Pot do zmage

Torek, 30. oktober

Ko sem pristal v Los Angelesu, sta Barack Obama in Mitt Romney ravno dobila tekmico – Sandy. Vzhodni del Amerike je opustošil orkan z močjo megaviharja. Mesta so ostala brez elektrike, vstale so vode, temperature so drastično padle, ceste, mostovi in predori so bili neprevozni, odpovedali so 16.000 letov, vlaki so obtičali, borzo in šole so zaprli, ljudi so evakuirali. Zaklonišča so bila polna. Amerika je padla v mrak. Apokaliptični mrak. Manjkal je le še kak fundamentalistični pastor, ki bi oznanil, da je Bog s tem kaznoval tiste države, ki bodo volile Obamo (Satana! Antikrista!), kajti večina držav, nad katerimi se je znesla Sandy, sodi med »modre«, potemtakem med tiste države, ki običajno volijo demokratskega predsedniškega kandidata – in ki ga bodo tudi tokrat. Sandy je najbolj divje stresla prav New York, New Jersey in Connecticut, najbolj fanatične Obamove države. Ko je Obama leta 2008 prevzel Belo hišo, je podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustil Bush. Če bo ponovno izvoljen, bo podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustila Sandy.

V Los Angelesu kakega posebnega predvolilnega cirkusa nisem opazil. Niti ga nisem pričakoval. Kalifornija, v kateri bodo volivci ob volilnih polah dobili tudi nekaj intrigantnih referendumskih vprašanj, recimo o ukinitvi smrtne kazni (obkrožite DA!) in dodatni davčni obremenitvi bogatih (obkrožite DA!), je že odločena. Tu vedno zmaga demokratski predsedniški kandidat. In tako bo tudi tokrat. Nihče se ne trudi, da bi to spremenil. 55 elektorskih glasov, ki pripadajo Kaliforniji, bo dobil Obama, ki bo recimo dobil tudi 29 elektorskih glasov New Yorka, ne pa 38 elektorskih glasov Teksasa – v New Yorku vedno zmaga demokratski predsedniški kandidat, v Teksasu pa republikanski. Kalifornija in New York sodita med »modre« države, Teksas pa sodi med »rdeče« države, ki običajno volijo republikanskega kandidata.

V teh državah predvolilnih kampanj praktično ni – ni oglasov, ni shodov, ni visokih obiskov. Zakaj bi tja metali denar, če pa je že vse odločeno? Karl Rove, Bushev strateg, je leta 2000 na lepem famozno oznanil, da je Bush v Kaliforniji še vedno v igri, zato je Kalifornijo prestrelil z multimilijonskimi oglasi – to je bil kakopak le blef, s katerim je skušal umetno ustvariti medijsko dramo in vtis »tesne bitke«. Kar pa mu ni uspelo. Al Gore je gladko dobil Kalifornijo. Je pa Rove s tem zanemaril Florido, tako da je Busha potem rešilo šele vrhovno sodišče, ki je Florido – in s tem Belo hišo, ki so jo gradili črnci, sužnji – dober mesec po volitvah prisodilo Bushu. Koncentriranje na »modre« in »rdeče« države je nevarno, kontraproduktivno. No, na nekaterih TV-postajah v Massachusettsu, ki sodi med »modre« države, sicer vrtijo predvolilne oglase, toda z njimi ciljajo volivce v New Hampshiru, ki sodi med neopredeljene, neodločene države, pri katerih še ni povsem jasno, na katero stran bodo zanihale, Obamovo ali Romneyjevo. Takih držav je ducat. Tam so bitke. Tja leti denar. Vse ostale države so bodisi »modre« ali »rdeče«. Sandy ni niti »modra« niti »rdeča«, ampak neodvisna, toda malo verjetno je, da ne bo volila, še zlasti če pomislite, da sondaže kažejo javno odobravanje Obamovega menedžiranja naravne katastrofe.

Hecno je, kako se demokracija v Ameriki na koncu zvede na čisto matematiko. In to na povsem osnovnošolsko operacijo – seštevanje elektorskih glasov.

