V kletki

Janko Lorenci

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Kolumna

Pahor je kar naprej skakal na francosko-nemški vlak, ki se je medtem že zvrnil v jarek, Janša pa se uri v merklovskem zategovanju pasu, ki uničuje šibke države juga EU in tudi nas. Kot mnogo drugih članic se v Uniji počutimo vedno slabše.

Kriza jo je že doslej globoko spremenila. Albrecht von Lucke pravi, da nemška politika zategovanja pasu od samega začetka krize streže (finančnemu) kapitalu. Evropa doživlja nenehno premeščanje moči k izvršni oblasti, mimo evropskih in nacionalnih parlamentov. Kapital se je že zdavnaj evropeiziral ali globaliziral, stranke nastajajo in se razlikujejo po nacionalnih, ne pa socialnih, ekonomskih in ekoloških kriterijih. Alternativa je jasna: namesto merklovske konkurenčne Evrope v korist kapitala solidarna Evropa v korist zaposlenih.

Ali z drugimi besedami: skrajni čas je, da se neoliberalizem neha zdraviti z neoliberalizmom.

Ravnanje centra EU s kriznim jugom spominja na podrejanje nemočnega vzhoda po razpadu SZ. Pomoč jugu narašča, države, ki jo dobivajo, pa vedno bolj tonejo. Podatki o Grčiji so strašljivi; leta 2009 je njen dolg znašal 120, zdaj pa 170 odstotkov BDP-ja. Alain Badiou pravi, da je glavni namen take »pomoči« ustvariti iz Grčije laboratorij za testiranje modela, ki bo pozneje uporabljen v vsej Evropi. Tu, na stari, bogati in menda kulturni celini naj bi nastal opustošeni tretji svet, dober le kot rezervoar cenene delovne sile. Kapitalu potem tovarn ne bi bilo treba več seliti v oddaljeno Azijo.

Tudi če je taka sodba preostra, je nesporno, da je EU postala pomembno orodje za preurejanje razmerja sil na celini in za uvajanje surovejšega kapitalizma v vsej Evropi. Na uradni ravni se o tem ne govori, ker so etablirane nacionalne politike, ki se dogovarjajo med seboj, bolj ali manj iste baže. Toda neenakost in napetosti povsod naraščajo.

Skupnost je postala mešanica kaosa, svojevrstnega brezvladja in vsiljene vladavine močnejših držav. Kam jo bo naposled zaneslo, ne ve. Taka zveza postaja za marsikatero članico kletka.

Če si močna in velika država, lahko Uniji vsiljuješ svoje poglede in interese. Če si majhna, a notranje zdrava država, lahko to nekako prenašaš. Če si majhen in notranje nagnit, pa je lahko hudo.

Klavrna resnica je, da je Slovenija čedalje bolj del južne Evrope. Pod sedanjo vlado drvimo v še večje težave. Razsodna, odgovorna oblast bi se v takem položaju jasno vprašala, kaj za nas pomeni Unija, kaj nam prinaša, koliko nam dolgoročno koristi, koliko nam je v škodo. In ali je naša politika do nje ustrezna? V bistvu bi si morali zastaviti vprašanja, kakršna smo si ob razpadanju Jugoslavije.

EU je za nas koristna in sprejemljiva, če nam članstvo pomaga materialno, če smo z njim varnejši, če je bolj zavarovana naša demokracija. Skratka, če nas članstvo civilizacijsko in razvojno žene naprej. Taki tudi mi koristimo Uniji.

Pritrdilni odgovori na navedena vprašanja pa postajajo čedalje bolj negotovi. Toda na njih temeljita legitimnost in privlačnost Unije. Ta njen raison d’être se vedno bolj maje. Preveč neenakopravna in centralizirana, premalo demokratična, predolgo od krize mučena in vedno manj socialna Unija žre samo sebe in ne koristi ali je v škodo mnogim svojim članicam.

EU je še dragocena, zlasti če pomislimo, kaj bi bilo brez nje. Toda vedno bolj se giblje po nevarnem robu. To velja tudi za ideje o preskoku v tesno politično zvezo kot odgovoru na sedanjo krizo. Taka zveza bi bila še bolj pod komando velikih.

Za slovensko oblast in politiko nasploh, obupno zaposleno samo s seboj, pa taka vprašanja sploh ne obstajajo. Naša tradicionalna drža do Unije niha med ravnodušnostjo in hipnimi improvizacijami. Zraven je vedno tudi servilnost do močnih in velikih. Nekaj kot da je imamo v genih in so jo pridno prakticirale vse vlade. Vsaj ta hip pa je tako rekoč enako odločilno to, da varčevalno-neoliberalni vetrovi iz EU ustrezajo sedanji oblasti. Rečeno ostro: lokalna klika z njihovo pomočjo zvesto služi sebi in prevladujoči kliki v EU. Brez te povezave, značilne za večino Unije, se skupnost ne bi mogla tako oddaljiti od ustanovnih idealov.

Zaostalost lokalnih (nacionalnih) klik je seveda različna. Naša se približuje bedi grških oblasti. Janševa vlada je ostro varčevanje, ki nas peha v pogubno recesijo, pospešila celo bolj, kot to zahteva Frau Merkel. Gre za sindrom vnetega učenčka, še bolj za to, da lahko oblast pod krinko krize in diktatov iz Unije na veliko predeluje Slovenijo v primitivnejšo skupnost. To hoče, sicer ne bi tako dušila znanosti, šolstva, kulture, medijev itd.

Ponovimo: Unija absolutno ostaja v našem interesu. Vendar ne vsakršna.

Zato človek proti svoji volji postaja evroskeptik. A pri tem je dobro biti previden. Najprej zato, ker EU za nas še zdaleč ni negativna kar počez. Kljub svoji slabovidnosti do orbanizmov raznih vrst, tudi našega, je še varovalo naše skromne demokratičnosti. Še bolj je treba biti previden, ker bi lahko domači trdorokci začeli odkrito igrati na nacionalizem, desni ekstremizem in trdo zavračanje Unije.

Res je ta čas njihova igra drugačna: prek EU, njene morebitne pomoči in zvestobe merklovščini si skušajo podaljšati politično življenje. Toda če bi se začela Unija usodno rahljati, doma pa bi se (se bo) nadaljevalo pogrezanje, bi lahko namesto belega hitro zajahali črnega konja. Kolateralna korist: navdalo bi jih sladko ugodje, saj bi lahko odvrgli nadležno masko demokratov.