Plačilo za strah

Barack Obama je drugo predvolilno TV-soočenje, ki se je v torek odvrtelo v New Yorku, gladko dobil. Mitt Romney, republikanski kandidat, je izgledal republikansko – le še gumb bi pritisnili, pa bi odletel nazaj v kameno dobo. Točk iz svojega »davčnega plana v petih točkah« se ni mogel spomniti, da za ženske dostop do kontracepcije ni le zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko, mu še ni potegnilo, ženske še vedno razume kot nekaj, kar spneš (à la fascikel) in dostaviš na mizo, ko ne ve odgovora, se zlaže (recimo, da je Obama primanjkljaj podvojil), o prihodnosti govori kot šolar, ki nima nobenega občutka za zgodovino, in še vedno je prepričan, da je 99 %.

In seveda – še vedno trdi, da Obamova zunanja politika temelji na »opravičevanju« muslimanom in da napada na ameriški konzulat v Bengaziju ni razglasil za teroristično dejanje, ampak za posledico protimuslimanskega filma. Kar ni res – Obama je napad že takoj, v prvem odzivu, razglasil za »teroristično dejanje«, da Obama svojo zunanjo politiko gradi na »opravičevanju« muslimanom, pa je le poganjek znane konspirološke desničarsko-teapartijske teze, da je Obama skrivni musliman, mandžurski kandidat. Romney o zunanji politiki nima pojma. In tretje – obenem tudi sklepno – predvolilno soočenje, ki se bo v ponedeljek odvrtelo na Floridi, bo posvečeno izključno zunanji politiki. Romney si bo želel, da bi živel v kameni dobi, ko televizije še ni bilo.

Toda vsem skupaj še vedno ne gre iz glave prva predvolilna TV-debata, ki je potekala v Denverju in v kateri je Obama »katastrofalno« – in presenetljivo – zamočil ter deloval povsem pasivno, neodločno, statično, paralizirano in izgubljeno. Gledal je v tla, besede ga niso ubogale, njegova elokvenca je sprhnela, njegova energija presahnila, o njegovem govorniškem transu ni bilo ne duha ne sluha. Mnogi so rekli, da so volitve s tem odločene in da je z Obamo konec. Merilci javnega mnenja so pritrdili: ja, ankete kažejo, da je debato dobil Romney, in ja, ankete kažejo, da je Romney ujel Obamo. Nekatere ankete so pokazale, da ga je celo prehitel. Še malo prej je bilo ravno obratno: Romney je že tako zaostajal, da je izgledalo, kot da bodo volitve le še formalnost.

Rekli boste: ne, volitve ne bodo le formalnost! Nikoli niso. Rezultat med tekmecema, ki se tepeta za Belo hišo, je v sklepnih fazah predvolilnega cirkusa, ki tokrat traja že skoraj dve leti, vedno izenačen, drug drugemu stalno dihata za ovratnik – zdaj je malce v vodstvu prvi, zdaj malce vodi drugi, pa potem spet prvi, vmes se izenačita in tako dalje. Drama! Negotovost! Napetost! Triler! To imajo mediji najraje. Zdi se, kot da volivci točno vedo, kaj od njih hočejo in pričakujejo mediji: da bodo navijali za tistega, ki mu v anketah kaže slabše! In funkcija anket je prav v tem: da volivcem sproti kažejo, za koga morajo navijati, če hočejo, da bo drama ostala, in če obenem nočejo, da bodo volitve le gola formalnost. Če hočejo namreč dramo, triler in dead heat (in če hočejo imeti občutek, da volitve še niso odločene in da njihov glas šteje), potem morajo navijati za tistega, ki mu kaže slabše. In ko to potem obrodi sadove in ko začne luzerju kazati bolje, začnejo navijati za onega drugega, ki mu zdaj kaže slabše, tako da ohranijo svoj vpliv – ali pa vsaj občutek, da imajo vpliv in da njihov glas šteje. Če že nimajo vpliva na volilni rezultat, ga imajo vsaj na rezultat anket.