Zadnje dneve smo stalno poslušali, da je Romney v nacionalnih sondažah prehitel Obamo, da torej vodi, da je poskočil. Kar je res – Romney, znan po svojem sočutju do bogatih (zadnjih pet let ni počel ničesar, okej, razen tega, da je kandidiral), je v nacionalnih sondažah ujel in celo prehitel Obamo, toda to ne pomeni, da bo zmagal. Zmaga namreč ta, ki zbere več elektorskih glasov (270), potemtakem ta, ki zmaga v boljši kombinaciji držav, ne pa ta, ki dobi več volilnih glasov ljudstva. Letos bi se lahko celo ponovilo to, kar se je zgodilo v letih 1824, 1876 in 1888, pa tudi razvpitega »floridskega« leta 2000: da bo Mitt Romney skupno dobil več volilnih glasov kot Barack Obama, a bo zmagal Obama, ker bo dobil več elektorskih glasov. Obami pač bolje kaže v neopredeljenih državah, kjer so predvolilne bitke na vrhuncu (in tam mu kaže bolje že ves čas, od prvega dne predvolilne kampanje), kot pa v »modrih« in »rdečih«, kjer imajo volivci občutek, da je že vse odločeno in da njihov glas nima nobene teže, zato anketarjem rečejo, da se volitev ne bodo udeležili. Da je apatija v teh državah večja med demokratskimi volivci, zaradi česar Obami v nacionalnih sondažah kaže slabše, pa je povsem razumljivo – sami dobro veste, kako je prav levo volilno telo težko motivirati in mobilizirati, še zlasti v dežju. Tako v Sloveniji kot Ameriki. V »modrih« državah si demokratski volivci rečejo: Obama bo zmagal tudi brez mene! V »rdečih« državah pa si demokratski volivci rečejo: Obami tudi moj glas nič ne pomaga! Vseeno je, koliko volivcev se bo v kaki Alabami na volišču zneslo nad Obamo, vseeno je, koliko jih bo prišlo črncu povedat, kar mu gre – za Romneyja niso pomembni njihovi individualni glasovi, ampak le elektorski glasovi Alabame. In to je vse. Ne, volivci v »modrih« in »rdečih« državah nimajo občutka, da odločajo o ameriškem predsedniku, ampak odločitev prepuščajo volivcem v neopredeljenih državah. Outsourcing! Kar je seveda depresivno. V imenu večine odloča manjšina. O večini odloča manjšina. Kar je zasluga ustanovnih očetov Amerike, ki demokraciji – in ljudstvu – niso zaupali, zato so si izmislili elektorski sistem.

Sreda, 31. oktober

Noč čarovnic. Trick or Treat. V zahodni Hollywood se je nagnetlo pol milijona mask. Vampirji in zombiji, Osame in Obame – in Romneyji. Nekatere šeme so se začele pobijati med sabo. Nič, katastrofa zbliža in poenoti le tiste, ki jih zadene. Ostali so katastrofa drug za drugega, ali bolje rečeno – drug drugemu nadomeščajo orkane in teroriste. Sandy je zadela 17 držav, vzela 90 življenj in naredila za 30 milijard škode. Ali pa za 50. Mnogi deli Amerike so odrezani od Amerike. Mnoga volišča – pa tudi predčasne volitve v številnih okrožjih – je odplaknilo. Kaj bi se zgodilo, če bi bile volitve danes? Kdo bi volil? Kako bi volili tam, kjer volijo le elektronsko, pa ne bi bilo elektrike? Kdo bi zmagal? Volitve niso za sentimentalne. Orkani niso za zavarovalnice. Sandy, ki je lep kos Amerike vrgla v smeti, je zadela tudi Ohio. In vsi pogledi se stegujejo prav proti Ohiu, kar je razumljivo: dobiš Ohio – dobiš volitve! Poglejte le zadnjih pet predsedniških volitev: trikrat je Ohio osvojil demokratski predsedniški kandidat, dvakrat pa republikanski – in ta, ki je osvojil Ohio, je potem osvojil tudi Belo hišo. Pot do tistih 270 elektorskih glasov, ki predsedniškemu kandidatu zagotovijo zmago, pelje skozi Ohio (pa četudi ima le 18 elektorskih glasov). To je očitno pravilo, zato so vsi prepričani, da bo obveljalo tudi letos. Če bo Obama osvojil Ohio, bo ostal v Beli hiši. Če ga bo izgubil, bo izgubil tudi Belo hišo. Ohio, ki ima dobrih 11 milijonov prebivalcev, je zelo pisan in zelo razgiban, prepleten in zapleten z različnimi regijami, socialami in demografijami, podobno kot Slovenija (in Cleveland je v Ohiu!), zato je ultimativno bojišče, na katerem je veliko odvisno tudi od tega, kako visoka bo afroameriška volilna udeležba in koliko afroameriških glasov bo pobral Obama – če bodo ohajski Afroameričani množično volili in če bo Obama pobral 97 odstotkov njihovih glasov (tako kot leta 2008), potem Romneyju ne bodo pomagali niti glasovi rudarjev in jeznih belskih proletarcev.

