Predvečer revolucije

»Čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo!« To repliko v izraelskem Specialcu slišite več kot enkrat. In to v resnici sploh ni replika, ampak govor, ki ga vneto, didaktično, napol robotsko utrjuje in stalno ponavlja skupina petih izraelskih levičarjev – odločnih, radikalnih in revolucionarnih, resda bolj podobnih odvodu Rdečih brigad ali organizacije Baader-Meinhof kot pa odvodu gibanja Okupirajmo. Vseeno jim je, kaj kdo misli – čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo. Dovolj imajo diktature kapitala, družbenih elit in oligarhij, dovolj imajo hudega prepada med revnimi in bogatimi, dovolj imajo družbene neenakosti in dovolj imajo pasivnosti ostalih ljudi, zato se oborožijo in sklenejo, da bodo ugrabili lokalnega magnata in ga demonstrativno – po možnosti pred TV kamerami – likvidirali.

Za razliko od finančnih trgov, ki Izraelu in svetu sporočajo, da je čas za reforme, hočejo Izraelu – in svetu – sporočiti, da je čas za revolucijo. Toda pri tem spregledajo (ali pa v svojem revolucionarnem transu pozabijo), da ima Izrael najbolj usposobljene, najpreciznejše, najelitnejše, najbolj brezkompromisne, najbolj indoktrinirane, najbolj robotske protiteroristične komandose na svetu. Možnost, da politika, finančne elite in protiteroristični specialci v njih ne bodo videli le navadnih teroristov, godnih za odstrel, je enaka ničli, kakor je enaka ničli tudi možnost, da revolucija v policijski državi ali državi nacionalne varnosti sploh kdaj uspe. S tem se izkristalizira tudi resnica držav nacionalne varnosti: permanentne vojne proti terorju in neusmiljeni obračuni s tujimi – palestinskimi, arabskimi – »teroristi« so le vaje za obračun s potencialnimi domačimi revolucionarji, ki bi skušali zrušiti vladavino finančne manjšine. Komandosi vedno poskrbijo, da na trg ne pride napačno sporočilo.

Nepravični svet

Specialec bo eden izmed stotih filmov, ki jih bo – med 7. in 18. novembrom – zavrtel 23. ljubljanski mednarodni filmski festival, alias LIFFE. Videli boste posledice vojn, recimo v Libanonu (In kam gremo zdaj?), Bosni (Otroci Sarajeva), Palestini (Habibi), Kavkazu (Najsamotnejši planet), pa tudi hladne vojne (Barbara) in tiste, ki se je končala leta 1945 (Lore). In videli boste posledice spodletelosti kapitalizma: v filmu L imate Grka, ki živi v avtu (ko ga obiščejo otroci, jih sprejme v avtu), v Otroku iz zgornjega nadstropja, ki pokaže kruto sliko švicarske razredne vertikale (bogati živijo zgoraj, v elitnem smučarskem središču, revni pa spodaj, v dehidrirani, revni, razpadajoči dolini), 12-letniku iz doline ne preostane drugega, kot da robinhoodovsko krade tistim »iz zgornjega nadstropja,« v filmu Otroci Sarajeva je sveta le privatna lastnina bogataške elite (Rahime, pomočnice v kuhinji neke elitne restavracije, pred divjanjem kapitala ne more zaščititi niti stoična distanca niti hidžab, še toliko bolj, ker se na stran kapitala postavijo tudi vsi stebri socialne države), v hongkonškem Življenju brez načel panična banka ljudem prodaja in vsiljuje »priporočene,« a dejansko ničvredne delnice (v Hongkongu so ljudje itak tako gosto naseljeni, kot da so vsako stanovanje stokrat prodali!), v filmu Samo veter pa Madžari za vse krizne tegobe, tesnobe in frustracije krivijo Rome, nad katere se potem spravijo s svojo ekstremno verzijo »končne rešitve« (več ko jih pobiješ, več privarčuješ).

Ironično: hujša ko je kriza, bolj so odnosi med ljudmi denarni, kar cinično poudari tudi iranski film Skromnost je lepa čednost, v katerem skrivnostni parček – mož in žena ali brat in sestra, oh, ali pa Mortimer Duke in Randolph Duke iz Landisovega Kolesa sreče – revnim, naivnim, deklasiranim hribovcem delita vrečke z denarjem, kot da bi skušala v laboratorijskih pogojih videti, kako na ljudi vpliva nenadno bogastvo. Solidarnost je šla pač po poti ničvrednih delnic. Zato je toliko bolj vpadljiva gesta grškega policaja, ki v Nepravičnem svetu preganjanje žrtev krize preprosto opusti, nič manj vpadljiva pa ni gesta japonskih otrok, malih disidentov, ki v filmu Želim si svoje želje – vizije svoje prihodnosti – vpijejo vlakom, ki vozijo mimo, upajoč, da se bodo ti vlaki zgodovine nekega dne »čudežno« in katarzično poravnali.

