Hm ... Kaj pa konj?

Maja Novak

2. 11. 2012  |  Mladina 44  |  Ihta

In tako je naneslo, da je Pop TV organiziral predvolilno soočenje treh vélikih (hm …), obljubljajoč, da bomo prvič v življenju priložnost imeli, nad čarovnijami sodobne tehnike osupniti, od merjenja čustev gledalcev in sprotnega preverjanja resničnosti izjav treh … hm … do degustacije testosterona vseh nastopajočih, vključno z Barbarinim in Spomenkinim, ki ga je bilo po pravici povedano največ; a dobili smo nekaj, kar je žalobno spominjalo na »semafor« dosežkov Pahorjeve vlade (torej na šolsko tablo z magnetki), pa komentarji tviterašev so brzeli pod sliko. Moj muc je med oddajo zaspal; jaz malone tudi. Dobili smo Pahorja, ki je za hip vzrojil, da smo upati smeli, kako bo iz njega še dedec kdaj zrasel, a je upanje v kali zatrto bilo, dobili smo pojem »mlajšega spola« in razpravo, ki je Pucerju ušla iz rok, saj naj bi potekala na temo socialnih krivic in se je zategadelj z malicami, to slovensko svetinjo, začela, ali je pri priči k hudim časom v Hudi Jami skrenila, in dobili smo krasen pogled na tri visokorasle može, ki so se nehote ali nalašč s samimi petit postavami obdali, da je njihova klenost lepše izstopala: Zver je stal ob možiclju, ki je bil kakor Herr Flick, Türk med »teto iz ozadja« in drobcenim dr. Kendom, Pahor pa v znak svoje spravljivosti (celo znotraj stranke!) med Lukšičem ter kaj-ti-vem-kom v grozni beli opravi. To ni bilo soočenje. To ni bila razprava. To ni bil kabaret. To ni bilo novo. To ni bilo nič.

Ako bi prvine baroka, kakršne pridige mojega kolumnističnega vzornika in Pahorjevega rojaka Tobije Lionellija alias Janeza Svetokriškega zaljšajo, v nastopih predsedniških kandidatov iskati želeli, ogledati bi si morali vnovič oddajo HTV V nedeljo ob dveh, med katero Aleksandar Stanković čudovito ljudi, kot so razni Sanaderji, vešče mrcvari, v precep pa je pred dobrim mesecem vzel prav tako Pahorja in ga pošteno izprašal o vsem, tudi o ribah in Jadranki Kosor. Samo tam se je naš nekdanji premier in sedanji … hm … v vsej svoji razkoši pokazati zmogel; in zgolj na temelju tiste izvrstne predstave si analizirati drznem, kar je v barok 21. stoletja Pahor žlahtnega vnesel.

Prvič, domisleke, kakršnim so svojčas agudeza, wit ali marinizem (po Giambattistu Marinu) dejali. Ti bistroumni biserčki naj bralca baročnega dela prepričajo, da bo besedilo zavilo, recimo, na levo, nato pa ga presunejo s spoznanjem, da se bo v resnici poteplo na desno – presenečenje pa naj navduši s svojo eleganco in še posebej podkrepi avtorjevo tezo. Lep primer so pesmi baročnih umetnikov (glej Johna Donna), ki se začenjajo s trditvijo: moja baba ni nič posebnega, o njej ne gre izgubljati besed (ali po Shakespearjevo: Ne, ona nima žametnih oči …), ko pa že pričakujemo, da bo pesnik vložil tožbo za ločitev, nas razveseli z zmagoslavnim zaključkom: In vendar ona mi je vse bolj mila kot te, ki pesem jih slavi lažniva.

Podobno Pahor rad zatrjuje: morda boste mislili, da je bilo moje nekdanje ravnanje (npr. članstvo v ZK in predsedovanje njeni »omladini«) napaka, a v resnici sem prav na to obdobje najbolj ponosen, kajti … Sledi nekaj volut, nekaj gibčnih kapriol, nekaj blagoglasnih stavkov, ki naj bi nekaj dokazali, potem pa ti takle Stanković potuhnjeno nasmehljan zajezi tok besed, tako govoreč: »A da idemo dalje?«

To ni bilo soočenje. To ni bila razprava. To ni bil kabaret. To ni bilo novo. To ni bilo nič.

Dalje k drugi baročni značilnosti, s prvo v tesnem sorodstvu, ki jo bom samovoljno poimenovala mea culpa. Nekdaj sem namreč imela prijatelja, ne Pahorju nepodobnega; ko je po več desetletjih dela v kulturi postal vsega sit in do grla naveličan (povsem razumljiva reakcija), se je najino prijateljstvo začelo krhati in je dokončno preminilo med EPK, a pustimo zdaj to. Stvar je v tem, da danes, celo če ga vprašaš, ali zunaj dežuje, odvrne: ja, in priznam, da je to moja krivda. V angleščini se temu reče fishing for compliments, saj v resnici želiš doseči le to, da te bo sogovornik spravljivo trepljal po ramenu: »Ne, nikar ne joči, nisi ti kriv …« Tako odvrneš grajo, predvsem pa je to udobneje, kot da bi kaj ukrenil in popravil posledice svojih dejanj. Stvari, ki jih je bil med pogovorom s Stankovićem kriv Pahor, je preveč, da bi šle v tole že zdajle predolgo kolumno, a recimo takole: kaj, ko bi Pahor zdaj, ko se je že dovolj časa »žrtveno jagnje delal« pred vso evropsko javnostjo, dal še komu drugemu priložnost, da je vsega kriv, da meče trnek za komplimenti in da je malce ponosen na svoje napake?

Shakespeare, največji predstavnik baroka, je napisal dramo Timon Atenski. Timon je bil »bogat v svojih prijateljih« – podobno kot Rupel, ki je za časa svojega ministrovanja slehernega sogovornika za diplomatskim tapetom slej ko prej okrcal za »prijatelja« in ki je bil s svojo reinstitucijo v Pahorjev krog ožjih sodelavcev prvi greh Pahorjeve vlade. Kaj pa konj? Tisti, ki je dopoldanskega smetarja Boruta popoldne med Borutovim aristokratskim prostočasenjem vrgel na trtico, da je revež še med intervjujem s Stankovićem trpel »neznosne bolečine«? »Napako sem naredil jaz: pozabil sem, da je konj žival, in z njim ravnal, kot da je moj prijatelj …« Pristanek je bil trd, tako za Timona kakor za Pahorja.

To ni več marinizem, temveč je manierizem, tlačenje stvari, ki ne spadajo skupaj, v isti koš. (Glej portrete Giuseppeja Arcimbolda, na katerih so človeški obrazi sestavljeni iz zelenjave, sadja ali urnih kolesc.) Ali drugače povedano: ako si za prezidenta takšnega želite, ki bo o vsem znal umetelno govoriti, ali drugim vejam oblasti nikdar oponirati, vsekakor vam kaže za Pahorja listič oddati. Le takisto v premislek svetujem: pazite, katere zveri bo za sabo v manežo privedel, misleč, da so naši prijatelji.