Z eno besedo: o usodi Amerike – o njeni prihodnosti – odloča Ohio. Ohio je ta, ki bo izvolil naslednjega ameriškega predsednika. Izvolil je zadnjega. In predzadnjega. In predpredzadnjega. To zveni kakopak absurdno, malone nepojmljivo, toda v resnici je še huje: ne le da naj bi novega predsednika izvolil Ohio, ampak naj bi ga, vsaj tako pravijo, izvolilo le pet ohajskih volilnih okrožij. Wood, Ottawa, Sandusky, Tuscawaras in Hamilton. Le pet! Tako velika država, taka velesila, pa o njeni usodi odloča pet okrožij, v katerih večina Američanov sploh še nikoli ni bila. Tako velikanska država, pa o njenem predsedniku odloča paralelni svet. In kot da že to ne bi bilo dovolj absurdno, nekateri analitiki pravijo, da bi lahko tokrat ameriškega predsednika izvolili le dve ohajski okrožji, Hamilton in Cuyahoga.

Četrtek, 1. november

Hecno je, kako se demokracija v Ameriki na koncu zvede na čisto matematiko. In to na povsem osnovnošolsko operacijo – seštevanje elektorskih glasov. Vprašanje je le še: kako zbrati tistih magičnih 270 elektorskih glasov? Nikogar več ne zanima večina, tista ljudska večina, volja ljudstva, število vseh glasov, ki bodo širom po Ameriki oddani 6. novembra – vse zanimajo le še elektorski glasovi, le še glasovi držav. Vsi iščejo le še popolni vihar ključnih bojišč, neopredeljenih držav, alias battle states, alias swing states, ki imajo skupno 151 elektorskih glasov. Recimo: republikanci iščejo popolni vihar Ohia, Kolorada, Wisconsina, New Hampshira, Nevade in Virginie, okej, magično kombinacijo teh držav. Problem: v večini teh magičnih držav že ves čas vodi Obama. In bolj ko republikanci seštevajo, bolj ugotavljajo, da brez Ohia ne bo šlo. Jasno, tudi demokrati iščejo svoj popolni vihar, svojo magično kombinacijo držav, toda ugotavljajo, da lahko Obama obdrži Belo hišo tudi brez Ohia, če osvoji New Hampshire, Wisconsin, Iowo in Kolorado. Obstaja celo eksotična kombinacija, ki bi obema prinesla po 269 elektorskih glasov, tako da bi bila izenačena. Zgoditi bi se moralo tole: Obama bi moral dobiti vse »modre« države, z Michiganom, Pensilvanijo in Novo Mehiko vred, ter New Hampshire, Ohio in Wisconsin, Romney pa vse »rdeče« države, s Severno Karolino vred, ter še Kolorado, Florido, Iowo, Nevado in Virginio. 269 : 269! Kdo bi odločil zmagovalca? Vrhovno sodišče? Ne, ampak kongres, ali natančneje, kongresne delegacije vseh zveznih držav. In ker imajo v večini teh državnih delegacij večino republikanci, bi bilo to pogubno za Obamo. To, da nobeden izmed predsedniških kandidatov ni dobil predpisane večine elektorskih glasov, se je zgodilo le enkrat – leta 1824.

Ameriške volitve bi nujno potrebovale mednarodne opazovalce. In obširen program za zaščito prič.