Ves predvolilni tabloidni iluzionizem, ki naj bi potrdil, da je Amerika – če naj parafraziram Carlina Romana, avtorja knjige America the Philosophical – najbolj filozofska nacija na svetu, »trg idej in argumentov brez primere«, pa prikrije temeljno resnico: da volitve vendarle bodo le gola formalnost. Ankete izračunajo, kdo bi zmagal, če bi bile volitve danes, ne pa tudi, kdo bo zmagal na dan volitev. In kdo bo zmagal na dan volitev so, opozarja Jim Giles v reviji New Scientist, že izračunale nekatere spletne strani, recimo FiveThirtyEight ali PredictWise, ki upoštevajo ekonomske kazalce, modrost množic (skupinske, agregatne napovedi so bolj točne od individualnih – spomnite se le kviza Lepo je biti milijonar in »glasu ljudstva«) in sondaže, preoblikovane in obogatene tako, da imajo status napovedi. Spletna stran FiveThirtyEight napoveduje, da so Romneyjeve možnosti za zmago 1 : 4. Na spletni strani PredictWise so njegove možnosti le za las večje. Allan Lichtman, ki je razvil matematično-statistični model, s katerim je točno izračunal volilne rezultate zadnjih sedmih volitev, pa pravi: »Ne vidim načina, kako bi Obama lahko izgubil.«

Bilo bi res absurdno, če bi ameriški predsednik postal Mitt Romney, specialist za deportiranje ameriških delovnih mest v tujino. Ne le Amerika – svet si ne more privoščiti Romneyja!

Ergo: volitve so že odločene. Zmagal je Obama. Drame, trilerja, napetosti je konec. Ali bolje rečeno: drama, napetost in triler so le še v emocijah volivcev, ki mislijo, da njihov glas šteje, v očeh medijev, ki so, pravi Matt Taibbi, reporter revije Rolling Stone, že itak panične volivce prepričali, da lahko le oni – z gledanjem oglasov, spremljanjem predvolilnih TV-debat in pravilno »izbiro« – preprečijo »konec sveta« (ki se obeta, če bo zmagal bodisi Obama ali Romney, odvisno pač od političnega gledišča), ter v očeh sondaž, marketinga in kampanj, za katere zagonijo na stotine in stotine milijonov dolarjev. Je bil Obama v prvi predvolilni debati tako pasiven zato, ker je hotel volivcem omogočiti, da rezultat v anketah izenačijo, ali zato, ker je hotel dati Romneyju – po pokeraško – lažni občutek moči, oh, ali pa zato, ker je mislil, da je že zmagal? Je hotel volivce navdati z občutkom, da njihov glas šteje, ker so same volitve dejansko že odločene?

Trik je v ekonomiji, tepec!

Rezultati anket v Ameriki ne pokažejo dovolj dobro, kdo bo zmagal. V Ameriki pač ne šteje število glasov, ampak število elektorskih glasov. Vsaka zvezna država ima toliko in toliko elektorskih glasov. Kdor zmaga v Teksasu, dobi elektorske glasove Teksasa. Kdor zmaga v Kaliforniji, dobi elektorske glasove Kalifornije. Ti glasovi se na koncu seštejejo – kdor jih ima več (najmanj 270), postane ameriški predsednik. Trik je seveda v tem, da je zmagovalec v mnogih zveznih državah že vnaprej odločen in vnaprej znan – v Kaliforniji bo zmagal Obama, v Teksasu pa Romney. In tako dalje. Le ducat držav še visi, niha in cinca – niso se še odločile, v katero stran bodo zanihale, v Obamovo ali Romneyjevo. To so battle states, alias swing states. V te države leti največ oglasov in največ denarja. In seveda – te države kandidata največkrat obiščeta. V Kalifornijo in Teksas ju ni. Tam nimata kaj iskati. Tam sta že zmagala oz. izgubila. Tudi oglasi nimajo tam kaj iskati. Za Romneyja je povsem vseeno, koliko glasov dobi v Kaliforniji – tako kot je za Obamo povsem vseeno, koliko glasov dobi v Teksasu. Tudi če ne dobi niti enega. Važno je le, koliko glasov bo dobil v tistem ducatu battle states: v Ohiu, Pensilvaniji, Michiganu, Virginiji, Wisconsinu, Nevadi, Iowi, New Hampshiru, Koloradu, Severni Karolini, Misuriju in na Floridi. O tem pa običajno – bolj kot kaj drugega – odloča ekonomija.

