Skyfall

Kdo je James Bond?

James Bond v vsaki bondiadi po malem umre. In če vsi tisti sociopatski megalomani, ki jih srečuje, ne bi čutili čudne potrebe po tem, da mu pred likvidacijo razkažejo svoje poslovne prostore, svojo čudežno infrastrukturo in druge znake svoje genialnosti, bi bil tudi zares že zdavnaj mrtev.

Toda na začetku filma Iz Rusije z ljubeznijo, druge bondiade, ga vendarle ubijejo. Vsaj tako se zdi. Toda potem se izkaže, da to ni bil Bond, ampak le neznani agent z Bondovo masko. Bondiada Iz Rusije z ljubeznijo je bila atipična in realističnejša tako od prejšnje bondiade (Dr. No) kot bondiad, ki so ji sledile (Goldfinger, Operacija Grom, Živiš samo dvakrat), pa ne le zato, ker je bila neverjetno zvesta Flemingovemu romanu, ampak zato, ker je bila brez sci-fi momentov, brez futuristične scenografije in brez obilja tehno igračk.

Tudi na začetku bondiade Skyfall Bonda ubijejo – vsaj zdi se tako. Tako kot v bondiadi Iz Rusije z ljubeznijo se znajde v Istanbulu, kjer se po turbulentnem prebijanju čez strehe, ki so postale stalnica evropudingov (Ugrabljena 2, Mednarodna zarota ipd.), znajde na strehi vlaka, s katere ga sestreli »prijateljski ogenj«, tako da strmoglavi globoko v reko, ki se hitro zvije v priročni slap. Vsi, z njegovo šefico M (Judi Dench) vred, mislijo, da je mrtev, celo pokopljejo ga – in Bond, ki je ta skyfall preživel (kot nekoč Sherlock Holmes), pusti, da mislijo, da je mrtev, sam pa se raje preventivno umakne v mediteransko osamo – stalne turneje pokončajo rockerje, kaj ne bi Bonda (življenje mu vdahne Adele, če smo že ravno pri tem), ki ima zdaj končno čas zase, tako da lahko pokontemplira svojo krizo identitete, svoje ekstremno življenje in smisel takega škorpijonskega antiživljenja, pa četudi ob tem pozabi, da so ljudje, ki umrejo, a skrivaj preživijo, tako kičasti kot Elvis. Bond se je znal že v prejšnjih bondiadah zelo dobro prihuliti v taktični protistresni zen (Živiš samo dvakrat), v bondiadi Nikoli ne reci nikoli več pa je – po vseh stresih, dehidracijah in hiperventilacijah – potreboval celo rehabilitacijo, ki jo potrebuje tudi v Skyfallu, ko se po terorističnem napadu na londonski štab britanske tajne službe MI6 – teroristi so napadli, ko ga ni bilo! – vrne v življenje in akcijo. Neobrit. Neprespan. S podočnjaki.

Teroristični napad? V Londonu? Točno – ni prvič. Al Kaida? Ne. Kot veste, so začeli po 11. septembru 2001 govoriti o non-state actors, o nedržavnih igralcih, mogočnih, velesilnih organizacijah, ki so brez državnega ozemlja, ki imajo moč držav, ki se zatekajo k terorju in ki lahko usodno vplivajo na globalno politiko. Al Kaida je tak non-state actor, so rekli. Nič novega za Bonda. Te non-state actors so namreč že davno patentirale prav bondiade: organizacija SPECTRE, ki jo je vodil Ernst Stavro Blofeld, obseden z dominacijo in velesilno megalomanijo, je bila predhodnica Al Kaide. Prvič, bila je brez državnega ozemlja (povsod in nikjer, stalno v gosteh), drugič, imela je moč držav (tudi svojo paravojsko), in tretjič, vplivati je skušala na globalno politiko (teror, ugrabitve, izsiljevanje). Toda stari Bond, manekenski, salonski, rodžermurovski Pierce Brosnan, tej novi realnosti, ki jo je ustvaril 11. september, ni več pristajal, zato so ga odslovili. Potrebovali so nekoga, ki izgleda kot baraba. Bolj realistično. Logično: vstopi Daniel Craig, ki se zdaj, v Skyfallu, spopade z nedržavnim igralcem z močjo države, peroksidnim Raoulom Silvo (Javier Bardem), po malem postpolitično verzijo peroksidnega Reda Granta (Iz Rusije z ljubeznijo), po malem peroksidno stand-up verzijo Antona Chigurha (Ni prostora za starce) in po malem demonično verzijo Juliana Assanga, pripravljenega na vikiliksanje tajnih agentov, ki jih je MI6 infiltriral v teroristične celice. Za razliko od Osame bin Ladna, ki ga je ustvarila CIA, je Silvo ustvaril MI6. In zdaj se vrača po svoj kos mesa, ali bolje rečeno – po jed, ki najbolj tekne, če je hladna.

Bondiade so bile znanilke globalizacije (zjutraj si na Bahamih, popoldne v St. Moritzu, ponoči v Las Vegasu), toda Skyfall je – če odštejemo uvodne skoke v Istanbul, Šanghaj in na Macao – povsem lokalen, britanski, pa tudi realističnejši od prejšnjih dveh Craigovih bondiad (nobenega futurizma), prepojen z nostalgijo po Imperiju, Tennysonovih verzih in »starih časih« (Bond se vrne v svojo rojstno hišo na Škotskem, njegovo šefico – pravo »Bondovo dekle« – hočejo upokojiti ipd.), slo po maščevanju, ki je bondiadam vedno škodila (Dovoljenje za ubijanje), ojdipskim strahom pred novim, virtualnim, asimetričnim in multipolarnim svetom, ki je nastal po 11. septembru, in šekspirjanskim junakom (Bond!), ki se mora obnoviti (kot spletna stran), revitalizirati in – ponovno! pač po »zgrešenem«, preveč bournovskem Kvantumu sočutja – prilagoditi temu svetu, ki ni ustvarjen za Astona Martina DB5, krizo identitete in ljudi brez morilskega instinkta. Bond še enkrat spozna, da se je svet spremenil – pojavijo se novi birokrati (Ralph Fiennes), novi Q (Ben Whishaw) in nova gospodična Moneypenny. Skyfall, dekonstrukcija in reboot serije (za Bonda se svet očitno prehitro spreminja), je arty, toda arty na način, kot si art predstavljajo frizerke, ki mislijo, da je Il Divo nekaj več, celo več kot ples ob štangi.