Veleposlanik

za -

Predstavljajte si državo, ki ima bogate zaloge naravnih virov in dragocenih rud – od diamantov in zlata do kobalta. Taka država po vseh kriterijih velja za bogato. In ker je bogata, si lahko privošči zaščito pred zunanjimi špekulanti, paraziti, oportunisti in predatorji, ki prežijo na njeno naravno bogastvo, na njene zlate rudnike. Dovolj je bogata, da lahko zaščiti svoje interese. Kako si lahko tako državo vendarle podrediš? Kako se lahko dokoplješ do njenih zlatih rudnikov, do njenih diamantov, do njega kobalta?

Težko, boste rekli. Ne, ravno nasprotno – izredno lahko. Zlahka. Le spremeniš jo v falirano državo, failed state. In potem le skrbiš, da taka tudi ostane – falirana. Ali natančneje: razsuta in razbita, zaostala in »primitivna«, v stalnih državljanskih vojnah, sredi stalnih pučev in noči dolgih nožev, ujeta v večno nepismenost, revščino, podhranjenost in spiralo nasilja. Falirana država je država brez države – država brez državnih struktur, država brez socialne države, država brez pravne države, totalno deregulirana država. In ker je totalno deregulirana, jo vsi le plenijo, kradejo, ropajo. Diamanti odtekajo na tuje račune.

Taka falirana država je Centralno afriška republika – država brez države, država v večnem kaosu, država pučev, revščine in diamantov. In gospod Cortzen, danski poslovnež, je afriški diplomat, ki se priključi plenjenju Centralno afriške republike – z diplomatskim potnim listom Liberije se skuša na čim cenejši način dokopati do »krvavih« diamantov in jih z diplomatsko pošto ilegalno spraviti ven. Trik je le v tem, da je lažni afriški diplomat, ali bolje rečeno – Mads Brügger, danski novinar, je afriški diplomat le za potrebe tegale ironičnega, sarkastičnega, ekspozejskega, skrivaj posnetega šokumentarca, v katerem je kakovost slike zaradi režiserjeve osebne varnosti »reducirana« in v katerem vidimo, kako si Brügger – sicer tudi avtor sijajnega tajnega dokuja o Severni Koreji (Red Chapel) – omisli lažno »boratovsko« poslovno identiteto (nič lažjega), kako si prek mednarodnih dilerjev priskrbi diplomatski potni list Liberije (le plačaš), kako odpotuje v Centralno afriško republiko, kako tam domačinom naplete tipično imperialno pravljico (postavil vam bom tovarno vžigalic ipd.), kako domačine prepričuje, da jih Francozi in Kitajci le izkoriščajo, kako deli »kuverte sreče«, kako se mu – kot afriškemu diplomatu in častnemu konzulu Liberije – odprejo vsa vrata, kako podpisuje pogodbe (cigare, kaviar, kolonialistični imidž in rasistične šale ne škodijo), kako financira rudnik, v katerem delajo otroci, in kako kmalu sestankuje z ministri, sekretarji in celo predsednikovim sinom, ki kar tekmujejo v skorumpiranosti, toda ko piše odjavno špico, so mnogi izmed teh, s katerimi je sestankoval in podpisoval pogodbe, že mrtvi. »Če nisi za mizo, si na menuju!« Če nimaš države, si na ražnju! Je pa res, da tudi gospod Cortzen svojega posla ne pripelje do konca – za razliko od Brüggerja, ki ga pripelje do konca, če seveda temu, da preživi vso to dereguliranost, rečete »konec«.

(Kinodvor)