New York

Jurij Gustinčič

9. 11. 2012  |  Mladina 45  |  Javna pamet

Okoliščine so me oropale običajnega vtisa, ki ga dobi tujec ob prvem prihodu v New York. To je seveda tisto pretresljivo približevanje Manhattnu po prihodu na Kennedyjevo letališče, ki je na Dolgem otoku. Pred osuplimi očmi tujca leži srce New Yorka kot na dlani, skupine neverjetnih nebotičnikov, ki jim nihče in nič ne pokvari vtisa o drznosti posega v višine. To je New York, na kakršnega se potnik lahko duševno pripravi. Je nekaj nenavadnega, toda ali se ni to nenavadno dejansko pričakovalo?

Prvič sem prispel v New York, kjer me je potem novinarski poklic zadržal štirinajst let, drugače, skozi trebuh velikega mesta. Na Pennsylvansko železniško postajo, globoko skrito pod avenijami Manhattna. Stopil sem na mestno površino tako rekoč iz globine, niti slutil še nisem, kaj me obdaja. Sartre je o New Yorku ob svojem obisku rekel, da ga široke, neznansko široke avenije naredijo veličastno neobvladljivega, posebnega, naravno veličastnega. Na takšno avenijo sem stopil pri prvem koraku, od znotraj navzven. Stopil sem v neznani, vendar popolnoma naravno delujoči novi svet.

Avenije so bile široke že v 19. stoletju. Kaj si je mislil Dvořak, ko je stopil nanje? Ali mu ni bilo že v prvem hipu jasno, da bo v tem ozračju ustvaril simfonijo Iz novega sveta? Saj ni moglo biti drugače.

V resnici sta Dvořak in ta njegova nečeško češka simfonija morala in mogla biti ustvarjena le v tem mestu. V 23. ulici sem naletel na dvonadstropno tipično ameriško hišo iz 19. stoletja, kjer je češki skladatelj preživel poldrugo leto. Velika avenija je za vogalom. Opazoval in občutil jo je lahko kot Evropejec, veličina je bila za prvim vogalom, od nje je bil oddaljen nekaj metrov, ravno toliko, da bi lahko opeval novi svet, ne da bi popolnoma zapustil starega. Pravzaprav podobno kot Sartre.

Skrivnost tega mesta je v tem, da bi moralo obiskovalca stisniti, ga prisiliti, da spozna svojo majhnost. Zgodi pa se ravno nasprotno. Ogromni bloki, ki obdajajo človeka, ko stopa po avenijah, ne pritiskajo nanj, ga ne razo-

rožijo, ga vsaj ne motrijo. V evropskih mestih zgodovina bolj pritiska na človeka kot kadarkoli v New Yorku. Tam od prvega trenutka čutiš, da si na varnem. Nebotičniki ne grozijo, prej bi rekel, da čutiš njihovo varovalno moč. Mesto je pravkar doživelo neurje, kakršnega v Evropi še nismo doživeli, čeprav nas verjetno še čaka. Neurje je zatreslo nižje predele Manhattna, drugod je kar naprej, kot poročajo, življenje teklo kot po navadi, osvetljeno, živahno. Tisti, ki jih je naravna nesreča prizadela, so pretreseni, a ni znamenj, da bodo tok življenja spremenili. Ne Američani.

Skrivnost tega mesta je, da bi moralo obiskovalca stisniti, ga prisiliti, da spozna svojo majhnost. Zgodi pa se ravno nasprotno.

Povzpel sem se tja, kot sem že rekel, iz podzemske železniške postaje na avenijo. Potem pa je prišla avenija Park, gnezdo bogatašev, proti večeru, ko so nenadoma prižgali luči. Prizor je bil nenavaden, vsaj za Evropejca, ogromni kosi stavb so obdajali cesto s cestiščema, ločenima z zelenim pasom, na katero so prihajali ljudje, ki so dvigali roke in klicali taksije. Čudežno se je prepletalo z navadnim, veličastnost z običajnim vrvežem življenja. Nič drugače, kot če bi se sprehajali po kaki vasi in opazovali prebivalce, ki hodijo po vsakdanjih opravkih. Saj tudi so. In med njimi je bilo veliko nekdanjih prebivalcev stare celine!

Naslednja leta sem preživel na Vzhodni strani, v okraju, kjer so se nekoč, pred več kot sto leti, naseljevali priseljenci iz trdno nacionalnih srednjeevropskih držav, ki so se nekako trudili, da bi okoli sebe ohranili atribute stare domovine. Prav okoli mene so bili nemški, češki, slovaški otoki. Naslovi na 86. ulici so še spominjali na preteklost: Bremen Hause, Mozart Cafe. A to niso niti spomini, so le priložnostni okraski. Stanovalci le še tu in tam govorijo kak drug jezik. Od Mozarta ni tu ničesar, niti ne zgodovine, le še ostanki. Tudi ti izginjajo. Na oder so že zdavnaj stopili novi ljudje, ki se starega sveta spominjajo le na podlagi hollywoodskih filmov, ti pa so ga pogosto amerikanizirali. Tam daleč so bili naši dedi, pradedi, pa kaj?

O New Yorku drugod, zlasti v Evropi, veliko razmišljajo, mesto je v njihovi predstavi mešanica tistega, kar je resnično, in legende, ki je pravzaprav prijetna. Ta gmota nebotičnikov je v svetu na splošno priljubljena, če jo poznajo ali ne. Drugačna resnica o mestu pa se mi je odkrila med potovanji po Združenih državah; obšel sem jih z avtomobilom, in to večkrat. Ne vprašajte nič o tem, kaj si o New Yorku mislijo v Montani, pa tudi v Južni Karolini. Tam vzdihnejo in te vprašajo, kako sploh prenašaš to Sodomo in Gomoro, ali si normalen človek?!

To ne pomeni, da preostala Amerika sovraži New York. Le to, da ne bi hotela nič imeti z njim, živeti hoče drugačno, no, ameriško življenje. Nikoli nisem doživel nič drugega kot to, da so po Ameriki o New Yorku govorili kot o nečem iz drugačnega življenja, od nekod drugod. Sicer pa vas že želja po tem, da bi kje v zahodnem delu hoteli zjutraj kupiti New York Times, spomni, če že ne drugače, da obstaja več Amerik, ne zgolj ena sama. Ta veliki časopis, morebiti najboljši na svetu, dobite na zahodu, tam kjer ga sploh imajo, le za dvojno ceno. Kot nekaj »inozemskega« torej.

Zdaj je to gmoto nebotičnikov, ki stoji v Ameriki in je prav tako ameriška kot neameriška, prizadela huda nesreča. Ljudem vdira voda v stanovanja, dvigala stojijo (predstavljajte si, kako se počuti človek, ki stanuje v tridesetem nadstropju!). Predsednik države bo pomagal. Ljudje širom po državi bodo pomagali, če jim je New York všeč ali ne. Ponekod si bodo veličino tega mesta predstavljali ob zvokih simfonije Iz novega sveta. Ali pa bodo igrali jazz iz najboljših časov. Ljudje govorijo o »ameriškem snu«, ki naj bi bil povsod in je odlika ameriške psihe, ameriškega koprnenja. Kje je pri tem New York, nihče ne ve. Je ameriški in ni. Je tisto neverjetno svetovno malo mesto.