Ameriški ekonomski kazalci na nacionalni ravni niso ravno spodbudni, kaj šele presunljivi, toda prav v teh »odločilnih« državah – okej, vsaj v dobri polovici teh držav – so ekonomski kazalci boljši kot pred štirimi leti, ko je Obama začel svoj mandat. Brezposelnost je namreč nižja od nacionalnega povprečja. V nekaterih državah je število delovnih mest povečal nov razcvet avtomobilske industrije, v drugih zagon črpanja nafte in zemeljskega plina, v tretjih – recimo v Virginiji, ki ima 13 elektorskih glasov in eno izmed najnižjih stopenj brezposelnosti v Ameriki – pa stabilnost javnega sektorja in obrambne industrije. Vzemite le Ohio, ki utegne biti najodločilnejša država med odločilnimi državami. Noben republikanec še ni postal predsednik, ne da bi osvojil Ohio, ki ima 18 elektorskih glasov. Še več: kdor osvoji Ohio, osvoji Belo hišo. Vsaj tako je bilo na zadnjih desetih predsedniških volitvah. Romney brez Ohia ne more zmagati, pa četudi recimo osvoji »odločilno« Florido, ki ima 29 elektorskih glasov – elektorska matematika se mu preprosto ne izide. Toda Ohio – in Michigan, metropola ameriške avtomobilske industrije, tudi – je profitiral prav s tistim slovitim Obamovim bailoutom: z masivno finančno injekcijo (85 milijard dolarjev), ki je rešila avtomobilsko industrijo in ogromno delovnih mest ter zmanjšala brezposelnost, ki zdaj znaša le še 7,2 % (mimogrede, na začetku leta 2009, ko je Obama nastopil mandat, je Amerika izgubljala po 800.000 delovnih mest na mesec!). Plus: Ohio je zelo profitiral s črpanjem zemeljskega plina, tako da so se obupana, napol zapuščena mesta prelevila v boom towns – točno, tudi zagon črpanja zemeljskega plina je bil projekt Obamove administracije.

Republikanci počnejo to, kar vedno počnejo: z zastraševanjem skušajo pripadnike etničnih in socialnih manjšin odvrniti od tega, da bi šli volit.

Z eno besedo: Obama je rešil letargično ekonomijo Ohia, ključne battle state. Celo tisti, ki leta 2008 niso volili zanj, zdaj nimajo več razloga, da ne bi volili zanj. In Romney bo volivce v Ohiu, Michiganu in Virginiji težko prepričal, da gre njihovi ekonomiji slabše kot pred štirimi leti, še toliko bolj, ker je ostro nasprotoval Obamovemu bailoutu (in ker stalno navija za vitko državo, zmanjšanje javnega sektorja, ki bi brezposelnost v Virginiji, naslonjeni na Washington D.C., povečalo), obenem pa se je, kot je pokazal tisti famozni skrivaj posneti video, ošabno in elitistično posmehoval proletarcem, modrim ovratnikom. Nerodno: Ohio je proletarska država – dežela modrih ovratnikov. Romney jih bo težko prepričal, da je eden izmed njih.