Vulkan, apokaliptični revolucionar, ki ves čas ždi v ozadju, ki je že bruhal in ki bo spet bruhal, je znak katastrofalnih časov, v katerih živijo ti otroci, ki pa bi si lahko povsem mirno podali roko s 6-letno Hushpuppy, glavno junakinjo magično-realistične senzacije Zveri južne divjine, afroameriško deklico iz revnega, močvirnega, zakotnega, slumovskega louisianskega naselja, nad katerega se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, znaki katastrofalnih časov, v katerih ne bi zboleli le Batman, Superman in Spider-Man, ampak tudi Robespierre, Lenin in Castro.

Videli pa boste tudi revolucije, resda stare, recimo francosko (Zbogom, kraljica) in islamsko (Misija Argo), pa tudi Pinochetovo diktaturo, ki je prišla v paketu z neoliberalno revolucijo (Ne!), toda to ne pomeni, da se filmi, ki jih bo vrtel LIFFE, ne zavedajo, da živijo v turbulentnih, prelomnih, revolucionarnih časih, ko vlak zgodovine ponuja več, kot lahko ljudje ugriznejo in preživijo. Nasprotno: v kopici filmov boste zlahka opazili tisto nezgrešljivo napetost med starim in novim, med starim, ki noče stran, in novim, ki ne more naprej, med statusom quo in emancipacijo, med starim svetom, ki kliče po revoluciji, in novim svetom, ki ne ve, kako do revolucije, med revolucionarnim časom brez revolucije in revolucijo, ki spodleti vsakič bolje.

Italijanski film Diaz vas bo spomnil na veliko in razvpito srečanje globalnih velesil, držav G8, ki se je leta 2001 odvrtelo v Genovi, kjer je potem policija brutalno obračunala z demonstranti, ki so tja prišli z vsega sveta, še posebej brutalno – in to »najhujše suspendiranje demokracije v kaki zahodni državi v sodobnem času,« kot je sporočil Amnesty International, zelo prepričljivo pokaže tudi tale film – pa je z njimi obračunala v šoli Diaz Pascoli, kjer so prenočevali. Specialci, ki so tja vdrli ponoči, so jih kaki dve uri tako divje in tako neusmiljeno in tako manihejsko in tako robotsko mikastili in razbijali in maličili in trpinčili in mučili, kot da so se na to pripravljali vse življenje, ali bolje rečeno – v brutalnosti so tako pretiravali, kot da bi hoteli protestnike prevzgojiti. Še huje: oblasti in druge sile statusa quo se protesta – da revolucije sploh ne omenjam – tako zelo bojijo, da so morali film posneti v Bukarešti.

Ergo: oblast se stalno pripravlja in uri, kot da bo jutri revolucija, kar pomeni, da je zanjo vsak večer potencialni predvečer revolucije. V filmih, ki jih bo zavrtel LIFFE, boste videli kopico osamljenih, lokalnih, zmedenih, disonantnih simulacij predvečera revolucije, ki se zlepa ne prevesi v jutro. V Velikem večeru, ki sta ga posnela Benoît Delépine in Gustave de Kervern, avtorja filma Louise-Michel, v katerem odpuščeni delavci najamejo poklicnega morilca, ki naj bi likvidiral njihovega šefa, imate potepuha z imenom Not, »najstarejšega evropskega punkerja s psom,« oznanjevalca svobode, ki skuša revolucijo zakuhati kar v nakupovalnem centru (kje pa drugje?), toda na svojo stran pridobi le brata, japijevskega prodajalca vzmetnic, ki ga odpustijo. Karneval ne zadošča – s tem le kapitalizmu javiš, da še nisi mrtev, tako da te lahko mirno izkorišča naprej. V irski Hiši lutk pa pet mladeničev in mladenk ponoči vdre v razkošno obmorsko vilo, ki jo začnejo potem divje razbijati, trgati, lomiti, uničevati, vandalizirati. V uničevanju privatne lastnine tako ludistično uživajo, kot da jo hočejo odpraviti, ali bolje rečeno – kot da jo je revolucija že odpravila. Nič, to je le še en dolg predvečer revolucije, ki – kot bi rekel Slavoj Žižek – spodleti bolje kot prejšnje revolucije.

