Matevž Luzar, režiser in scenarist

Domovi za ostarele zbujajo strahospoštovanje. Ali pa morda samo strah. Ker naj bi bili naša zadnja postaja. Ampak ali so res samo to? Zakaj ne bi bili tudi začetek kakšne nove poti? Takšne, kjer lahko, če imaš le dovolj moči, končno uresničiš vse tisto, kar si si vedno želel, pa tega nisi znal, zmogel ali upal?

O tem je premišljeval, ko se je pred štirimi leti lotil scenarija za svoj prvi celovečerni film, ki bi bil hkrati tudi njegov prvi dolgometražni režiserski podvig. In tudi zato je za glavnega junaka postavil upokojenca, ki se odloči, da bo, preden bo umrl, srečen. Ker nikoli ni prepozno.

S tem je dal še eno priložnost najstarejši generaciji, ki je najpogosteje odrinjena na rob družbe. Še eno priložnost pa je dal tudi legendarnim slovenskim igralcem, ki so z razpadom nekdanje skupne države čez noč ostali skorajda brez možnosti za delo v filmih. Kar pozabili so jih. Zdaj so se spet znašli v filmu s simboličnim naslovom Srečen za umret. Glavna vloga je pripadla Evgenu Carju, še ena ključna Mileni Zupančič. Svojo zadnjo, čeprav miniaturno vlogo pa je odigral tudi zdaj že pokojni Polde Bibič. Pozornemu gledalcu ne bo ušlo, da scena, v kateri skupaj nastopita Zupančičeva in Bibič, ni le očiten poklon njunemu delu, sploh Cvetju v jeseni, temveč kar celotnemu slovenskemu filmu.

Njegov prvi spomin na film je Jacques Tati. Videl ga je na televiziji. Potem je hodil v kino v domačem Zagorju in včasih, ko je sameval v dvorani, je moral kupiti tri karte, da so sploh zavrteli film. Tako mu ni preostalo drugega, kot da si izposoja filme v videotekah, in gledal jih je masovno in se navduševal nad Indiano Jonesom, Rambom, Umri pokončno, Vojno zvezd. Pozneje je odkrival še drugačne filme, Kubricka, pa Hitchcocka, in kot srednješolec sklenil, da tudi sam posname film. Vloge je razdelil med sošolce, film posnel z očetovo VHS-kamero in ga zmontiral na dveh domačih videorekorderjih. Prijavil ga je na festival amaterskega filma in dobil nagrado, zaradi katere je nastal še en film.

Seveda si je želel na AGRFT, a mu je spodletelo. Pa ne le enkrat. Trikrat. A danes pravi, hvala bogu. V treh »prehodnih« letih na študiju teologije je namreč obiskoval scenaristične delavnice Zdravka Duše, malce dozorel in dokončno spoznal, kako zelo si želi v film. In ko mu je le uspel preboj na AGRFT, je na njegovo veliko presenečenje že prvi kratki film Prezgodaj dva metra spodaj, ki govori o zapletenih odnosih družinskih članov v zrelih letih, zaokrožil po tujih festivalih in se iz Münchna in Lodža vrnil z nagradama. Tudi njegov diplomski film Vučko o psu in njegovem lastniku Evgenu Carju, s katerim sta takrat sodelovala prvič, je potoval po vsem svetu in uplenil nagrado v Montpellierju. Svoj pohod po tujem pa je začel tako, da je bil kot prvi slovenski film v zgodovini nominiran za prestižnega študentskega oskarja.

Sodeloval je že pri nekaj dolgometražnih filmih, kot asistent režije pri Petelinjem zajtrku in kot soscenarist pri Slovenki, in zdaj le dočakal svojega. In že s prvencem je z nedavnega Festivala slovenskega filma odnesel nagrado občinstva in pet strokovnih nagrad vesna, med slednjimi tudi nagrado za najboljši scenarij. Ni naključje, da si scenarije piše sam. Ve pač, kakšne zgodbe bi rad pripovedoval z gibljivimi slikami. Prav tako ni naključje, da vsi trije njegovi filmi, dva kratka in najnovejši, govorijo o starejših ljudeh. Tudi sam pravi, da so nekakšna tematska trilogija. Morda tudi zato, ker je v mestu, kjer so rudarili 250 let, razvil posebno občutljivost in spoštovanje tako do posameznih družbenih skupin kot do tradicije.

A ni le človek, ki bi ga zanimala preteklost. Je eden dejavnejših slovenskih uporabnikov Twitterja. Soustanovil je start-up podjetje OustMe, ki razvija aplikacijo za »zemljo krast«. Filma ne vidi le kot umetnost, temveč tudi kot gospodarsko panogo, ki lahko prinese nova delovna mesta. In zdaj z naslednjim filmskim projektom napoveduje tematski zasuk. Bo posnel zgodbo o naši tviteraški sceni? O gospodarskih razmerah? Na odgovor bomo morali še počakati. A odločil se bo še letos.