Hitler

»Samo politična pristranskost lahko pojasni odločenost bavarske sodne oblasti, ki je vztrajala pri predčasni izpustitvi Hitlerja kljub argumentiranemu nasprotovanju münchenske policije in urada državnega tožilstva. 20. decembra ob 12.15 popoldne je bil izpuščen na svobodo. Izračuni na podlagi dokumentov iz državnega tožilstva so pokazali, da bi moral odslužiti še tri leta, 333 dni, enaindvajset ur in petdeset minut svoje kratke kazni. Hitler bi ubral drugo pot, če bi moral kazen odslužiti do konca,« pravi britanski zgodovinar Ian Kershaw, avtor Hitlerja, monumentalne, skoraj 1000-stranske biografije Adolfa Hitlerja, ki je nedavno – v prevodu Janka Lozarja in Marjane Karer – izšla tudi pri nas.

Če bi torej Hitler po spodletelem puču, ki ga je vodil leta 1923 (»Ali se nemška revolucija začne nocoj ali pa bomo ob zori vsi mrtvi!«), zaporno kazen odslužil do konca (vseh pet let), bi po izpustitvi iz jetnišnice Landsberg, kjer so bile razmere bolj hotelske kot zaporniške (in kjer ni pustil, da bi ga videli brez kravate), ubral povsem drugo pot – in tudi pot svetovne zgodovine ne bi bila takšna, kot je bila.

»Med mrtvimi pučisti je bil tudi eden od njihovih arhitektov, Erwin von Scheubner-Richter, ki je korakal v prvi vrsti skupaj z voditelji puča, z ramo ob rami s Hitlerjem, takoj za zastavonošami. Če bi krogla, ki je ubila Scheubner-Richterja, letela kakšnih trideset centimetrov bolj proti desni, bi zgodovina ubrala drugačno pot.« Toda krogla ga ni zadela. Izpahnil si je le levo ramo. Če bi ga krogla v tisti »noči kaosa« zadela, bi bil tok zgodovine povsem drugačen. Brez Hitlerja zgodovina ne bi bila takšna, kot je bila. Jasno, zgodovina bi bila drugačna, če bi bila kazen, ki so jo prisodili Hitlerju, hujša in daljša, navsezadnje, Hitlerjevi pučisti so med svojim pohodom ubili štiri policiste in ugrabili nekaj mestnih svetnikov, puč je pomenil veleizdajo, sam Hitler pa v času puča ni odslužil še niti pogojne kazni, ki si jo je leto prej prislužil s kršenjem javnega reda. Zgodovina bi bila drugačna, če bi mu v Uffingu, kamor se je zatekel po spodletelem puču, pustili, da naredi samomor, ki ga je menda skušal storiti.

Ko se nacija prelevi v pivnico, se najbolj sliši robati, grobi, agresivni, opolzki, arogantni, primitivni, žaljivi, prostaški črno-beli glas tega, ki podžiga jezo, nezadovoljstvo in sovraštvo.

Dalje, zgodovina bi bila drugačna, če njegov oče Alois ne bi prevzel priimka Hitler, ampak bi obdržal priimek Schicklgruber (»Heil Schicklgruber« ne bi bil nič kaj verjeten pozdrav narodnemu heroju, pravi Kershaw). Zgodovina bi bila drugačna, če bi nemška zakonodaja prepovedovala poročanje bratrancev in sestričen v drugem kolenu – Hitlerjeva oče in mati, Alois Hitler in Klara Pölzl, sta bila bratranec in sestrična v drugem kolenu. Zgodovina bi bila drugačna, če bi Hitler umrl ob rojstvu – prvi trije otroci, ki so se rodili Aloisu in Klari, so umrli ob rojstvu ali pa takoj po njem. Hitler je bil njun četrti otrok. In tudi njun naslednji, peti otrok je hitro umrl. Zgodovina bi bila drugačna, če bi ga oče, ki je bil tako strog, avtoritaren, gospodovalen, distanciran in razdražljiv, da ga je podredljiva, tiha, pobožna soproga klicala »stric«, pretepel do smrti, navsezadnje, Hitler je bil »pošteno tepen vsak dan«.