Dej mi, no!

V letošnjih liffovskih filmih boste lahko videli vse tisto, pred čemer so vas svarili starši, cerkev in drugi varuhi javne morale – hardcore felacijo, kunilingus, masturbiranje, abortuse, incest, evtanazijo, samomore in brutalno, mastno, ekscesno nasilje. Oh, in da ne pozabim – na istospolnost boste naleteli na najbolj nepričakovanem kraju. Hardcore felacija vas čaka v filmu Pola X, Caraxovi razvpiti reimaginaciji Melvillovega kontroverznega romana Pierre ali dvoumnosti, kjer si jo omislita aristokratski Pierre (Guillaume Depardieu) in fatalna pritepenka (Yekaterina Golubeva), ki sta za nameček – vsaj tako pravi ona – celo brat in sestra (ali polsestra). Če pa še upoštevate, da tudi mama, ki jo igra Catherine Deneuve, incestuozno hlepi po svojem sinu (Pierru, se razume), potem lažje razumete, zakaj ni dobro, da so si ljudje – kaj šele starši in otroci – preblizu. In zakaj ni dobro, da živijo skupaj. Jasno, Polo X – morbidno svarilo vsem tistim, ki oznanjajo, da bi morali otroci, ko odrastejo, ostati doma, pri starših! – bodo prikazali v retrospektivnem programu, saj je bila posneta leta 1999, ko so hardcore felacije in penetracije v mainstream filmih doživljale pravi razcvet, zato vas ne bi smelo preveč šokirati, ko jih boste zagledali tudi v srbskem Klipu, detabuizirani X-verziji Clarkove Mularije, v kateri se seks, droge in mobitel prepletajo z uporom.

Razen če niste seveda šokirani, ko to počnejo najstnice, recimo na šolskem stranišču, ki pa je že od nekdaj – in to je treba priznati – hormonsko svetišče, v katerem se nedolžnost izgublja ali pa ohranja. Felacija itak ne šteje za defloracijo. Šolsko stranišče v Klipu je po malem soba z razgledom, po malem zelena soba in po malem soba za paniko, pač edini prostor, v katerem imajo najstnice in najstniki občutek, da so uspešni in priljubljeni in sprejemljivi in konkurenčni in enakovredni in enakopravni.

O teh rečeh v filmu Dej mi, no! fantazira tudi hormonska norveška 15-letnica iz zakotnega, pustega, dolgočasnega, neperspektivnega mesteca, toda njena sla po vklopu – po življenju, po tem, da bi se izenačila z drugimi, po tem, da bi jo jemali resno, po tem, da bi bila sprejemljiva in konkurenčna in priljubljena – se konča le pri fantaziranju, ki meji na konspirologijo (jo je sošolec res »dregnil s tičem,« kot pravi, ali ne?), nastavljanju, ki devico dela še večjo svetnico, da ne rečem nerazumljeno mučenico, in masturbiranju, ki ni le izhod v sili, ampak tudi najpikantnejša deviza tegale norveškega klipa.

Masturbiranje preži tudi v brazilskih Šumih soseske, v katerih Bia, mati in žena, pusti, da vlogo vibratorja odigra kar drdrajoči pralni stroj (popolna metafora sveta, ki je ženske prelevil v priveske pralnih strojev, sesalcev in multipraktikov, ki od ljudi terja multitaskanje, učinkovito in storilnostno trošenje časa in ki je obenem obseden s sprotnim čiščenjem in brisanjem vseh sledi seksa, okej, svetniškim seksom), medtem ko kunilingus preži v Seidlovem filmu Paradiž: ljubezen, v katerem avstrijske turistke, odcvetele, hausfravske bajse, ki so verjetno – lažje kot spermo ali Freuda – požrle Petdeset odtenkov sive, na kenijskih plažah iščejo svoje črnce, svoje beach boys, svoje »levje kralje,« svoje spolne igrače, svoje spolne sužnje (od glave do glavce!), ki naj bi jim delali to, česar jim oberkrajnerski belci nočejo več, pri čemer lepo pokažejo, zakaj je seksualni turizem najboljši varuh rasizma in obenem resnica tiste famozne zahodne »dobrodelnosti.« Hakuna matata! Afrika, ki so jo zreformirali neoliberalni programi, je raj dereguliranosti, čisti laissez-faire: nevidna roka trga tu vse postavi na svoje mesto, obenem pa popravi tudi vse krivice, ki se dogajajo v preveč regulirani EU.