Resni analitiki ne vidijo načina, vsaj ne legalnega, kako bi lahko Obama izgubil. Kot kažejo projekcije, se bo volitev udeležilo več žensk kot moških, kar je dobro za Obamo – ženske ga imajo raje kot moški. In kot kažejo projekcije, se bo volitev udeležilo vsaj toliko Afroameričanov, Latinoameričanov in mladih kot leta 2008, kar je spet dobro za Obamo – Afroameričani, Latinoameričani in mladi ga imajo raje kot belci in stari. Projekcije pa kažejo še nekaj: da se bo volitev udeležilo malce več tistih, ki se deklarirajo za republikance, kot onih, ki se deklarirajo za demokrate (leta 2008 je bilo slednjih precej več kot prvih), kar ni dobro za Obamo – republikanci ga ne marajo. Ker projekcije kažejo, da se bo volitev udeležilo tudi mnogo tistih, ki se deklarirajo za neodvisne (toliko kot leta 2008), volitev ne bodo odločili partijski, ideološki volivci, ampak volivci, ki verjamejo, da so neokuženi, onstran ideologije. Vedno je najbolj zabavno, ko neideološki volivci glasujejo o ideologiji. To, da je Obamo podprl newyorški župan Michael Bloomberg, je za Obamo več kot dobro – Bloomberg namreč velja za neodvisnega, tako da je neodvisnim pokazal, s čigave poti ne smejo skreniti. Je pa res, da Sandy – oktobrsko presenečenje – zelo koristi Obami, ki je dobil priložnost, da ljudi potegne skupaj, da jih združi in poenoti, da nastopi kot prvi reševalec in tolažnik nacije, kot njen združitelj. Ali kot pravi politolog John Straayer: »Obama je dobil priložnost, da vse spomni, da je predsednik in da rešuje problem.« In izgledal je predsedniško. Kot človek, ki obvladuje situacijo. In ki Amerike ne deli. Bushu to v času Katrine, sicer hujše od Sandy, ni uspelo.

Petek, 2. november

Takoj ko se je Sandy umirila, je Obama odletel v Ohio, v katerem volilni glas šteje več kot v Kaliforniji. In bolj ko se bliža D-Day, bolj postaja jasno, da je Amerika pred isto dilemo kot Slovenija: če bo izvolila Romneyja, se bo prelevila v Slovenijo. Ali bolje rečeno, če bo izvoljen Romney, bo šla Amerika po poti, po kateri gre Slovenija – po poti rezanj, sekanj, klestenj, varčevanj in vitke države. Proračun bo »uravnotežil« tako, da bo oklestil socialne programe (tako za upokojence in invalide kot revne in otroke), porezal investicije v infrastrukturo, znanost in izobraževan je, okolje ipd., odpravil Obamov sistem univerzalnega zdravstvenega zavarovanja (ObamaCare), znižal davke bogatim in najbogatejšim (posameznikom in korporacijam), ki že itak plačujejo rekordno nizke davke, davčno obremenil srednji razred, zvišal starost upokojevanja (67 let), porezal javni sektor, dereguliral finance, poglobil socialno neenakost, začel novo hladno vojno (z Rusijo), deportiral ilegalne priseljence, podvojil Guantanamo, rehabilitiral torturo in otežil abortuse. Kar pomeni: mnogi izmed tistih, ki ga bodo volili in izvolili, bodo šli med brezposelne. Kdo najbolj preklinja Janšo, veste: tisti, ki so ga volili, zdaj so pa brezposelni! Tisti, ki so izvolili klestenje, zdaj so pa okleščeni! Ljudje v imenu ideologije zelo radi glasujejo proti svojim socialnim in ekonomskim interesom. Če se z nekom strinjajo ideološko, jih nič ne moti, če se on socialno in ekonomsko ne strinja z njimi. To Obami ni v tolažbo.