Zgodovina bi bila kakopak drugačna, če bi ga sprejeli na dunajsko akademijo za likovno umetnost, kamor se je skušal vpisati ne le enkrat, ampak dvakrat, in če bi postal akademski slikar, tako da ne bi ostal le »neprepoznani umetniški genij«, prepuščen dunajskim ulicam, spanju na prostem, zatočišču za brezdomce, samskemu domu, ponošenim, nemarnim, zamaščenim oblekam, polnih stenic, kidanju snega, brezciljnemu postopanju, slikanju akvarelov, ki jih je kopiral z razglednic, vegetiranju med potepuhi, pijanci, izobčenci in drugimi razvalinami podzemlja, »etničnemu babilonu«, pompoznemu fantaziranju o manihejskem boju med herojsko, ustvarjalno arijsko raso in raso »umazanih«, »roparskih, »živalskih« parazitov ter iskanju grešnih kozlov, ki naj bi bili krivi za njegov družbeni padec in ponižanje. »Potrebni sta bili dve leti življenja na Dunaju, da se je izkristaliziral njegov pogled na Jude«, da so se torej oblikovali njegovi predsodki, zamere, strahovi, frustracije in fobije. Zgodovina bi bila drugačna, če bi ga med I. svetovno vojno, v kateri je služil kot vojaški kurir v prvem bavarskem pehotnem polku, krogla zadela v srce, ne pa le v levo stegno, in če bi ga iperit med plinskim napadom pokončal, ne pa le delno oslepil. Zgodovina bi bila drugačna, če se politični nasprotniki iz njega ne bi norčevali, saj ga je to le dodatno podžgalo. »Prav nič nam ne pomeni, ali se nam smejijo ali nas sramotijo, ali nas imajo za klovne ali zločince, glavno je, da nas omenjajo, da se znova in znova ukvarjajo z nami.«

In seveda: zgodovina bi bila drugačna, če vojska ne bi »odkrila Hitlerjevega talenta za nacionalističnega agitatorja«. Po koncu I. svetovne vojne je Hitler ostal v vojski, ki ga je poslala na govorniške tečaje, na katerih so ga mojstrili v retoriki, agitiranju, prepričevanju, zapeljevanju, demagogiji. Vojska je namreč potrebovala primerne propagandne agente, ki bi vojakom s svojo močjo prepričevanja iz glave izbili prevratniške, komunistične, boljševiške, špartakistične ideje, kakršne so po koncu vojne razsajale na Bavarskem. Vojakom so skušali vcepiti nacionalistične, patriotske, protiboljševiške nazore. Ko je Hitler ugotovil, da ima »naravni talent za govorništvo«, da zna navdušiti občinstvo, da zna narediti vtis, da zna neizvirne ideje – »preproste diagnoze in recepte za rešitev nemških držav« – oglaševati na izviren način, da zna mobilizirati in premikati množice, da jih zna podžgati in prignati do ekstaze, se je pod okriljem Nemške delavske stranke kmalu preselil v pivnice – kot »politični agitator in propagandist s polnim delovnim časom«. Če vojska ne bi odkrila njegovega talenta za govorništvo (ali pa če bi prepoved javnega nastopanja, ki so mu jo naložili po izpustitvi iz Landsberga, podaljšali za 10 let, oh, ali pa če mu nemškega državljanstva, ki ga je dobil šele leta 1932, ne bi nikoli dali), bi se po koncu vojne »najverjetneje vrnil na obrobje družbe – kot zagrenjen vojni veteran s pičlimi možnostmi za osebni napredek«. Ostal bi nihče, niče, ničla. In ostal bi brez tistega vodljivega občinstva, ki mu ga je zagotavljalo »politično ozračje povojne Nemčije«. In tako dalje. In tako naprej.

Kdo je tisti, ki zna nacijo ob vsaki svoji potezi postaviti pred dilemo: prihodnost ali propad?