Če bo odločal Ohio, potem so volitve odločene. Še toliko bolj, ker Romney trenutno – v torek ponoči, ko to pišem – vodi le v štirih battle states (Florida, Kolorado, Severna Karolina, Misuri), v ostalih osmih pa izgublja, čeravno ima – in to je itak ironično! – med belskimi proletarskimi volivci višjo podporo kot Obama. Volitve pa so že odločene tudi v nekem drugem smislu: predčasne volitve že potekajo, in to množično, tako da naj bi do volitev, ki bodo 6. novembra, volila že približno tretjina vseh tistih, ki bodo volili, več kot 45 milijonov volivcev, kar bo absolutni rekord. To spremeni tudi dramaturgijo volitev: glas, ki ga boš oddal na dan volitev, ne bo odločal, ker bodo volitve odločene že pred volitvami.

In glej, no, na razvpiti Floridi, ki jo nadzirajo republikanci (guverner je republikanec, v lokalnem parlamentu imajo večino republikanci) in kjer naj bi predčasno volilo kar 70 % tistih, ki bodo volili, so že prepovedali predčasne volitve v nedeljo, dva dni pred volitvami. Zakaj? Iz dveh razlogov: prvič, ker je tista nedelja pred volitvami dan, ko floridski demokrati ljudi po jutranji maši že tradicionalno z avtobusi odvažajo na volišča, in drugič, ker prav na to nedeljo običajno predčasno voli največ Afroameričanov in Latinoameričanov, oboji pa so zelo verjetni volivci demokratskega predsedniškega kandidata, ki naj bi letos dobil še več afroameriških in latinoameriških glasov kot leta 2008, ko jih je dobil kar 80 %.

Nekaj podobnega republikanci počnejo tudi v Ohiu: gibanje Tea Party, desno krilo republikanske stranke, je namreč sklenilo, da bo »očistilo« volilne sezname, ali bolje rečeno, pod pretvezo preprečevanja volilnih prevar so začeli v okrožjih, v katerih je pred štirimi leti slavil Obama, odstranjevati imena, ki naj bi bila »sumljiva« ali »lažna« in ki naj ne bi imela volilne pravice – s seznamov tako črtajo »sumljive« študente, »sumljive« črnce in »sumljive« brezdomce, potemtakem tiste, ki veljajo za zelo verjetne Obamove volivce. Kot je oznanil Doug Preisse, republikanski funkcionar iz Ohia: »Volilnega procesa ne smemo izkrivljati zato, da bi ga prilagodili urbani mašini za povečevanje volilne udeležbe.« Nič, republikanci počnejo le to, kar vedno počnejo: z zastraševanjem – češ vse volivce je treba podvreči strogemu policijskemu nadzoru, na voliščih je treba preveriti, ali imajo urejene vse papirje, ali res stanujejo tam, kjer so prijavljeni, ali imajo urejeno državljanstvo ipd. – skušajo pripadnike etničnih in socialnih manjšin, zelo verjetne volivce demokratskega predsedniškega kandidata, odvrniti od tega, da bi šli volit.

Obama lahko torej izgubi le pod tremi pogoji: prvič, če bodo republikanci z vsemogočimi umazanimi triki volitve hudo zrežirali in ukradli, drugič, če se bodo začele volivcem prekomerno cediti sline, ko jim bo Romney razlagal, kakšno zlo so abortus, istospolnost in javno zadolževanje, in tretjič, če bodo volivci – recimo v Ohiu – glasovali proti svojim ekonomskim interesom.

Romney trenutno vodi le v štirih battle states (Florida, Kolorado, Severna Karolina, Misuri), v ostalih pa izgublja, čeravno ima med belskimi volivci višjo podporo kot Obama.