Mu je pa lahko v tolažbo nekaj drugega: to, da bo milijon in pol ideoloških volivcev, ki bi sicer volili republikanskega kandidata, volilo Jezusa Kristusa. Okrog milijon in pol fanatičnih evangeličanov, pripadnikov fundamentalističnega krila krščanske desnice, je namreč svojim spletnim pastorjem priseglo, da bodo na glasovnice – namesto da bi obkrožili Obamo ali Romneyja – vpisali Jezusovo ime (ali pa bodo njegovo ime dodali z nalepko). Zakaj? Iz preprostega razloga: Obamo imajo za Satana (socialist, komunist, musliman, antikristjan, anti-Američan ipd.), toda za Satana imajo tudi Romneyja, ki je mormon, tako da bi lahko Ameriko prelevil v poligamistično mormonsko teokracijo. »6. novembra recite NE Satanu! Volite Jezusa Kristusa!« Te glasove bi dobil Romney, če ne bi bil mormon, saj bi vsi ti krščanski fundamentalisti z veseljem podprli predsedniškega kandidata stranke, ki ženski prepoveduje abortus, pa četudi je bila posiljena (in četudi je – magari pri petnajstih – zanosila z očetom ali bratom), saj je posilstvo, kot je nedavno oznanil neki republikanski kongresni kandidat (čigar ponovno kandidaturo podpira tudi Romney), »božji dar«. Če je otrok spočet s posilstvom, pomeni, da je bila taka božja volja! Zdaj pa bodo glasovi vseh teh čudovitih ljudi – vsaj z republikanskega vidika – vrženi stran, kar je dobro za Obamo.

Sobota, 3. november

Obama je spet v Ohiu. Republikanci, teapartijci in desničarski mediji (à la Fox News) ga spet – kot že nekaj tednov – nabijajo z Libijo (»nove podrobnosti«, »nova razkritja«), češ da je zamočil, ko ni zaščitil ameriške diplomatske misije oz. ameriškega konzulata v Bengaziju, v katerem so 11. septembra 2012 ob terorističnem napadu umrli štirje Američani, z ambasadorjem Christopherjem Stevensom vred. Poleg tega mu tudi očitajo, da je tajil, da je šlo za teroristični napad – in to je hujše od afere Watergate, pravijo. Nehajte. Vprašajte se le: če je Obama res zamočil, ali je zamočil bolj kot mali Bush, ki so mu teroristi 11. septembra 2001 zrušili Svetovni trgovinski center in Pentagon, kjer je umrlo na tisoče ljudi? Je zamočil bolj kot mali Bush, ki Američanov ni zaščitil in posvaril pred terorističnim letalskim napadom, pa četudi je bil pred njim direktno posvarjen? In vendar je bil ponovno izvoljen. Pomeni, da Libija ne bo postala Obamov Fahrenheit 11/9 in da republikanci z Libijo ne bodo prišli daleč. Vprašanje »Kje ste bili 11. septembra 2012« ni zamenjalo vprašanja »Kje ste bili 11. septembra 2001«. Sploh pa, če je Bush, ki je za sabo pustil tako ekonomsko, socialno in politično razdejanje, da je satirični časopis The Onion zapisal, da so »črncu dali najslabšo službo v državi«, dobil dva mandata, potem bi moral Obama, ki so mu Nobelovo nagrado za mir dali zgolj zato, ker nas je rešil Busha, dobiti dosmrtni mandat.

Ko je Barack Obama dobil Ohio, je dobil volitve.

Toda lahko si mislim, zakaj republikanci tako težijo z Libijo – ker je še vedno bolje, da odpirajo Libijo kot pa ideološke teme. To je tudi bolj varno. Za Romneyja – Busha III. – je namreč bolje, da republikanci ne odpirajo ideoloških tem, ker nikoli ne ve, kdo se bo priglasil k besedi: na ameriški desnici cvetijo tako ekstremna in tako neandertalska in tako rasistična in tako seksistična in tako nativistična in tako konspirološka in tako apokaliptična stališča (posilstvo je »božji dar«, Obama bo ameriško bogastvo prerazporedil v muslimanske države, Obama ni Američan, Obama je skrivni gej, naj pokaže potni list, beli kristjani so obsojeni na izumrtje, Obama je v Ameriko prišel kot indonezijski državljan, rodil se je v Keniji, na faksu je prodajal kokain in kradel, Obama in Michelle sta v resnici ločena ipd.), da lahko Romneyjevo kampanjo dobesedno ustavijo. In jo spremenijo v prah. Ali pa jo pošljejo v 19. stoletje. Romney živi v stalnem strahu pred svojimi ekstremisti!