Z eno besedo: zgodovina bi bila drugačna, če Hitlerja ne bi bilo. Še vedno torej iščemo zgodovino brez Hitlerja. Še vedno se ga skušamo znebiti. Še vedno skušamo preprečiti najhujše. Še vedno ga skušamo likvidirati. Ali bolje rečeno: še vedno delamo atentat nanj. Ne brez razloga: še vedno se namreč bojimo, da je dejansko preživel. In Hitlerjeve biografije ta morbidni, nelagodni, strašljivi občutek, da je preživel, le še okrepijo. V hipu, ko začneš pisati biografijo, dopustiš, da je bil Hitler človek, da je imel življenje, da je imel otroštvo, da je imel očeta in mater, da je imel družino, da se je igral ravbarje in žandarje, da je bral Karla Maya, da je risal in igral klavir, da je prespal vse dopoldneve, da je lebdel v fantazijskem svetu germanskih mitov, velikih dram nacionalne odrešitve in čudežnih spektaklov žrtvovanja, v katerih so se wagnerjanski heroji spopadali s starim redom, da je bil otrok – da je bil nedolžen. Pač v smislu, kot za otroka rečemo, da je nedolžen. Ko ga začneš biografirati, začneš pri njegovem otroštvu – in postaneš avtomatično sentimentalen. Ljubil je mamo, se bal očeta, bil je otrok. Naštevaš hude stvari, ki so se mu dogajale – bratje in sestre so mu umrli, oče ga je pretepal, do šole je moral pešačiti eno uro, na likovno akademijo ga niso sprejeli. Hočeš ga razumeti, toda v hipu, ko ga skušaš razumeti, ga začneš avtomatično relativizirati. Relativizirati začneš ultimativno pošast, ki je počela neizrekljive reči.

In ko ga začneš relativizirati, mu avtomatično nasedeš: ko nasedeš Hitlerju otroku, nasedeš Hitlerju pošasti. Iskati začneš racionalne razloge za to, kar je počel, toda za to, kar je počel, ni bilo nobenih racionalnih razlogov. Začneš ga razlagati, toda ko ga začneš razlagati, mu daš besedo. Avtomatično. Ko mu daš besedo, te začne zapeljevati. Avtomatično. Ko te začne zapeljevati, tvegaš, da bo zmagal – in preživel. Ko napišeš ali bereš Hitlerjevo biografijo, vedno tvegaš, da bo Hitler zmagal – in preživel. Na Hitlerjevi biografiji, ki jo je napisal Ian Kershaw, piše: Najpopolnejša biografija doslej. Razlog več, da te je strah. Zelo strah. Hitler se torej vrača. In ni dobro, da ga podceniš.

Ponižanje

»Hitler bi brez spremenjenih okoliščin, ki so nastale zaradi izgubljene vojne, revolucije in prevladujočega občutka nacionalnega ponižanja, ostal ničla.« Poudarek je kakopak na »prevladujočem občutku nacionalnega ponižanja«, ki je ničetu – ničli, zgubi, povprečku – omogočil, da je postal firer. Razmere v Nemčiji, še posebej na Bavarskem, so bile vse slabše in vse hujše, država je bankrotirala, njena valuta je bila uničena, banke so propadale, inflacija je dosegla vrtoglave višine, špekulanti in dobičkarji so uspevali, finančne posledice hiperinflacije za normalne ljudi so bile uničujoče, psihološki učinki neizmerni, življenjski prihranki so izhlapeli v nekaj urah, zavarovalniške police niso bile vredne papirja, na katerem so bile napisane, tisti, ki so prejemali pokojnine in fiksne dohodke, so videli, kako njihov edini vir podpore pred njihovimi očmi izgublja vso vrednost, industrijska proizvodnja je nazadovala, plače so padale, brezposelnost je strmo naraščala, zadolženost je bila epidemična in vsesplošna – ko Kershaw opisuje Nemčijo po I. svetovni vojni, se zdi, kot da opisuje silovitost finančne in gospodarske katastrofe, ki je zajela sedanjo Evropo ali, še bolje, Slovenijo. Vsekakor: nacija se čuti ponižana, prevarana, izigrana. Slovenija izgleda kot dežela po koncu vojne, ki jo je izgubila. Kriza jo je ponižala – tako kot je kriza po I. svetovni vojni ponižala Nemčijo. »Kriza je bila Hitlerjev kisik.« In to je svarilo za nas: huda finančna in gospodarska kriza je kisik za frustrirane ničle z mesijanskim kompleksom, navsezadnje, huda kriza je bila čas, ko se je lahko Hitlerjev občutek osebnega ponižanja poravnal in ujel z nacionalnim občutkom ponižanja.