In če smo že ravno pri deregulaciji trga: abortusi so na voljo v hrvaškem filmu Ljudožerec vegetarijanec, v katerem jih opravlja uspešni, našponani, manični, arogantni zagrebški ginekolog (Rene Bitorajac, briljanten, moram reči), ki troši več, kot ustvari, ki si želi več, kot potrebuje, in ki logiki profita tako podleže, da je za mafijo, tajkune in politične veljake, ekstatične advokate dereguliranega trga, voljan opravljati tudi abortuse, ki jih ženske dejansko nočejo, s čimer pravico do izbire prelevi v izsiljeno izbiro.

Če hočete videti samomor, ob katerem zbledijo slovenski samomori, potem si poglejte film Mishima: 25.11., dan, ko si je sodil sam, ki popisuje, kako je – 25. novembra 1970, na japonskem obrambnem ministrstvu – ritualni samomor, alias seppuku, izvršil karizmatični Yukio Mishima, po eni strani literarni genij (Kipenje morja, Pobegli konji, Prepovedane barve ipd.), celo kandidat za Nobelovo nagrado, po drugi strani pa politični reakcionar, nacionalist in militarist. Ameriško »civiliziranje« Japonske je preziral z enako vnemo kot poskuse »sovjetizacije« Japonske (študentski revolt), obenem pa navijal za obnovitev nekdanjega Imperija in ponovno poboženje cesarja, v čemer je videl edini način, da si ponižana nacija povrne suverenost in samozavest, toda vlak zgodovine se mu je le sarkastično zarežal, tako da mu je preostal le še častni umik, ki je natanko tisto, kar v sodobni politiki – še posebej slovenski – pogrešamo. Seppuku!

Mortal kombat

Če pa hočete videti nasilje, ob katerem zbledijo vse najhujše muke Križanega (tudi Gibsonovega, če smo že ravno pri tem), potem ne spreglejte Racije, indonezijske inverzije Carpenterjevega Napada na policijsko postajo, in Rumenega morja, korejskega dopolnila Chan-wookovega Starega, ekscesnih žanrskih simultank, ki kar tekmujeta, katere se bo prej oprijel vzdevek »Najbrutalnejši film vseh časov« ali pa kaj takega, saj veste, lepljivega. Tu se namreč res vse lepi. Še huje, na koncu leži na tleh – podobno kot v dobrih starih elizabetinskih tragedijah – toliko trupel, da živi nimajo kam stopiti. Res, Mortal Kombat. Je pa tudi res, da je živih na koncu tako malo, da bi lahko vsak izmed njih živel na svojem kontinentu, toda presenetilo vas bo, kako malo uporabljajo strelno orožje – macole in podobna hladna orodja, ki bi navdušila Mishimo, precej bolje poskrbijo, da umreš daleč od svojega groba in še dlje od socialne države, ki jo v obeh filmih nadomešča brutalna paralelna ekonomija podzemlja, ilegalni avatar kapitalizma.

Zdaj pa si predstavljajte, da imate očeta, ki je star 75 let in ki vam na lepem reče: Sin (ali hči, vseeno), imam dobro in slabo novico! Kaj je dobra novica? Da imam raka. Hu! In kaj je potem slaba novica? Da sem gej. To se zgodi v britanskih Začetnikih, v katerih ima za svojega sina dve novici Christopher Plummer. Tiste, ki jih take reči še vedno »šokirajo« (film je posnet po resnični zgodbi, se razume), pa bo podrlo nemško Tihožitje, v katerem se izkaže, da ostareli oče že vse življenje incestuozno hlepi po svoji hčerki – celo pedofilsko svetišče, zlepljeno iz njenih otroških fotk, si omisli, da ne govorimo o tem, da si najema prostitutke, ki potem »igrajo« njegovo hčerko.