Onstran govorniškega transa

Zgodovinarji pravijo, da predvolilne TV-debate niso odločilne – mediji pravijo, da so. Spomnite se, kako je Kennedy leta 1960 zmlel Nixona – in potem na volitvah zmagal! Ali pa se spomnite, kako je Reagan leta 1980 zmlel Carterja – in potem zmagal! Samuel L. Popkin v knjigi The Candidate dokazuje, da so napake v predvolilnih debatah odločilnejše od napak v ekonomiji. Kar po svoje ni čudno: volivcem, vzgojenim v kulturi resničnostnih šovov, se zdijo TV-debate, ki so kakopak le eden izmed formatov resničnostnega šova (bitka talentov!), resničnejše od ekonomije, resničnejše od realnosti.

TV-debate so precenjene prav zato, ker dobro prikrijejo, kaj kandidat v resnici misli, in ker volivcu dajejo lažni občutek, da tekma še ni odločena, da je še vedno vse mogoče in da je prav od njegove izbire – od njegovega magičnega glasu – odvisno, kdo bo novi predsednik. No, možnost, da bi odločal prav glas tega volivca je, kot so izračunali politolog Andrew Gelman, statistik Nate Silver in ekonomist Aaron Edlin, le 1: 60.000.000, kar ne zniža le cene tistemu individualnemu glasu, ki verjame, da je lahko odločilen, ampak zniža tudi ceno nastopu v TV-debatah ter samim napakam in spodrsljajem, ki jih kandidat zagreši v teh debatah.

Pa vendar je to, da je Obama »izgubil« prvo predvolilno TV-debato, vse šokiralo. Kako to, da je bil tako mrtev? Kako to, da se je tako opotekal? Mar ni mojster retorike? Mar ni pred štirimi leti briljiral s svojim govorništvom? Mar ni v svoji avtobiografiji Pogum za upanje še posebej poudaril, da ima »dar za retoriko«? Mar zaradi svoje govorniške umetelnosti ne velja za dediča Abrahama Lincolna in Martina Lutherja Kinga? Mar niso imeli njegovi govori transformativne moči? Vsekakor. Toda če je človek odličen govornik, še ne pomeni, da je odličen debater.

Obama je odličen in energičen govornik, ni pa ravno dober in energičen debater, pravi David Birdsell, ekspert za predvolilne debate. Še več, pravi James Fallows, komentator revije Atlantic: Mitt Romney ni dober ali učinkovit govornik, je pa po drugi strani – kljub težavam s spontanostjo in nepričakovanimi podvprašanji – zelo dober debater, boljši od Obame. Poleg tega ima še dodatno prednost: v nasprotju z Obamo, ki ima za sabo le kopico tiskovnih konferenc, ima za sabo kopico zelo različnih in zelo pestrih TV-debat z drugimi republikanskimi kandidati za predsedniško nominacijo, kar pomeni, da ima kilometrino, da pozna oder in da je večino odgovorov na pričakovana vprašanja že dobro ponotranjil. Večino izmed teh TV-debat je Romney bolj ali manj dobil, v nobeni pa na koncu ni obveljal za »velikega poraženca«. Prav tako ne pozabite, da Obama tudi leta 2008 v TV-debatah ni ravno briljiral, vsaj ne na začetku – iz debate v debato je bil sicer boljši, toda njegov forte so bili vendarle napisani govori.

