Šanghaj

za

Življenje utopije.

Hipija Wyatt in Billy v Golih v sedlu srečata odvetnika (Jack Nicholson), ki jima pojasni, zakaj se ju mali ljudje tako bojijo: »Ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden.

Jasno, nikoli jim ne reci, da niso svobodni, ker te bodo takoj ubili, samo da bi dokazali, da so svobodni.« Podoben problem imajo Romi: mali ljudje se jih bojijo zaradi tega, kar predstavljajo – svobodo. Malim ljudem s svojim načinom življenja kažejo svojo svobodo in njihovo nesvobodo. Mali ljudje, ki so vzgojeni v veri, da je ta kapitalistični način življenja brez alternative, se vedno znova zgrozijo, ko jim Romi pokažejo, da obstaja alternativa – in da obstajajo utopije. Mali ljudje mislijo, da so svobodni, dokler ne zagledajo Romov, mojstrov v izogibanju kapitalističnemu redu.

In Šanghaj, pop nostalgik, v katerem Jugoslavija zaživi in umre skozi oči romske družine, ki se tam nekje v sedemdesetih preseli v Prekmurje, je zgodba o taki utopiji – Lutvija Belmondo Mirga (Visar Vishka), sin na lepem brezvoljnega glavarja te družine, namreč sklene, da bo sredi idiličnega polja, ob reki, postavil Šanghaj, novo romsko naselje, svojo utopijo. In to brez papirjev – na državni zemlji. Kje pa? Na državni zemlji, ki zadnje čase vse bolj izginja, ki vse bolj izgublja status skupnega dobrega in ki zamuja priložnost, da bi funkcionirala kot alternativa logiki prostega trga, postavi natanko to – skupno dobro, utopijo, v kateri se Romi prepuščajo glasbi, druženju, prijateljevanju, skupnosti, alternativnemu načinu življenja, svojim preferencam in talentom. Mnoge romske družine se priselijo tja. Sami sebi so socialna država – in sami sebi so pravna država. Ne da niso prilagodljivi: v zameno za elektriko se tako rekoč kolektivno včlanijo v komunistično partijo. Ni se jim treba prodajati na trgu – seks tu plačujejo le Slovenci. Prehuda zaverovanost v trg te le osmeši in poniža (jajca!), toda trg je vsiljiv, kar izkusi tudi Belmondo, zdaj napol šekspirjanski tihotapec, ko ga skuša kralj globalnega podzemlja (Voja Brajović) »pripojiti« svojemu kartelu in ko ponudbo, ki jo je nemogoče zavrniti, zavrne – v imenu neodvisnosti. Film nam življenje te utopije in teh outsiderjev ves čas gladko, lahkotno, elegantno in igrivo – za svoje dobro preveč nekontroverzno – panoramira, tako da se zdi, kot da skušajo scene, ki zelo dolgo prehajajo le iz sreče v srečo, drseti, valovati in naraščati v ritmu filmov Tima Burtona, sicer himen outsiderjem (in Saša Lošić očitno uživa v tem, da igra Naberšnikovega Dannyja Elfmana), toda ko umre Tito in ko začne Jugoslavija razpadati, dobi pokopališče tudi Šanghaj, ki končno postane prava alternativa – alternativa tako socializmu kot kapitalizmu. Šanghaj, posnet po romanu Ferija Lainščka, ni film o nostalgiji po tem, kar je bilo, ampak po tem, kar bi lahko bilo. Škoda le, da Naberšnik vse te svoje romske like tako puritansko ščiti pred realnimi problemi, da jih zares začuti le Lošićev soundtrack.