Načrt

Janko Lorenci

12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Kolumna

Premier, nacionalni mojster psihološkega in podtalnega vojskovanja, še naprej zvesto izvaja od samega začetka zastavljeni načrt: prikazati, kako globoka je kriza, ki jo je zapustila prejšnja oblast, in ustvariti psihozo strahu in bližajoče se katastrofe, v kateri bodo dvomi o nujnosti oblastnih ukrepov in odpor proti njim laže povoženi.

Načrt po eni strani uspeva, ustvarjeno je ozračje izrednih razmer, histerije, strahu, strašnega pritiska časa. Pri tem vrsta objektivnih podatkov govori, da je makroekonomski položaj Slovenije še zmeraj bistveno boljši od vtisa, ki ga ustvarja vlada, in v marsičem enak ali celo boljši kot v številnih državah, ki ne veljajo za problematične (Nemčija, Finska itd.). Ta položaj bi dopuščal mirnejše, premišljeno odzivanje na krizo.

Vendar hkrati naglo nastajajo razmere, ki bodo res ustrezale od vlade namalanemu črnemu hudiču. Nastajajo predvsem zaradi oblastnega delovanja. Navedimo dve od (zavestnih) norosti. Ostro, prehitro, premalo postopno zategovanje pasu povzroča recesijo, ki muči ljudi in uničuje gospodarstvo. Tonemo bolj, kot bi bilo treba. Drugič, slaba banka bo katastrofalno povečala zadolženost države, na stotine milijonov podarila tujim bankam in zasebnikom ter dodatno obremenila prebivalstvo. Vlada je to pogubno formulo uporabila, da bi pomagala Zvonu in slovenski cerkvi, z vpogledom v banke dobila material za prihodnje afere in arbitrarno kaznovala ali si pridobivala podjetja.

Posledice takega vodenja bodo katastrofalne. Samo dva mandata bodo na oblasti, pa bodo uničili državo, pravi ekonomist, ki se ne meni za politične delitve. Vlado naglo dohitevajo lastne makiavelistične projekcije propadanja. V zlorabljeni in napačno zdravljeni krizi se lahko stvari zlomijo na hitro. Na taki točki smo zdaj.

Če bodo naše velike banke in podjetja enkrat prodani ali uničeni, jih ne bomo nikoli več postavili na noge ali obudili močnega javnega sektorja, brez katerega ni ne socialne ne demokratične države. Ne gre samo za materialno nazadovanje, razdejana bo vsa družba. Že zdaj se beg možganov strašljivo pospešuje. V seštevku bomo postali bolj zaostala država – dežela kelnarjev, tenke politično-ekonomske elite, močnega represivnega aparata, provincialnosti in rastočih napetosti.

Tempo, obseg in vsebina vladnih ukrepov so tako škodljivi, oblastno mesarjenje na vseh področjih tako hudo, da bi morala ta vlada pasti čim prej. Predstava o rušilnosti oblasti še ni dovolj razširjena. Vendar je slišati čedalje več izrecnih pozivov k uporu, odporu, protestu. To je nova govorica, v prvem Janševem mandatu neznana. To je ohrabrujoče, saj kaže, da je v družbi res veliko strahu, a tudi čedalje več jeze in odpora. In k sreči ni nalezljiv samo strah, ampak tudi jeza in pripravljenost na odpor.

Ustvarjanje psihoze konca sveta začenja delovati kot bumerang.

A dokler je oblast še tu, je treba nastajajočo škodo ublažiti. Ta čas najučinkovitejše orodje za to so referendumi, zlasti tak o slabi banki. Res jih je mogoče tudi zlorabiti. Toda pod oblastjo, ki hoče tako destruktivno predelati Slovenijo, so ne samo zakonito, ampak tudi legitimno sredstvo odpora. So silobran.

Referendumi bi lahko ustavili najškodljivejše oblastne projekte (izjema naj bi bila res nujna pokojninska reforma), hkrati pa oblast razmajali. Glede oblike jih je pametno zaostriti, vsebinska omejitev (prepoved vprašanj fiskalne in podobne narave) pa bi bila nevzdržna. Taka omejitev bi bila neposredna podpora oblastnemu preurejanju in uničevanju države. Tudi sicer bi v takem primeru politika ostala povsem prostih rok.

Položaj je tak, da je potreben politični in psihološki pretres, strel v koleno, ki bo ustavil SDS in njene pomagače. Referendumi bi bili toliko učinkovitejši, če bi jih spremljal nastanek širokega zavezništva mnogih prizadetih sfer, ki jim pod to oblastjo grozi zlom, hiranje, izguba avtonomije.

Kdaj bo nastala zveza za demokratično in socialno Slovenijo? Referendumi so samo obramba pred vsiljeno voljo politike, obramba statusa quo, taka zveza pa bi lahko v grobem nakazala, kam naj se razvija država. Hkrati bi družbi vrnila nekaj moči, ki jo izgublja iz dneva v dan. Eno in drugo, oboje strogo zakonito in segajoče čez politično delitev levo-desno, bi med drugim onemogočilo tudi poskuse netenja spopadov na ulici, ki jih nakazuje Janšev perverzni poziv k zbiranju mladih (beri privržencev) pred parlamentom.

Ceno politične krize bo treba pač plačati. Še vedno je neprimerno nižja kot počasno umiranje pod to oblastjo, pa čeprav pod taktirko EU. Ta ne deluje v interesu šibkejših članic, tudi demokracija jo prav malo briga. Dovolj je pogledati razmere v južnem loku Unije.

V njem smo tudi mi. Premiera oziroma vodilni del vlade lahko sumimo, da igra do konca makiavelistično igro: spraviti Slovenijo v tako slab položaj, da bo morala zaprositi za pomoč, potem pa bo v skladu s postavljenimi pogoji (zategovanje pasu, trde reforme, privatizacija …) v neoliberalni maniri laže preuredila državo in si vzela svoj del plena. Prav Janša in Šušteršič sta prva spregovorila o tem, da bomo morda potrebovali pomoč, in tako znižala naše bonitetne ocene. To ni bil spodrsljaj.