Obama ima še nekaj strukturnih hendikepov, ki pridejo s samim predsedniškim teritorijem, pravi Fallows. Prvič, prvo predvolilno TV-debato praviloma dobi izzivalec, ne pa predsednik. Predsednik da izzivalcu več adrenalina kot izzivalec predsedniku. In seveda, predsednik že štiri leta ni imel prave debate! In debate se dobijo ali izgubijo, pravi Brett O’Donnell, najslovitejši debatni coach, »v prvih tridesetih minutah«. Drugič, Obama je leta 2008 zažigal s svojo inspirativno retoriko upanja in sprememb (»Sprememba, v katero lahko verjamete!«), toda zdaj je predsednik, tako da mora retoriko yes-we-can upanja in vizionarstva zamenjati s precej bolj dolgočasno in monotono retoriko rezultatov, ki jih je dosegel v štirih letih. Obama ne more več le fantazirati, si izmišljati reči, napovedovati in predstavljati svojih vizij, ampak »mora svoje dosežke braniti s fakti«, pravijo analitiki, kar seveda pomeni, da mora dati od sebe dvakrat več kot izzivalec, ne da bi ob tem izgledal napeto, vzkipljivo ali apologetsko. Obama namreč proti sebi nima le izzivalca, ampak tudi samo realnost, kar pomeni, da za »slabe« reči ne more več kriviti prejšnjega predsednika, malega Busha. Tretjič, predsednik živi v »kokonu«, pravi Popkin – kamor pride, mu ploskajo in mahajo, povsod ga božajo in trepljajo, vsi se mu klanjajo, vsi mu laskajo, toda tam v dvorani, med TV-debatami, je smrtna, mučna, morbidna tišina. Publika le srepo in nemo bolšči vanj. Ne odziva se. Vseeno je, kaj reče. Nobene evforije, nobene idolatrije, nobenega pritrjevanja in kimanja, nobenega glorificiranja. In nobenega teleprompterja. Tiskovne konference niso TV-debate. In seveda: gledati mora Romneyja, ne pa publike.

In četrtič, ker je predsednik vpet v kopico vsakodnevnih dolžnosti, nima veliko časa za priprave na TV-debate, ali bolje rečeno – časa ima bistveno manj kot izzivalec, ki se lahko posveča izključno predvolilni kampanji in TV-debatam. Da Obama zaradi vsakodnevnih obveznosti in dogodkov na Bližnjem vzhodu pred prvo TV-debato ni imel dovolj časa za pripravo, za utrjevanje snovi, retoričnih manevrov, replik, »spontanih« trenutkov, neverbalnih trenutkov, napadov, obramb, sprememb tona, emocionalnega kolorita in humorja, je znano, prav tako pa je dobro znano, da za priprave in verbalne predvizualizacije TV-debat že tradicionalno nima živcev, zato se vsem tistim fiktivnim TV-debatam, ki običajno potekajo na repliki pravega debatnega odra, najraje izogne, s čimer tvega, da med TV-soočenjem ne bo izgledal kot predsednik, ampak kot obsojenec na smrt.

Ameriški Hamlet

Lahko pa to logiko popolnega viharja strukturnih hendikepov, ki pridejo s samim predsedniškim teritorijem, in Obamove debatne hendikepiranosti tudi odmislimo in se vprašamo drugače: kaj če je bil tisti Obamov pasivni in neodločni nastop v prvi TV-debati resnica samega Obame in njegove vladavine, tiste neznosne diskrepance med njegovimi dosežki in njegovim predvolilnim govorniškim yes-we-can zanosom? Kaj če je bilo v tej njegovi pasivnosti in neodločnosti dejansko bistveno več, kot so videle oči? Oči si lahko odpremo, če odpremo nekaj knjig o Obami, ki so izšle letos. Ron Suskind v knjigi Confidence Men pravi, da Obama ob nastopu mandata ni točno vedel, kaj naj si misli o krizi in kako naj se je loti. Najprej je mislil, da bo šlo zlahka, potem pa je ugotovil, da je stvar bolj zapletena, zato je svoje stare ekonomiste in svetovalce na hitro zamenjal z bolj aktivnimi, bolj predvidljivimi, neoliberalnimi ekonomisti in svetovalci (Larry Summers, Tim Geithner, Jason Furman, Mike Froman itd.), potemtakem z insajderji, ki obvladajo vse povezave med Washingtonom in Wall Streetom.

