Erik Fosnes Hansen: Psalm na koncu poti

+ + + +

Beg na širna morja

Titanikov brodolom očitno fino leže na samorazumevanje časa pred prvo vojno, časa, v katerem so nastale teorije o propadu Zahoda in ladja s fantomskimi dimniki, da bi bila videti strašnejša, s splošnim prepričanjem o njeni nepotopljivosti, ki potem potone ob prvi ledeni gori, ki jo sreča. Titanik je očitno primeren za mitologijo, ker uteleša takratne predstave o stanju sveta. Ker je Titanik še prisoten v poljudni znanosti, teve dokumentarcih in množični kulturi, očitno uteleša tudi naše predstave o tistem času in posledicah za danes.

Psalm na koncu poti je roman, v katerem se v poslednjih poglavjih prepletejo usode članov ladijskega orkestra, ki so igrali zadnjim potnikom, zapuščajočim ladjo. Hansena ne zanimata toliko brodolom in sama ladja, čeprav je očitno opravil mogočno raziskavo, virom se tudi zahvaljuje, ampak ljudje, ki so iz različnih razlogov pobegnili iz Evrope na ladje, se iztrgali socialni mreži, v katero so bili vpeti.

Možak, katerega prva punca se je utopila noseča v študijski odsotnosti, drugi, ki je streljal na igralca, ki mu je zapeljal zaročenko, kriminalci in prekucuhi, norci, ki jih obiskujejo duhovi in jih strašijo s podatki iz prihodnosti, kokainisti, ki so si priznali, da so zgrešili poklic, in zdaj klavrno propadajo, zakaj ne v nepretencioznem in všečnem godenju v ladijskem orkestru – to so usode tistih, ki so zapustili dom in se preselili v plavajočo hišo. Hansen njihove zgodbe izpisuje v retrospektivi, ne brez poznavanja Evrope v drugi polovici 19. stoletja; vse je tu, kot kulisa, kneževine in dunajska dekadenca, igranje po dvorih in samopašnost oblastnikov, zakleti inštrumenti in pogodbe z vragom, mit o genialnosti in praksa, ki razkriva genije kot težake in naporneže, alkohol in ekscesnost muzikantov, pa tudi sled estrade, potujočih gledališč in uličnih zabavljačev. Hansen usode naključnih članov orkestra razprostre čez vso Evropo, od Irske in Rusije do Italije in Dunaja, izbere pa tudi dovolj zanimive tipe, takšne, ki so z lastnimi odločitvami ali zaradi muhavosti usode doživeli karierni prelom, ladja je tako bolj način bega od prejšnjega neuspeha kot prostor možnosti in svobode. Jasno, ladja na zadnji poti, kapitan na zadnji plovbi in luzerji v orkestru, vse to je malo nostalgično in melanholično, zraven prelito z norveško hladno otožnostjo. Vse izpisane epizode niso enako močne, jih pa Hansen, to dokazuje njegovo obrtno spretnost in zagnanost, položi na dovolj natančno izdelano zgodovinsko mrežo. Zraven izdatno uporabi titanikologijo, stroji, častniki, palube, arhitekt, gosti – in s tem zadosti morebitnim titanikologom; za vse druge pa je to čisto kratkočasen in obrtno soliden roman.