Je pa po drugi strani tudi res, da republikanci nimajo sreče, saj je Obama že sam po sebi na stežaj odprta ideološka tema – republikance že pogled nanj spomni na polpretekle travme, kot so rasizem, rasno segregiranje in linčanje, na ameriško verzijo »povojnih pobojev«. Zato ni čudno, da stalno poudarjajo, da Obama nacijo le deli in polarizira (belec v Beli hiši je ne bi, namiguje desnica). Zato ni čudno, da skuša desnica to ideološko temo na vsak način zapreti (izvolimo belca!). Zato ni čudno, da so desničarski magnati – à la Sheldon Adelson, J. Joe Ricketts in brata Koch – v rušenje Obame zmetali milijone in milijone (lasvegaški magnat Adelson že več kot 52 milijonov!). In zato ni čudno, da bodo volilne glasove v Ohiu in še nekaterih drugih battle states, poročata spletni strani FreePress.org in BradBlog.com, preštevale elektronske mašine firme Hart Intercivic, katere investitorji so tesno povezani z Romneyjem, ali natančneje, menedžerji firme HIG Capital, glavne investitorke v Hart Intercivic (in tudi Romneyjevi donatorji!), so nekdanji menedžerji firme Bain & Co., ki jo je vodil Romney, firmo Solamere, ki je investirala v HIG Capital, pa vodi Romneyjev sin. Guverner Ohia, republikanec, napoveduje, da bo Ohio dobil Romney. Saj. Ne pozabite: leta 2004 so volilne glasove v Ohiu preštevale elektronske mašine firme, ki je bila povezana s Karlom Rovom, Bushevim strategom – in Ohio je potem »presenetljivo« osvojil Bush, pa četudi je v sondažah dan pred volitvami precej zaostajal za Johnom Kerryjem. Ker je Bush dobil Ohio, je obdržal Belo hišo. Če ne bi dobil Ohia, bi Belo hišo izgubil. Ameriške volitve bi nujno potrebovale mednarodne opazovalce. In obširen program za zaščito prič.

Nedelja, 4. november

Obama – ja, spet v Ohiu. Z Romneyjem sta v nacionalnih sondažah statistično izenačena, toda elektorski seštevek se še kar nagiba na Obamovo stran. Romney je celo obupal nad Nevado, ki je zanj očitno izgubljena, in raje napadel Pensilvanijo, ki se prav tako – četudi tesneje – nasmiha Obami. Če bo izgubil Ohio, nujno potrebuje Obamovo Pensilvanijo, ki je republikanskega predsedniškega kandidata nazadnje volila leta 1988. Če ne dobi Pensilvanije, je konec.

Republikanci in njihovi teapartijski avatarji – panični spričo podatkov, da Romney na predčasnih volitvah izgublja v praktično vseh battle states, celo na »svoji« Floridi (v 34 državah in D.C.-ju je predčasno volilo 30 milijonov Američanov!) – zdaj Ohio obstreljujejo z oglasi, ki poudarjajo Obamov antikrščanski odnos do abortusa, kontracepcije in istospolnih porok: Obama ukinja versko svobodo, božje postave, Biblijo! Jasno, ob tem tudi pridno namigujejo, da so univerzalno zdravstveno zavarovanje, socialna država in javno zadolževanje napadi na svobodo, Ameriko in ameriški način življenja.

Kalifornija je svojih 55 elektorskih glasov dala Obami. In Amerika je šla za Kalifornijo. Za Ameriko je bolje, da gre za Kalifornijo, kot pa da gre Kalifornija za Ameriko.

Za letošnji predvolilni kampanji je vsaka stran zapravila več kot milijardo dolarjev. Kampanja – masivna, masovna, napihnjena, bombastična, epska, večja kot kadarkoli, najbolj televizualna doslej, niti malo vitka – traja že leto in pol. TV-postaje so se prelevile v 24-urne vzdrževalke napetosti in vtisa negotovosti (neodločen rezultat je pač najboljši za ratinge). Sondaže, oglasi (dva milijona!), fokusne skupine, politični akcijski komiteji (PAC) in superkomiteji (Super PACs), ki lahko po novi zakonodaji – produktu čudaške odločitve vrhovnega sodišča (»Citizens United«, 2010) – v predvolilno tekmo zmečejo neomejene količine denarja (e, to pa je deregulacija trga!), in »odločilni« trenutki kar dežujejo. Na račune vsakovrstnih svetovalcev, strategov in anketarjev se zlivajo milijarde. Samo v predsedniški kampanji so zmetali več kot tri milijarde, v kongresne kampanje pa še dodatne tri milijarde. Letošnje volitve niso prerekanje volivcev, ampak prerekanje magnatov – prerekanje enega odstotka. Vse je rekordno. Steroidno.