Posledica te njegove negotovosti in neodločnosti je bil finančni paket, s katerim je stimuliral finančni in gospodarski sistem, toda problem tega mitskega stimulusa je bil (kot v knjigi The Escape Artists opozarja tudi Noam Scheiber), da je bil premajhen, da je bil torej preveč kompromisen, preveč distanciran, preveč pasiven, preveč medel, premalo odločen. Ali bolje rečeno: njegov stimulus ni imel dimenzij njegovega govorniškega transa.

Obamova dilema je na dlani: kako ostati progresiven in obenem biti sprejemljiv za vse, tudi za konservativce? Je to sploh mogoče? Koliko pasivnosti je potrebne, da ostaneš oboje – progresiven in sprejemljiv za vse? Če berete knjigo Confront and Conceal, ki jo je napisal David E. Sanger, lahko lepo vidite, kako je Obama oblikoval svoje »pasivne« odločitve. Obama je ameriško vojsko resda umaknil iz Iraka, toda obenem je okrepil vojno v Afganistanu in likvidiral Osamo bin Ladna, z droni, brezpilotnimi letali, pa likvidiral precej več »teroristov« kot Bush, s čimer se je prelevil v sodnika, porotnika in eksekutorja v eni osebi. In seveda – Guantanama ni zaprl. Z eno besedo: Obama je za progresivca presenetljivo agresiven. In kot veste, je agresivnost – še posebej vojaška agresivnost – zelo všeč konservativnemu delu Amerike, progresivnemu pa ne. Toda: opustil je militaristično, imperialistično, zastraševalno, bushevsko dimenzijo »vojne proti terorju.« Ali bolje rečeno: da bi lahko opustil bushevsko dimenzijo vojne proti terorju, je moral samo vojno proti terorju zožiti na policijske intervencije (likvidacija Osame bin Ladna, likvidacije z droni). To, da je likvidiral bin Ladna, naj bi bilo sprejemljivo za konservativni del Amerike – to, da je opustil vojno proti terorju, pa naj bi bilo sprejemljivo za progresivni del Amerike. Toda vojno proti terorju je opuščal tako pasivno in neodločno (droni, Guantanamo ipd.), da za progresivni del Amerike to ni bilo sprejemljivo, še huje, to je ustvarilo vtis, da je – kot pravi niti malo progresivni Jack Goldsmith v knjigi Power and Constraint – le legitimiral Bushevo početje, Bushevo vojno proti terorju.

Rezultati anket v Ameriki ne pokažejo dovolj dobro, kdo bo zmagal. V Ameriki pač ne šteje število glasov, ampak število elektorskih glasov.

Daniel Klaidman to lepo dopolni v knjigi Kill or Capture, v kateri govori o Obamovi »hamletovski neodločnosti«: Obama je skušal v nasprotju z Bushem, ki je v imenu vojne proti terorju zavrgel vladavino prava, protiteroristično politiko spraviti z vladavino prava, ali bolje rečeno – pravno državo je skušal uskladiti z državo nacionalne varnosti. Do varnosti je skušal priti po pravni poti, ki jo je Bush zavrgel. Toda: da bi varnost zagotovil s pravnimi sredstvi (in da bi pokazal svojo progresivno naturo), je moral pravo zelo zvijati (hja, kot Bush, recimo pri torturi), še posebej, če je hotel s pravom uskladiti svoje brezpilotne in zunajsodne atentate na »teroriste«.

Je to iskanje in ubiranje srednje poti? Je Obamova pasivnost – njegova neodločnost – le namig, da se zaveda, da je talec te srednje poti? Še toliko bolj, ker je ta srednja pot že sama po sebi preveč pasivna in preveč neproduktivna, navsezadnje – finančni paket, s katerim je Obama reševal gospodarstvo in delovna mesta, bi bil lahko neprimerno večji (in posledično plodnejši), če pomislite, da se lahko Amerika zadolžuje brez problema in izredno poceni. Toda če boste prebrali knjigo The Age of Austerity, ki jo je napisal Thomas Edsall (ali pa knjigo The Swing Vote, ki jo je napisala Linda Killian), boste hitro ugotovili, da Obamova srednja pot sploh ne poteka po sredini, ampak po desni, ali bolje rečeno, Obamova srednja pot je koncesija desnici, to pa zato, ker je desno krilo republikanske stranke, ki – ironično! – podžiga »belski ponos« (v Belo hišo hočejo belca!) in obenem blokira vse, kar bi koristilo Obami (črncem!), precej ekstremnejše, radikalnejše, vplivnejše, agresivnejše, fanatičnejše in močnejše od levega krila demokratske stranke, varuhinje progresivnosti.

