Anthony Grafton: Ponarejevalci in kritiki

+ + + +

Študija o zgodovini ponarejanja in razkrivanja ponaredkov v literaturi.

Pisec, ki je citiral besede boga, je bil Grk Akuzilaj iz Argosa. Ker mu sam po sebi ne bi nihče verjel, si je omislil skrivnostni kontekst: prebral da jih je na bronastih tablicah, ki jih je na vrtu izkopal njegov oče. Toda ponarejevalci si niso izmišljevali le božjih besed, ampak so še precej pogosteje falsificirali dela velikih umetnikov.

Seveda po njihovi smrti; tako je bilo v Atenah v 4 st. pr. n. š. vse polno tragedij, ki so nosile Sofoklejev podpis. In s ponarejevalci so se pojavili kritiki, ki so razkrivali potvorbe. Ponaredbe so bile impulz za razvoj kritiških metod, po katerih so najdevali prevare denimo prek uporabe pojma, ki ga avtorjeva doba sploh še ni poznala, ali pa na podlagi sloga in besedišča pisanja.

V starem Rimu je ponaredkov mrgolelo: knjigotržci so prodajali 130 Plavtovih del, od katerih jih je bilo samo 21 pristnih. Kdaj pa so bili ponarejevalci prehitri oziroma avtor prezgodaj slaven. Rimski zdravnik Galen je namreč dobil v roke neznano besedilo, ki je bilo podpisano z njegovim imenom. Ko se je to nekajkrat ponovilo, je napisal kar knjigo z nasveti, kako ločiti njegova pristna dela od ponarejenih. Ena večjih prevar je bil ponaredek Cezarjeve oporoke. Jo je potvoril Mark Antonij? Ne, bila je delo renesanse, v kateri je tudi Pierre Hamon iskal način, kako se z izjemnostjo vpisati ob Leonarda da Vincija. Tisočletja razkrivanja ponarejevalcev sprožajo vprašanje: zakaj tolikšen trud, čemu intelektualci tratijo svoj um s proučevanjem ponaredkov? Grafton je kratek – kultura, ki tolerira ponarejanje, razveljavlja lastno intelektualno vrednost. Avtor je svoje delo posvetil zgodovini pred 20. stoletjem. Takrat so bili ponarejevalci kulturno in miselno izjemno omikani, saj so se na las približali vrhunskim izvirnikom. Današnja kultura »copy-paste« je inverzna. Moderni falsifikator je polpismeni plagiator; iz knjig drugih pobere odlomke, ki jih podpiše s svojim imenom. Sodobnost je tako postala doba vulgarnosti.