Trije policajski vici

Maja Novak

19. 10. 2012  |  Mladina 42  |  Ihta

Prvi vic. Ko je gospa Merkel pred slabima dvema tednoma obiskala Grčijo, jo je pred domačini, ki nikakor ne morejo doumeti, da jim dobrosrčna mamka hočejo le dobro, da ji bodo nekega dne še hvaležni za njeno strogo vzgojo in da njeni varčevalni ukrepi globoko v duši bolj bolijo njo kot nje, varovalo kar sedem tisoč policistov. Čeprav Angela rada kuha, si začuda ni utrgala časa za sprehod po tržnici, v Atenah je ostala le sedem ur, to pa pomeni, da je bilo zaradi njenega obiska treba plačati 49 tisoč ur policijskega dela. Koliko evrov je to? Zagotovo bi z njimi lahko občutno polepšali življenje več grškim upokojencem, da jim ne bi bilo treba delati samomorov.

Pri tem se zastavlja vprašanje: koliko policistov bo varovalo bruseljske politkomisarje, ko bodo po dokončnem zlomu države prišli krit hrbet neodstopljeni Janševi vladi? Sedem tisoč jih najbrž ne bomo zbobnali na kup, ko pa nenehno poslušamo stokanje njihovega sindikata, da jih imamo premalo. Za nameček so tisti, ki jih je premalo, tudi preslabo plačani, zato tistih, ki jih je premalo, včasih sploh ni, ker stavkajo.

Drugi vic. Kadar policaj ne stavka, gre na malico. Policaji s križišča Bavdkove in Tovarniške zavijejo v najbližjo trgovino, ki je sicer majhna, a prijazna. Kljub prijaznosti ostaja dejstvo, da je majhna, nabite pištole za policajskimi pasovi pa so velike. S precejšnjo tesnobo nevrotika in globokim studom esteta jih opazujem, ko krožijo po tesnih prehodih med policami, in vsakokrat se vprašam, ali ne bi spodobnost zahtevala, da policist takrat, ko skoči po sendvič, orožje sname. Kaj natanko pa mu bo? Bo sredi racajočih stark, široko razkoračenih dijakov z bližnje tiskarske šole in mamic, ki so lastnoročno izumile materinstvo, zato povsod pred sabo ponosno potiskajo svoj mali tank z otročkom, streljal na Cefizlja, ki si bo prilastil vrečko smokija? Verjetnostni račun mi pravi, da bi prej zadel katero od zgoraj naštetih kategorij kot nepridiprava. In nikar mi ne govorite, da tiste pištole niso nabite, ker nenabita pištola sploh nima smisla, razen tega, da je neokusna in da bi njen privesek morda z njo lahko aretiral lopova tako, da bi ga sredi vse tiste gneče v trgovinici zagrabil za ovratnik in ga s kopitom lopnil po glavi. Podobno kot v vseh medijih opevana »pogumna policistka«, ki je s kolesom dohitela »že precej upehana« roparja zlatarne na Wolfovi in ju prijela, ker sta kljub upehanosti brez težav dognala, da njena pištola najbrž strelja hitreje od njune sekire. Pogumni policistki sicer vsa čast, njeno ravnanje in njeno orožje sta bili docela primerni, vseeno pa upam, da takrat, ko zavije po okrepčilo, s sabo v lokal ne vlači tudi kolesa.

Sama sem že bila žrtev roparskega napada – sredi belega dne sta me pet korakov od doma dva mulca olajšala za mobi in zlato verižico. Kljub temu raje vidim kak rop več in kako pištolo na javnih mestih manj. Orožje ne ubija ljudi. Ljudje ubijajo ljudi. Vendar ljudi večinoma ubijajo ljudje z orožjem.

Zaradi krize je mogoče pričakovati, da bo obupancev, ki bodo kradli smoki, čedalje več.

Tretji vic. Varnostnike od policistov ločimo po krajših vratovih, bolj nabildanih tilnikih in obritih glavah; pištole za pasom pa v lokalih nosijo tudi oni. Radi se valjajo za mizicami kavarne hipermarketa na Šmartinski, včasih pa jih uzrem tudi v svoji soseski, ko menjajo pleničke bankomatu pred že opisano trgovinico. In mi zadnjič hudič ni dal miru, pa sem pobarala enega od njih, ali je tole z orožjem za pasom v zaprtih prostorih, kjer se tre ljudi, povsem po predpisih, in pribil je, da je; njegove izjave pozneje nisem preverjala, saj je vsled kupa bedastoč v naših zakonih docela mogoče, da ima možakar prav. Stoje poleg mene mu je s praga trgovine prodajalka na čikpavzi pri priči pritegnila, da je njegove pištole vesela, saj se ji je nekoč zgodilo, da so ji ukradli denar iz blagajne: »Kar čez mene je segel v odprti predal in zagrabil celo pest evrov.« Pomislite. Celo zavreščati je morala, da je ničvrednež izpustil bankovce in pobegnil. »Tudi jaz sem že preprečil krajo,« se je tedaj považil moj varnostnik, »in še zdaj mi je žal, da tipa nisem ustrelil.« Kljub svoji navadi, da od ljudi pričakujem vse najslabše, sem ostala brez sape. »Hočete reči, v nogo?« sem previdno pobarala. »Ma, v kakšno nogo, v lubenico,« se je glasil kleni odgovor. »V glavo,« je prevedel svoje besede, ko je videl, da še kar okroglo gledam.

Tole pa ni več vic. Zaradi krize je mogoče pričakovati, da bo obupancev, ki bodo kradli smoki in »cele pesti« evrov, čedalje več, zato bi kazalo pošteno premisliti, kako se bodo na tako zavržene zločine odzivali oboroženci s policijskega ministrstva. Tudi scenarije za morebitne demonstracije bi kazalo vnaprej pripraviti, da ne bodo padale nepotrebne žrtve. (Na, pa se mi je zapisala tipična novinarska flanca! – ali je v državi, kjer ni vojn ne teroristov, sploh kakšna žrtev »potrebna«?) In pa, ja, docela se strinjam s policijskim sindikatom: policiste (in varnostnike) je treba plačati bolje, kajti le tako bo mogoče v njihove vrste privabiti koga, ki bo v »lubenici« imel žličko možganov in v značaju kanček preudarnosti. Zlasti v teh težkih časih bi moral biti policijski kader elita. Zaradi proračunske plačne politike smo, nasprotno, prišli do točke, ko se za to zahtevno službo večinoma odločajo le tisti, ki so zanjo najmanj primerni. Skratka: zahteve policijskega sindikata podpiram in tudi novo stavko policistov bi podprla. Manj ko jih vidim, raje jih imam.