Kar je seveda absurdno: zakaj delajo tak cirkus, če pa naj bi o novem predsedniku odločali le dve ohajski okrožji? Nesorazmernost, ki jo Američani običajno prakticirajo med vojnami in invazijami v tretjem svetu (kjer države uničujejo, da bi jih lahko rešili!), zdaj prakticirajo doma: zaradi dveh ohajskih volilnih okrožij so priredili predvolilni shock & awe. Če že battle states – recimo Nevado in Kolorado – tako divje obstreljujejo in bombardirajo z oglasi, da izgledajo kot Dresden na začetku leta 1945, potem si lahko živo predstavljate, kako izgledata oni dve usodni ohajski okrožji, Hamilton in Cuyahoga: kot Hirošima in Nagasaki. Ne, Slovenija ni Amerika. Saj veste, kaj pravijo: v Sloveniji imamo demokracijo le vsaka štiri leta – ko so volitve. V Ameriki volivci »modrih« in »rdečih« držav demokracije ne dobijo niti vsaka štiri leta – ker odločata le dve okrožji. Kako se sploh izgovori Cuyahoga?

Še huje: Obama in Romney sta v Ohiu zapravila že toliko denarja, pa Cuyahoge še vedno nista prepričala. Toda republikanci se ne trudijo več spreobrniti demokratskih volivcev, kakor se tudi demokrati ne trudijo več spreobrniti republikanskih volivcev – oboji skušajo na volišča pripeljati le čim več svojih tradicionalnih volivcev. Ne od maše. Amerika v tej točki ni Slovenija.

Ponedeljek, 5. november

Dan pred volitvami. Obama, ki je spet v Ohiu, računa, da ga bo izvolila koalicija Afroameričanov, Latinoameričanov, žensk, visoko izobraženih belcev in študentov, potemtakem koalicija, ki ga je izvolila leta 2008. S sabo vozi Bruca Springsteena. Če bodo volili vsi tisti, ki ga podpirajo, bo zmagal. Romney, ki s sabo vozi Kida Rocka (in ki bo zmagal, če na volišča ne bo vseh tistih, ki podpirajo Obamo), skuša Ohio zapeljati z lažjo, da bo General Motors z Obamovo pomočjo produkcijo džipov preselil na Kitajsko. Ob tem, da računa, da bo republikanska zastraševalna mašina z volišč pregnala čim več Afroameričanov, Latinoameričanov, študentov in visoko izobraženih belcev, ki so verjetni Obamovi volivci, pa računa še na nekaj: da ga bo izvolila »nemogoča« koalicija plutokratov in belskih proletarcev, potemtakem koalicija tistih, ki sodijo v 1 %, in onih, ki sodijo v 99 %. In to je groteskno: prepad med superbogatimi in revnimi, med tistimi zgoraj, in onimi spodaj, je orjaški, večji kot kadarkoli v sodobni zgodovini (tako hud ni bil že vse tja od časa velike gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja), toda Romney kljub temu računa, da bo jutri oba razreda, ki se sicer nikoli ne srečata (ni šans!), združil in poročil. Predstavljajte si, da mu to uspe! Predstavljajte si, da ga izvolita razredna bloka, ki nimata nobenih skupnih interesov! A po drugi strani: v predvolilni kampanji in predvolilnih soočenjih o tem prepadu – o poglabljanju družbene neenakosti, orgiji plutokracije in besu proletariata – niso niti pisnili. Nihče ga ni problematiziral. Pomeni, da ne obstaja. In da se ga ne sliši več. In da tistih spodaj ne predstavlja nihče več. In da se celotni sistem še bolj nagiba v korist tistih zgoraj. In da bo spet največ dobil ta, ki je v te volitve največ investiral. Ostali so sami krivi, da so revni. Ali pa da so v zaporu, celici smrti ali Guantanamu.