V času, ko se nacija čuti tako ponižana, kot se je tedaj ponižano čutila Nemčija, je vse mogoče. Nacijo prevzamejo pač »psevdoreligiozna pričakovanja nacionalne odrešitve«, ali bolje rečeno – prevzame jo želja po mogočnem, odločnem, gospodovalnem, avtokratskem, karizmatičnem populistu, ki bo obračunal z vsemi tistimi paraziti, saj veste, z vsemi tistimi zajedavci, ki so nacijo ponižali – in uničili in pokradli in oropali. Kriza je nacijo pripravila na Hitlerja. Nacija je bila pripravljena nanj. Kar je seveda svarilo za nas: ko je nacija dovolj ponižana, je vedno pripravljena na firerja, na hripavega, mesijanskega, oportunističnega, pivniškega demagoga, jeznega na svet, ki ga je zavrnil in ponižal, in zatopljenega v haluciniranje o svojem preroškem poslanstvu in nacionalni odrešitvi, še toliko bolj, ker ne živimo le v času hude krize in občutka nacionalnega ponižanja, ampak tudi v času, ko se psevdoreligiozna pričakovanja nacionalne odrešitve vse bolj demagoško prepletajo z zgodbo o »omrežjih«, ki so nacijo pokradla, uničila in ponižala. In primer Nemčije uči, da je želja po zamrznitvi demokracije v taki situaciji velika na obeh straneh, tako na strani nacije kot na strani še včeraj zasmehovanega, zavrnjenega, preziranega, zapostavljenega, prikrajšanega, omalovaževanega, udrtoličnega demagoga, ki v vsem tem vidi svoj kisik. »Ves prevzet od viharnega navdušenja sem padel na kolena in se iz prekipevajočega srca zahvalil Bogu, da mi je naklonil srečo, da lahko živim v tem času.«

Hitler je za zajedavce, za demonične parazite, za »omrežje,« ki je neoprostljivo pokradlo, uničilo, ponižalo, izdalo, zastrupilo in okužilo nacijo, razglasil Jude. V Mein Kampfu, s katerim je kasneje obogatel in ki ga je napisal v Landsbergu, potemtakem v času najhujšega osebnega ponižanja, v času oblikovanja njegovih najbolj strupenih zamer, je bil jasen: »Kamor koli sem šel, povsod sem začel srečevati Jude, in več ko sem jih videl, ostreje so se v mojih očeh ločili od preostalega človeštva.« Njegov gnus, pravi Kershaw, »se je naglo stopnjeval«, tako da je »svoje na novo odkrito sovraštvo hitro oblikoval v teorijo zarote«. Vse je povezal z Judi, ali bolje rečeno, Jude je prepoznal kot »gonilno silo« vsega – nečistoče, umazanije, bolezni, razkroja morale, izgube vrednot, pokvarjenosti, korupcije, razsipavanja davkoplačevalskega denarja, bolne države, nacionalnega razpada – liberalnega tiska, kulturnega življenja, prostitucije, gospodarske bede, nemškega suženjstva, družbene razslojenosti, izkoriščanja malih ljudi – političnih konfliktov, revolucije, ki je za hip ali dva izbruhnila po I. svetovni vojni, marksizma, socialne demokracije, prevarantske vlade, parlamenta, demokracije. Vse je bilo, kot je rekel, »skoraj brez izjeme v rokah tujega ljudstva«.

