Boris Cyrulnik: Sram

+ + + + +

Podnaslov »Če povem, bom umrl« napeljuje na literarno izpoved, a gre za poljudno študijo zdravnika in psihiatra.

Cyrulnik ve, o čem piše. Njegove judovske starše so med svetovno vojno deportirali in ubili v taborišču, sam pa je preživel v rejniški družini tako, da je zatajil identiteto. A v njem se je naselil sram, ki ga je držal desetletja, ugnal pa ga je, ko ga je proučil in na novo reflektiral svoje bivanje.

Vendar za zgled ne postavi sebe, marveč sledi številnim praktičnim primerom, ki jih osmisli skozi analize. Sram ni absolutna kategorija, ki bi denimo izvirala le iz revščine in zapostavljenosti. Poljski pisatelj Gombrowicz se je sramoval plemiškega rodu: njegovo bogastvo je bilo pridobljeno s tlačenjem drugih.

Sram je bilo igralko Romy Schneider, hčer nacistke, zoper njega pa se je bojevala z zaljubljanjem v fante, ki mami niso bili všeč, in s tem, da je dala svojima otrokoma judovski imeni. A bolj kot s sramom elite se knjiga ukvarja s priseljenci, pregnanci, trpinčenimi, posiljenimi in zlorabljenimi. In navaja strategije, kako so posamezniki sram premagali, kdaj s terapijo, še večkrat s sposobnostjo reziljentnosti. To je koncept, ki pojasni, kako posameznik zmore obvladati najtežje preizkušnje. Sramu namreč ne povzroči poraz, ampak občutek poraza. In tu je ključ, zakaj nekaterim lahko uspe, občutek je njihov, nanj lahko vplivajo. Delo ni pisano kot priročnik za samoozdravitev, je refleksija, ki navaja različna soočanja s sramom. Uspešen princip je tudi zanikanje in pozaba ali pa kompenzacija v študiju. Vendar le začasno, saj rana biva naprej in bo slej ko prej spet udarila z vso močjo. Prizadeti mora o njej govoriti, a za uspeh potrebuje empatijo poslušalca. Toda avtor ne ostaja na osebni ravni, fenomen sramu umesti v družbeno okolje, v pogled drugega, ki ga generira. Zato spiše še fragmente zgodovine sramu. Pronicljiva in močna knjiga.