Sondaža, ki sta jo izvedla USA Today in Gallup, kaže, da sta Obama in Romney med verjetnimi volilci v battle states izenačena (48 : 48), kar pomeni, da je Obama ujel Romneyja, ki ga je prehitel po tistem katastrofalnem TV-soočenju, toda med registriranimi volivci vodi Obama (50 : 46), ki v battle states vodi tudi med ženskami (premočno, za 16 točk). Obama vodi tudi v nacionalnih sondažah (47,5 : 47,3), kar pomeni, da mu podpora raste, pa tudi agregati sondaž, ki jih redno objavlja spletna stran RealClearPolitics, kažejo, da Obama vodi v devetih battle states (Romney vodi le v dveh, Virginia še vedno visi). Kaj torej: je rezultat tesen? Ja. Je neodločen? Le če nanj pogledaš skozi Romneyjeve oči. Romney je povsod pod Obamo, zato se zdi, da je »tesen« rezultat le odsev praga, ki ga je Romney dosegel in ki ga ne more preseči. Ja, vse bo odvisno od volilne udeležbe, toda visoka udeležba tokrat ne bo znak ljubezni do demokracije, ampak znak strahu. Ljudem ni vseeno, kdo vodi državo, ker bi z vitko državo, ki jo napoveduje Romney, preveč izgubili, predvsem pa bi izgubili občutek, da imajo kaj od države, tako da bi se volilna udeležba na naslednjih volitvah zmanjšala, s čimer bi se kakopak zmanjšala njihova ljubezen do demokracije, okej, potreba po demokraciji. In natanko to hočejo neoliberalni republikanci: da bi dobili državo, ki ne potrebuje več demokracije.

Obama na dan volitev igra košarko. Kot vedno. Ritualno. Iz vraževernosti. Vsakič, ko na dan volitev igra košarko, je izvoljen.

Tam, kjer bodo rezultati tesni, bodo avtomatično sprožili ponovno štetje glasov, obe strani pa sta mobilizirali pravo vojsko odvetnikov, ki bodo – tudi v primeru kakršnihkoli drugih neregularnosti – na sodišču takoj sprožili postopke za spodbijanje veljavnosti volilnih rezultatov, tako da bi lahko ponovno štetje glasov trajalo dneve in tedne in celo mesece. Odvetniško vojsko Romneyjeve kampanje vodi Ben Ginsberg, ki je leta 2000 na Floridi – uspešno, kot žal veste – vodil odvetniško vojsko Busheve kampanje. Nacionalni komite republikanske stranke je odprl posebni račun, na katerega je za potrebe spodbijanja veljavnosti volilnih rezultatov položil več kot pet milijonov dolarjev. To je storil tudi Nacionalni komite demokratske stranke, ki pa je temu namenil le 800.000 dolarjev. In seveda, Obamovo odvetniško vojsko vodi Bob Bauer, kar zbuja skrb – leta 2004 je le nemočno gledal, kako Ohio roma med Busheve dobitke. Vprašanje je le, koliko Florid bo letos. Predvolilnega molka ni. Kot bi rekel Vasja Bibič: »Predvolilni molk bi bil povsem neameriški – preveč biznisa bi šlo v nič.«

Torek, 6. november

Obama na dan volitev igra košarko. Kot vedno. Ritualno. Iz vraževernosti. Vsakič, ko na dan volitev igra košarko, je izvoljen. Le leta 2008 na dan primarnih strankarskih volitev v New Hampshiru ni igral košarke – in New Hampshire je potem presenetljivo, da ne rečem čudežno osvojila Hillary Clinton. Obama noče, da se mu še enkrat zgodi New Hampshire. Zato igra košarko. In New Hampshire se ni ponovil. Niti se ni ponovila Florida. Ko je Barack Obama dobil Ohio, je dobil volitve. Leta 2008 je postal prvi ameriški temnopolti predsednik. Zdaj, 6. novembra 2012, je postal prvi temnopolti predsednik, ki je bil ponovno izvoljen.

Kalifornija je svojih 55 elektorskih glasov dala Obami. In Amerika je šla za Kalifornijo. Za Ameriko je bolje, da gre za Kalifornijo, kot pa da gre Kalifornija za Ameriko. Ko to pošiljam v Slovenijo, še ne vem, kako so se iztekli kalifornijski referendumi, toda če so kalifornijski volivci izglasovali ukinitev smrtne kazni in dodatno obdavčitev bogatih (in korporacij), to ne bo brez posledic: kar lansira Kalifornija, se potem prime v celotni Ameriki.