Laura Sintija Černiauskaite: Dihanje v marmor

+ + +

Usodna privlačnost

Černiauskaitejeva, mlajša (letnik 1976) litovska pripovednica, v svojem romanu piše o vsem mogočem – malo pa tudi o nemogočem in nerazložljivem. Na splošno je to morda pripoved o ženski depresiji in okrevanju, Izabela, romaneskna heroina, doživi namreč vse mogoče.

Slutimo spolno zlorabo v otroštvu, oče se ga je dobro nalival in bil potem zvečer čisto drugače prijazen kot zjutraj, klical jo je z imenom pokojne matere, za zajtrk pa spet čisto zlat. Potem pod roko in na skrivaj sposojeni šestletni gojenec internata, ki ji pade v oči in ga hoče na vsak način zvleči domov kljub odsvetovanju strokovnih služb, zakolje njenega epileptičnega sina, že tako ali tako vsega zapredenega v slutnje smrti in krivega, ker je sploh živ. Ona zažge hlev, oče njenega sina se zaplete z ravnateljico sirotišnice ali internata, ona se speča s sodelavcem in ga po sladko napornem vikendu sčevlja.

Potem zaslovi in z njenimi slikarijami popravijo lokalni vodovod, streho, vse pa financira bogati zdomec in promotor, svetovna slava skoraj zagotovljena. Ali je potem ona tista v avtu, ki jo malo poreže njen nesojeni rejenec? Težko reči zagotovo, kot je nejasno in zabrisano še marsikaj drugega, razen da v romanu druga najpomembnejša vloga pripada atmosferam in naravi, sneženju, drobnim sprehodom in atmosferilijam. To ga postavlja na nejasno mejo poetičnosti, grozljivke, okoli samotne hišice na podeželju se ne plazijo samo lisice in srne, temveč tudi tujci, v snegu so sledi odraslih nog, slutnja nevarnosti je ves čas v zraku, razpleta pa od nikoder.

Zdi se, da Dihanje v marmor trka na različna vrata; hoče biti zgodba o prepadih človeške duše, vendar nam bolj kot motivacijo razlaga in opisuje svet zunaj, fizične prelome namesto psihičnih ali značajske zagonetnosti. Spogleduje se s hororjem, z razmerjem med varnim domom in nevarnostjo zunaj, vendar se ključne stvari, požigi, zakoli in podobno, zgodijo zraven, mimo središča pripovedne pozornosti, skoraj naključno. Nejasna je motivacija delinkventa: gre za čudežnega, divjega in neukrotljivega divjaka, na kar namigujejo z njegovo cigansko krvjo? Kje je njegova travma, njegova prisilna in prezgodnja odraslost? In zakaj Izabela, ki se ji trga od hladnih praznih postelj, ne zvabi vanje katerega od obeh možakov, ki se smukata naokoli, opisana sta že kot prava kerlca, pa še občutljivca zraven?

Černiauskaitejeva dela lupinge tudi stilsko; enkrat se približuje trivialnim vzorcem, ko opisuje možake in nerazložljive lise na ženski duši, drugič pride skoraj do destrukcije jezika. Ko njeni liki padejo v luknjo, se jezik pretrga in so namesto molka prav pomenljive črtice in se zapis grafično zlomi. Dihanje v marmor je tako predvsem in kvečjemu poligon za preverjanje pripovednih in stilskih strategij.