Za vsem zlom, ki je doletelo Nemčijo, je stala podoba Juda, pravi Kershaw. Hitler je spregledal – in hotel je, da spregleda tudi nacija. Hitler se je spreobrnil v patološkega antisemita in antiboljševika – in hotel je, da se patološko spreobrne tudi nacija in da konspirološko ugotovi, da k okrepitvi narodne zavesti, enotnosti, obnovi moči, okrevanju, nacionalni odrešitvi in povrnjeni veličini nekoč slavne nacije vodi le »popolna odstranitev Judov«, te »svetovne kuge«, le obračun z notranjimi sovražniki, zastrupljevalci nacije. In ko enkrat obstaja nacionalno soglasje o tem, kdo je notranji sovražnik (kdo je Judež!), potem ni več razloga za trenja med razredi, med revnimi in bogatimi. Ko odpraviš Juda, ustvariš rasno čisto nacijo – ko ustvariš rasno čisto nacijo, odpraviš vsa razredna nasprotja, vsa družbena protislovja, vse nacionalne probleme. Nacionalna skupnost, združena v usodi, čisti krvi in skupnem cilju, z »dejanjem sprave« – z odstranitvijo Judov/boljševikov/parazitov, ki v nacijo vnašajo le razdor – preseže vse socialne, razredne, lastniške in poklicne razlike, je trdil Hitler.

Če si hotel biti domoljub, si moral biti antisemit in antiboljševik. Kar je svarilo za nas: ko se nacija prelevi v pivnico, se najbolj sliši robati, grobi, agresivni, opolzki, arogantni, primitivni, žaljivi, prostaški črno-beli glas tega, ki podžiga jezo, nezadovoljstvo in sovraštvo, ki zna govoriti v jeziku poslušalcev in ki zna nacijo ob vsaki svoji potezi postaviti pred dilemo: prihodnost ali propad? Zmaga ali uničenje! Mi, arijska »rasa gospodarjev«, ali paraziti! Ko je nacija enkrat dovolj ponižana in dovolj ogorčena, pridejo pač v poštev le še ideje, ki imajo mobilizacijsko moč.

Ogorčenje

In pozor: zadoščalo je le nekaj fiksnih idej – nacionalni preporod (mitiziranje herojske nacije), iztrebljenje »judovskega boljševizma« (parazitov) in razširitev nemškega življenjskega prostora (obljuba novega rajha). Kar je svarilo nam, ki živimo v času, ko politika ponavlja le prgišče stalno istih fraz in parol. Problem je bil v tem, da so te Hitlerjeve fiksne ideje vsi podcenili, predvsem pa so podcenili njihovo »zagonsko moč«, pravi Kershaw. Te fiksne ideje, napihnjene v »večne resnice«, so bila namreč navodila za križarska dejanja: za čistke, vojno in holokavst. Hitlerju sploh ni bilo treba ukazovati, ampak so njegovi podaniki sami vedeli, kaj hoče in kaj morajo storiti. Ni se mu bilo treba odločati – ljudstvo, vrhunski prevajalec njegove vsevedne, vsevidne in nezmotljive ideologije, se je odločalo namesto njega. »V darvinistični džungli tretjega rajha si prišel na oblast in do višjega položaja, če si znal predvideti firerjevo voljo in – ne da bi čakal na napotke – prevzel iniciativo za podporo vsega tistega, za kar se je domnevalo, da so Hitlerjevi cilji in želje.« Zanj – za firerja z enkratnim poslanstvom – so se vsi »trudili«.

In ko je leta 1929 – po zlomu newyorške borze – izbruhnila velika finančna in gospodarska kriza, je Hitler – zapornik, pučist, vojni heroj – verjetno še enkrat padel na kolena in se Bogu zahvalil, da mu je naklonil srečo, da lahko živi v tem času. Kriza je delala zanj. Novi val nacionalnega ponižanja tudi. In če ohraniš skrajno ogorčenje, je nacija, pravi Kershaw, »naklonjena vsaki obliki nasilnega dejanja«, še toliko bolj, ker v zgodovini vidi le še mistični izraz firerjeve volje.

