveč tudi njen prvi obsežnejši glasbeni projekt, saj se tokrat širši javnosti prvič predstavlja tudi kot pevka. No, tudi prej je že pela na odru, a vedno pod okriljem gledaliških projektov. Najbolj jo namreč poznamo kot vsestransko gledališčnico, kot dramaturginjo, režiserko in igralko, in glede na njeno družinsko drevo to pravzaprav ni presenetljivo, saj ni ustvarjal le njen dedek, tudi praded Fran Milčinski je bil ob sodniški službi pisatelj, oče Matija je režiser, brat Juš pa viden improgledališčnik.

Že ves čas jo vleče stran od institucionalnega, klasičnega gledališča, ker jo je od nekdaj zanimalo delo na predstavi v celoti, iz nič, od besedila do predstave. Prav zato se je tako našla v postdramskem gledališču, kjer pravila niso tako zacementirana, in tudi v sodelovanju z Matjažem Bergerjem in njegovim Anton Podbevšek Teatrom, kjer se je najprej lotila Hamleta in rušenja stereotipa, da gledališčnik ni pravi gledališčnik, vse dokler se ne loti Shakespearja.

Pozneje sta se z Bergerjem lotila predelav, kot sta denimo Portret neke gospe Henryja Jamesa in Knjiga o džungli Rudyarda Kiplinga, sama pa je ob pomoči Siddharte in številnih znanih Slovencev mlade nagovorila tudi s predstavo Living-

stonov poslednji poljub. Navdušeni odzivi so jo potrdili v prepričanju, da moraš mladim ponuditi nekaj, kar jim bo všeč, in ne nečesa, kar bi jim moralo biti všeč. »Če jih poslušaš in upoštevaš, bodo odprti in pripravljeni sprejeti veliko globlja sporočila,« je prepričana. Tudi sicer rada dela za mlade in tudi najmlajše, zlasti kot režiserka pri sinhronizaciji risank.

Čeprav jo te dni šele spoznavamo kot pevko, jo bomo že kmalu lahko videli v še eni novi vlogi. Tokrat kot dramaturginjo opere. Bergerjeva ekipa namreč v sodelovanju z ljubljansko Opero in Cankarjevim domom pripravlja svoje videnje opere Leteči Holandec kontroverznega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja.

Njen najzahtevnejši dramaturški izziv doslej je bil Ples v dežju. Deloma zaradi strahospoštovanja pred predlogama, istoimenskim romanom Dominika Smoleta in filmom Boštjana Hladnika, deloma pa tudi zato, ker govori o niču, ki ga je težko postaviti na oder. A zdaj, ko mora križati Wagnerjev opus z zakonitostmi »svojega« gledališča, se ji zdi, da je pred še bistveno tršim orehom. Tudi zaradi strahospoštovanja. A strahu se na koncu vedno otrese in si drzne dodati svoj podpis.