V tem lahko sicer vidite odmev »afere Fritzl,« toda če se dovolj stegnete, lahko v tem prepoznate tudi transfiguracijo vsega tistega dobro znanega mantranja o izgubljenih, brezposelnih generacijah, ki so brez perspektive in prihodnosti, o staranju človeštva, o novem generacijskem prepadu, o koncu medgeneracijske solidarnosti, o starih, ki žrejo mlade, o mrtvih, ki žrejo žive, o kapitalu, ki pritiska na nove rodove in žre prihodnost. To kombinacijo sveta, ki se ustavlja, in strahu pred novim najdete povsod. V izraelski Opombi imate očeta, sicer akademika, profesorja talmudskih študij, ki javno kompromitira in osramoti svojega sina, prav tako akademika, profesorja talmudskih študij (toliko o imperativu konkurenčnosti), v argentinskem filmu Odprimo vrata in okna umre babica, varuhinja treh sester, ki se tako znajdejo v slepi ulici (naj se reformirajo ali pa naj vse ostane tako, kot je?), v nemškem Družinskem vikendu materina depresija razbije buržoazno družino (elita mentalno odpoveduje), v Hanekejevi Ljubezni, ki je pobrala zlato palmo, ostarelo žensko, nekdanjo pianistko, podre infarkt, ki jo paralizira, toda umreti hoče doma, ob Schubertu (za razliko od EU, ki umira ob glasbi bonitetnih agencij in varčevanja, česar popolna metafora je prav »umiranje doma«, razbremenitev socialne države), italijanska Speča lepotica, posneta po resnični zgodbi Eluane Englaro, ki je 17 let preživela v vegetativni komi, pa razpre vse dileme evtanazije (ki ni le etično, versko in politično vprašanje, ampak – v kontekstu krize in varčevanja – tudi ekonomsko, heh), medtem ko v avstrijsko-ameriških Muzejskih uricah ameriška pisateljica pripotuje na Dunaj, da bi bila bližje svoji evropski prijateljici, ki leži v komi (kot EU), toda muzej, ki je glavno prizorišče in v katerem se praši mrtva zgodovina, je bolj živ kot ljudje, ali bolje rečeno, o sedanjosti – o logiki kapitala, politike in razrednega boja – ve povedati več kot ljudje, ki v tej sedanjosti živijo.

Resničnost

Dodajte še francosko trenerko kitov, ki ji v Rji in kosti amputirajo obe nogi, zapito B igralko srednjih let, ki se v filmu Še enkrat, Camille na lepem prebudi v letu 1985 (kot 16-letnica, toda med ljudmi, recimo svojimi starši, ki so v »prihodnosti« že mrtvi), amnezično Portugalko, ki je v Tabuju – prepojenem z nostalgijo po izgubljenem raju, nekdanjem portugalskem imperiju – odvisna od hazardiranja (ja, v igralnici »nevede« izgublja denar, če smo že pri kazino kapitalizmu), brazilski srednji sloj, ki se v Šumih soseske le še komaj premika in ki obtiči v statičnem, negibnem, zamrznjenem, strogo varovanem kokonu, argentinsko družino, ki v filmu Zunaj spozna, da selitev v novo hišo ni selitev v prihodnost, male, naivne, deklasirane, neoneorealistične Napolitance, ki v Resničnosti mislijo, da je selitev v prihodnost selitev v resničnostni šov, mentalno razsutega ameriškega vojnega heroja brez prihodnosti, ki v Gospodarju obtiči v verski sekti, obljubi večne prihodnosti, omrtvičenega primestnega uradnika, ki mu v Narobe svetu – cinični študiji sterilnosti, enoličnosti in paraliziranosti – nekdo ugrabi psa (in ki v tem potem vidi »višji snisel«), depresivnega 30-letnika, ki v Skritem adutu še vedno živi pri starših, v svoji otroški sobi (obdan z igračami, memorabilio ipd.), in priletnega promotorja, pripadnika švedske jet-set elite, ki v Avalonu do svoje okolice – kaj šele do svojih žrtev – ne čuti nobenih obveznosti, pa se vam izostri slika paraliziranega, negibnega, pasivnega, utrujenega, zamrznjenega, skrčenega, impotentnega, ustavljenega sveta, ali natančneje – slika našega kriznega sveta. Slika sveta, v katerem staro še ni umrlo, novo pa se še ni rodilo. Slika sveta, ki je socialno, kulturno in politično vse vitkejši. Slika sveta, ki se razteza od »vitkosti« romunskega samostana (Daleč za griči), ki izgleda kot sirotišnica, do »vitkosti« manilskega sluma (Mondomanila), ki izgleda kot resničnostni karneval. Slika sveta, ki miruje – in mirovanje je najboljše varčevanje. Slika sveta, v katerem je lažje dokazati obstoj vampirjev in zombijev kot pa Boga. Slika sveta, v katerem vampir (kapitalizem) in zombi (človeštvo) ne moreta več koeksistirati. Slika sveta, ki izgleda kot palindrom – pomen se ne spremeni, pa če ga bereš naprej ali nazaj.

Festival:
23. ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFe
Kje: Cankarjev dom in druge lokacije v Ljubljani ter Kolosej Maribor
Kdaj: od 7. do 18. novembra 2012