Kar je seveda svarilo nam, ki živimo v času, ko stranke nastopajo kot stranke vodij. Ko je Hitler prevzel nacionalsocialistično stranko, je »odpravil stari, neučinkoviti kvazi parlamentarni način upravljanja strankarskih zadev prek komiteja in notranje demokracije in na njegovo mesto kot organizacijski temelj stranke postavil načelo liderja.« V stranki je hotel imeti diktatorsko oblast – in jo dobil. Postal je »diktator stranke«, »absolutni vodja s totalno oblastjo«. Konec zapravljanja energije z večinskim odločanjem in notranjo demokracijo! S strankarskimi tekmeci je vedno takoj obračunal, recimo v »noči dolgih nožev«. In če ni šlo drugače, je strankarskega tekmeca poslal v kandidaturo za kako visoko državno funkcijo, potem pa podprl kandidata konkurenčne stranke, da bi svojega kandidata čim bolj kompromitiral in pokopal: Vidiš, ne moreš – le jaz lahko!

Deset let kasneje je to logiko prenesel tudi na državno raven, ko je postal firer in kancler rajha, ko je, pravi Kershaw, »zavračal vsako možnost vlade, ki bi bila odvisna od parlamentarne večine,« in ko so groteskno laskanje, privrženost, slepa poslušnost in napol religiozno priseganje zvestobe firerju postali življenjski smisel nacije, njegove oboževalke, njegove »ženske«. Hitler je fukal le z nacijo. Z ženskami ne. Še masturbiral ni. Vzburjala ga je le nacija, orgazmična množica. »Široke množice so slepe in neumne in ne vedo, kaj počnejo,« je rekel, toda prav prek njega so začutile svojo moč.

Hitler je povsem privatiziral javno sfero, medijem in kulturi nataknil prisilni jopič, državno upravo, policijo in učiteljstvo očistil revolucionarnih, marksističnih in demokratičnih tendenc.

Hitler, samozvani »bobnar in sklicevalec zborovanj«, je bil na nonstop predvolilni kampanji, stalno je »preletaval« Nemčijo, imel govorniške maratone, trosil »pozive naciji« in okrog pošiljal svoje jurišnike, ki so z zastavami, svastikami, palicami in gumijevkami skrbeli za indoktrinacijo. »Propaganda je bila zanj najvišja oblika političnega delovanja.« Kar je svarilo nam, ki živimo v času, ko se je politika zreducirala na propagando. »Stabilno je samo čustvo: sovraštvo.« Saj. Hitler je bil fantast, rogovilež, ničvredni učenec, čudak, ničla, niče, neoseba z »blaznega skrajnega roba politike«, produkt slabosti drugih, pravi Kershaw – toda v politiki je zlahka uspel. To je še eno svarilo nam, ki le nemočno gledamo, kako zlahka v politiko prihajajo popolne zgube in ničeti, kako zlahka v politiki uspejo in s kakšno lahkoto potem – še včeraj ničle! – sejejo sovraštvo.

Odrešitev

Hitlerju so se nebeška vrata dokončno na stežaj odprla, ko se je zlomil kapitalizem. Hitler je resda rad govoril o razliki med »produktivnim« in »roparskim« kapitalizmom, njegovi antisemitski izbruhi so bili sprva povezani z antikapitalizmom in napadi na »judovske dobičkarje«, samo »judovsko vprašanje« pa je pogosto povezoval z roparsko naravo finančnega kapitala, toda to naj vas nikar ne zavede: nacizem ni bil antikapitalizem, ampak patološki eksces kapitalizma, še huje – perverzni način reševanja kapitalizma, ki je peljal v diktaturo. Hitler je kapitalizem rešil tako, da ga je pripel na državo, pri čemer je odpravil demokracijo, ali bolje rečeno: da bi rešil kapitalizem, je moral odpraviti demokracijo in vpeljati diktaturo. In to je bilo natanko to, kar so kapitalske elite hotele: ukinitev demokracije. Demokracija je bila le motnja. Hitlerja so začeli zelo hitro podpirati premožni in vplivni podjetniki, tovarnarji, industrialci, stebri visoke družbe in aristokracije, ki se niso nikoli, pravi Kershaw, »sprijaznili z demokracijo in so si v tem času aktivno prizadevali, da bi jo uničili«. Majanje, rušenje, uničevanje demokracije je bil »nujen uvod v Hitlerjev uspeh«.