In ko se skrajni levičar, za kakršnega – vsaj za desnico – velja Obama, ujame v srednjo pot in srednji vek skrajne desnice, ima lahko le občutek, da je vse že odločeno. Odtod potem njegova pasivnost, njegova zadržanost, njegova paraliziranost. »Ti dve tendenci demokratske stranke – razvajanje korporativnih elit in zagovarjanje progresivnih idealov – sta nezdružljivi in ne moreta sobivati,« pravi James Thindwa, aktivist in komentator revije In These Times. Ker pa demokratska stranka samo progresivno tendenco vse bolj izgublja, ljudstvu ni več sposobna zagotoviti blaginje. Le kako? Blaginje in ljudstva sploh ni več sposobna misliti, zato so njena stališča vse bolj nejasna, negotova in neodločna. Posledica: nestališče Obame. Njegova pasivnost, njegova neodločnost, njegova paraliziranost, ki je ne more sfrizirati in retuširati noben politični svetovalec, noben politični mejkapist, noben debatni coach.

Gledanje v tla

Obamovo ubiranje »republikanske« srednje poti izgleda le še kot samaritanski manever politika, ki noče nikogar užaliti, ki hoče biti vsem simpatičen, ki hoče biti z vsemi dober, ki noče biti vsiljiv, ki hoče biti do vseh obziren, ki hoče biti kul in adekvaten in ki noče nikogar izgubiti. Odprite za hip ali dva knjigo Barack Obama: The Story, zajetno biografijo mladega Obame, ki jo je napisal David Maraniss: tu imate zgodbo fanta, ki so ga v otroštvu vsi stalno zapuščali, še posebej oče in mati. Pa sta ga spet vzela. In spet zapustila. In spet vzela. In spet zapustila. Travmatično. Obamov karakter je bolj kot barva kože »oblikoval ta ciklus zapuščanja in zapuščenosti«. Strah pred tem, da ga bodo zapustili. Bolj ko je bil pasiven, zadržan in distanciran, manjša je bila verjetnost, da ga bodo zapustili, ker odločitev o tem itak ni bila njegova. In če to prevedemo v njegov predsedniški, debatni lik: problem ni v tem, da se noče ali pa ne more odločiti, ampak v tem, da ima občutek, da je že vse odločeno. In da je zaradi svoje progresivnosti, ki je ne more unovčiti in izživeti, paraliziran, obsojen na pasivnost in gledanje v tla.

Ko je Obamova administracija nedavno sporočila, da je septembra v Ameriki nastalo 114.000 novih delovnih mest in da se je stopnja brezposelnosti znižala na 7,8 %, je desnica takoj ponorela in oznanila, da gre le za predvolilno laž, manipulacijo in zaroto. Da bi bila pa mera polna in smer prava, so nekateri trdili, da je zarota v resnici še hujša in globlja, kot se zdi na prvi pogled – brezposelni naj bi bili tako zaljubljeni v Obamo, da lažejo, da so zaposleni! Svojo zaposlenost hlinijo, samo da bi bil Obama ponovno izvoljen! Kdo ve, morda na koncu tudi to ne bo dovolj, toda bilo bi res absurdno, če bi ameriški predsednik postal Mitt Romney, specialist za deportiranje ameriških delovnih mest v tujino. Ne le Amerika – svet si ne more privoščiti Romneyja!