Simona Muc, promotorka ročnega pletenja

Med mehke niti, ki se vijejo iz volnenih klobčičev ter se s pomočjo izurjenih prstov, pletilk in velike mere potrpežljivosti počasi spreminjajo v oblačila, v šale, kape, rokavice, puloverje ali krila, pa tudi druge uporabne izdelke, od igrač do preprog, se je usodno zapletla že v najzgodnejših letih. Ko jo je babica naučila plesti, jih je štela le pet.

Nikdar je ni vleklo v posnemanje vzorcev in krojev, ki so v tistih časih polnili knjige in revije. Raje je odšla v lokalno trgovino s pripomočki za pletenje, nato pa sama izbrala barvne kombinacije in materiale ter jih spletla po svojih zamislih. Njen prvi pravi projekt je bil plet. Z babico, mamo in sestro so jih pozneje spletle še cel kup in večinoma so bili modre, sive ali črne barve. Ta pa je bil drugačen, karminsko rdeč. Narejen posebej za babico.

Pleti so pozneje skoraj povsem izginili iz naših garderob. A tudi zanimanje za pletenje, pa tudi druga ročna dela, od kvačkanja do vezenja, je začelo pred približno dvema desetletjema, ravno ob prehodu iz enega sistema v drugega, iz ene države v drugo, naglo ugašati. Sploh med mlajšimi generacijami. V očeh mnogih je obveljalo kot nekaj, kar je oldskul. Kot nekaj, kar bi utegnilo zanimati le še starejše gospe in le izjemoma tudi kakšnega mladega človeka.

Sama je domači Dravograd takrat že zamenjala za Ljubljano. Študirala je arhitekturo, in ko zdaj pogleda nazaj, je prepričana, da je na to odločitev vplivalo tudi njeno navdušenje nad pletenjem. No, pa tudi nad matematiko. Pri obeh so jo namreč pritegnila zaporedja, preštevanja, predvsem pa strukture. Kar nekaj časa je sodelovala s Sadar Vuga Arhitekti, denimo pri snovanju Gospodarske zbornice Slovenije in prizidka Narodne galerije, pa pri svetlobnem centru Arcadia in novogoriškem Mercatorjevem centru. Pozneje, ko je vpisala še magisterij iz komunikologije, pa je naredila popoln karierni zasuk. A takšen je bil le na prvi pogled. Tudi kot skrbnica spletnega mesta NLB v času, ko so ta obsežni projekt postavljali povsem na novo, se je namreč ukvarjala s strukturami. Te zdaj pravzaprav vidi vsepovsod.

Medtem je ves čas pletla. Za hobi. A večkrat je pomislila, da bi lahko naredila še kaj več. Da bi se uprla predsodkom in obudila spomin na ročno pletenje, ki je povrh vsega še unikatno, drugim dopovedala, da je to lahko še kako sodobno in da še zdaleč ni primerno le za skandinavske vremenske razmere, hkrati pa jim omogočila vpogled v primere dobre prakse in jim dala tudi vsaj osnovno znanje o pletenju.

In pred dvema letoma je naredila točno to. Na ljubljanskem Bregu je odprla galerijo volne Niti Niti, založeno s kakovostno volno najrazličnejših barv in debelin ter z oblačili, igračami in drugih pleteninami priznanih tujih oblikovalcev, pa tudi z oblačili, ki jih je začela pod blagovno znamko Niti Niti ustvarjati sama. Najnovejša, s popartom navdihnjena kolekcija je odgovor na vsesplošno krizne in turobne čase. Je tudi odgovor na Warholovovo izjavo, da je v »tej državi vse super«, zato lahko v oblačilih prepoznamo njegova konkretna dela, od multipliciranih rož in Marylink do Mao Cetunga in njegovega avtoportreta, ki ga ponazarja črn moški pulover z rokavi, segajočimi do tal.

Niti Niti je zagnala v času, ko so se začele gospodarske razmere že vidno poslabševati. A namesto da bi obupovala, je prepričana, da je bil čas ravno pravšnji. Ne le zato, ker sta nam retro in vintidž spet približala preteklost. »Krizni časi so idealna priložnost, da začnemo razmišljati kreativno, pa tudi o tem, kaj lahko naredimo sami zase. Če pogledamo v zgodovino, se je največ pletlo med vojno. Tudi zato, ker lahko iz pletenja vedno narediš rimejk. Šal lahko vedno razparaš in isto nit uporabiš na drugo ročno delo,« pravi.

Tistih, ki želijo plesti, je res vse več. Na njene delavnice prihajajo mladi, ki jih starši niso znali naučiti plesti, in malo starejši, ki obnavljajo že pozabljene spretnosti, pa tudi tisti, ki obvladajo to ročno delo, a se jim ga je ljubše lotiti ob klepetu in izmenjavi izkušenj z drugimi.