Politične elite – stranke, parlament, vlada – so tako kolosalno zatajile in odpovedale, da so začeli ljudje množično zapuščati demokracijo. In Hitlerjev uspeh je bil natanko to: groteskni produkt neuspeha političnih elit. Ali kot pravi Kershaw: »Pridejo časi, ko politiki ne morejo več komunicirati, ko ne znajo več razumeti jezika ljudi, ki naj bi jih predstavljali.« Hitler, ki je povsem privatiziral javno sfero, medijem in kulturi nataknil prisilni jopič, »državno upravo, policijo in učiteljstvo očistil revolucionarnih, marksističnih in demokratičnih tendenc in izobraževalni sistem uskladil z idejami nacionalsocializma«, vse, ki so se omadeževali s prejšnjo vlado, pa diskreditiral in odstranil, je ta proces množičnega zapuščanja demokracije le dokončal: za nemško zadolženost, gospodarsko katastrofo, družbeno razslojevanje in trpljenje malih ljudi je namreč krivil prav demokratično vladavino. Nacijo je prepričeval, da jo je demokracija pustila na cedilu: demokracija je ta, ki je uničila Nemčijo! Kar je spet svarilo za nas, ki živimo v času, ko nam govorijo, da zdaj ni čas za demokracijo, ampak za rešitev kapitalizma, in ko je demokracija le motnja za kapitalizem, le regulacija, ki se je skuša kapitalizem znebiti, le parazit.

Ko beremo Hitlerjevo biografijo, »najpopolnejšo doslej«, nas je upravičeno strah. In strah nas je, ker v sedanji finančni in gospodarski krizi, občutku nacionalnega ponižanja, apatičnosti in pasivnosti ljudstva, nezaupanju v stranke, parlament in vlado, paraliziranosti in iztrošenosti političnih elit, nemoči demokracije, obsedenosti z »omrežji«, paraziti in notranjimi sovražniki, pozivih k moralni oživitvi in domoljubnemu čiščenju narodnega telesa, oslabljenosti levice in sindikatov, napačnih političnih presojah »stricev iz ozadja«, pomanjkanju alternativ, zastrupljanju ozračja, logiki izrednih ukrepov, ustrahovanju, javnosti, ki vidi le dobrodošlo odstranitev nadloge, ne pa tudi pučistično-spletkarskega ozadja, krčenju pravic, tišanju – in strankarskem prevzemanju! – medijev, Gleichschaltungu državnih institucij, razraščanju partijske pretorijanske straže kot sredstva družbenega nadzora, cincanju oportunistov, ki so zgroženi nad metodami, ne pa tudi nad ciljem, molku cerkvenih oblasti, »novih obrazih«, ki se jim takoj po izvolitvi vedno zmeša, rezanju »starih borcev« in nagrajevanju novih »starih borcev«, kapitalizmu, ki postaja perverzni privesek države ter podcenjevanju stremljenja po oblasti in časa, v katerem živimo, prepoznavamo osupljive obrise časa, ki so ga nekoč, v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, vsi preveč podcenili.

Hitler, produkt velikih družbenih pričakovanj, ni na svobodnih volitvah resda nikoli dobil večinske podpore, toda ob tem ne smemo pozabiti nečesa bolj usodnega: da je bil tedaj zelo, zelo, zelo priljubljen, celo – vsaj sedem let, med letoma 1933 in 1940 – »najbolj priljubljen državni voditelj na svetu«, pravi Kershaw. Dobro veste, kako je izgledal, toda ženske so v njem kljub temu videle seksualni simbol. Zaradi njega so delale celo samomore. Če je preživel, potem se ga moramo bati, toda še bolj se moramo bati samih sebe in tistih, ki menijo, da bi bilo življenje v diktaturi vendarle boljše od življenja v demokraciji.