Blaž Porenta, ilustrator

Opustele pokrajine, po katerih tolčejo viharji, povodnji, požari in pošasti vseh vrst. Leteče orjaške dvoglave želve. Volkodlaki, ki se jim cedi iz gobcev. Demoni z ognjeno žarečimi očmi ter zašiljenimi ušesi in zobmi.

Približno tako je videti njegov ilustratorski opus, vsaj tisti del, v katerem si res lahko da duška in ustvarja skrivnostne svetove, ki najbolj burijo njegovo domišljijo. Vedno so razkošni, podkrepljeni s številnimi detajli in premišljeno izbrano množico barvnih odtenkov, hkrati pa vsaj malce, če ne že močno srhljivi in dramatični, saj človeka v primerjavi z naravo prikazujejo kot drobceno, nemočno bitje, prepuščeno njeni milosti in nemilosti.

Vse te »drugačne« svetove je začel odkrivati že v najzgodnejših letih, ko je nekajkrat po dolgem in počez pretaknil šolsko knjižnico ter prebral vse pravljice in mitološke zgodbe, ki jih je premogla. In ker je imela večina knjig ilustrirano le naslovnico, si je skušal med branjem v mislih predstavljati, kako so videti nenavadna bitja in prizorišča. K sreči je znal te podobe potem preliti tudi na papir.

Kadar ni bral, je namreč risal. Najprej glavne junake risank, potem svoje like, pozneje pa vse bolj tudi realistične motive, čeprav učiteljica ni bila prav nič navdušena, ko je šolski spis opremil z ilustracijami sosedovih kolin, kjer nista manjkala okrvavljen mesar in odrezana prašičja glava. Še vedno se je navdihoval tudi v fantazijskih svetovih filmov, stripov in računalniških iger ter vse bolj tudi interneta. Prav zaradi filmov o nindžah se je navdušil nad nindžutsujem, ki ga trenira že dvanajst let. Pri risanju pa si je iz vseh teh medijev raje izposojal le dražljaje, potem pa pustil, da ga nesejo svojo pot. Še danes ne riše tistega, kar vidi. Riše tisto, kar lahko konkurira tistemu, kar vidi.

Likovne akademije se je sprva otepal in razmišljal o karieri patologa. A preveč rad je risal in tik pred študijem so se mu obzorja razširila še z digitalno ilustracijo, v kateri se je potem pilil skupaj z drugimi mladimi perspektivnimi vizualci, združenimi v majhni, a zagnani spletni skupnosti 3delavnica. Takrat so ga še najbolj mikale računalniške igre in pozneje se je res podpisal pod nekatere, tudi denimo pod odvod nadaljevanke Pobeg iz zapora, pa tudi pod številne simulatorje.

A vsi profesorji na akademiji niso imeli razumevanja za takšne, sodobne risarske tehnike. Nekateri so jih celo prezirali. »Ker niso poznali tehnike in procesa, so mislili, da iščem bližnjice. A proces je popolnoma isti kot pri risanju z roko. Navsezadnje še vedno rišem z roko, edina razlika je, da na koncu nisem umazan od barve,« pravi. Morda tudi zato zavrača oznako umetnik. Ima se »le« za ilustratorja. Presojo o tem, kaj je umetnost in kdo umetnik, skromno prepušča zgodovinarjem.

V očeh mnogih vseeno že zdaj sodi v sam vrh naših digitalnih ilustratorjev. Medtem ko ga doma najbolj poznamo po ovitkih plošč za Billyse, Zaklonišče prepeva, Jadranko Juras in sploh Siddharto, kateri je likovno opremil čisto vsak komad na konceptualnem albumu Saga, ali pa po ilustracijah za Mobitel, Pivovarno Laško in revijo Goodlife, ga je onkraj meja opazil sloviti stripovski založnik Marvel in ga uvrstil v bazo svojih ilustratorjev. Čeprav mu za zdaj še niso naročili naslovnice, je že to velik dosežek. Sicer pa redno objavlja v tujih publikacijah, specializiranih za digitalno ilustracijo, in za eno od njih, revijo 2DArtist, je nedavno pripravil serijo naslovnic z motivi najbolj znanih pravljic, začinjenimi z njegovim prepoznavnim slogom. Prijazni trije prašički so se tako prelevili v maščevalne silake, s katerimi ni šale. Vprašajte volka.

A ne ustvarja le ilustracij, ki zbujajo strah in grozo. Pod okriljem domačega podjetja Outfit7, ki snuje po vsem svetu znane aplikacije za pametne telefone z govorečimi živalcami, namenjene otrokom, se največ ukvarja z mucki in ravnokar končujejo skupni projekt z Disneyjem. Prav se mu zdi, da so dela za najmlajše luštkana, da jih vsaj v štartu obvarujemo pred krutim svetom. A prav se mu zdi tudi, da so pravljice za malo večje otroke tudi malo strašne. Že zato, da s tem spodbujamo in bogatimo njihovo domišljijo.