Zbogom in hvala za vse hibe!

Maja Novak

16. 11. 2012  |  Mladina 46  |  Ihta

Pa jih gledaš pa gledaš pa gledaš, predsednike namreč, prvi veze otrobe, oni spretnejši jih celo kvačka, iz njih dela makrame in kleklja čipke, idrijske ter bruseljske, tretji je šele po petih letih politike končno doumel, da je pri nas včasih treba nasprotnika s kolenom v mednožje, sit si jih, predsednikov, zato začneš preklapljati kanale, a kaj, ko drugod samo kuhajo. Kuhajo, kuhajo, kuhajo, kuharske oddaje so nova svetovna religija. Edini televizijski kanal, kjer si varen pred kuhanjem, je postal Animal Planet. Tam kuhajo samo takrat, kadar nastopajo opice.

In tako se ti posveti: dost’ ‘maš, polne kufre predsednikov, nič več ne boš pisaril o politiki, temveč o kuhi, za to si vrhunsko usposobljen – govorno napako, ki je očitno pogoj za deljenje kuharskih nasvetov, že imaš, ne vi meni o ribi in raci in raku, pa tudi z obskurnimi tujejezičnimi citati znaš opletati, na primer ob peki kruha: It was the word he spake it, he took the bread and brake it, and what his words did make it, that I believe and take it, a ti sploh veš, od kod je to, bratko? Ne, saj se mi je zdelo, da si ti bolj za Francoze; to je izjavila Elizabeta I., da bi se šla povezovalnost med protestanti in katoliki na domačem Angleškem, pa se ni ravno izšlo, nekateri so spravo namreč že takrat razumeli kot brezpogojno kapitulacijo druge strani, dajte mi že vendar mir z vašo spravo in povezovalnostjo, kajti jaz od danes zgolj še kuham!

Takole. Pri pripravi rokovnjaškega zrezka v omaki prikritega puča kaže upoštevati tole. Delavstvo dobro zmehčamo s kladivom za zrezke in močno pregnetemo (tistim s praznimi želodci se praviloma ne ljubi hoditi na volišča); srednji sloj (tisti, ki je volil Pahorja) čez noč namakamo v kvaši potrošništva, da bi bil okus manj plehek, pa dodamo še nekaj rozin lepe duše ter povezovalne demagogije. Namesto rozin lahko uporabimo tudi na pogled zelo podobne mišje bobke.

Elito rahlo poškropimo z blagoslovljeno vodo, prekrijemo z belim prtičkom in damo na toplo, da vzhaja.

Rokovnjaški zrezek v omaki prikritega puča se od drugih, na primer rokovnjaškega zrezka v sistemu zdravstvenega varstva ali rokovnjaškega zrezka z žegnom mariborske nadškofije, loči po policijskem ministru, zato izberemo čim bolj uležanega; glava naj bo gladka in trda. Policijske ministre do uporabe hranimo v pisarni s pohištvom iz dragocenega ptičjega javora, priporočamo pa zlasti take, ki kdaj izgubijo kak podpis ali druge dokaze, da v tej državi še obstaja nekakšno ljudstvo.

Predsednika nazadnje povežemo z vrvico in za tri tedne vtaknemo v pečico, nato pa ob sedmih zvečer preverimo, kaj se je speklo.

Nato pripravimo opozicijsko pašto Cosa nostra. (Po pravici povedano se ta v ničemer ne razlikuje od domaaaačih svinjskih vampov, kravjih kupčij ali testenin s finskim lososom Patria, a zaradi svoje žive barve je zanimivejša za medije.) Da ne bi pozabili nanjo, jo večkrat premešamo, nazadnje pa začinimo s trditvijo, da »z uporabo vseh ustavnih sredstev ruši ustavni red«. Po potrebi na hitro prepražimo še nekaj trditev s podobno sintakso in enako nadrealistično logiko. Z uporabo vžigalnika smo pogasili požar. Morilec je z uporabo pištole oživil svojo žrtev. Od žeje ob vodnjaku jaz medlim, ko ves gorim, mi je leden obraz, v domačem kraju tujec vsem se zdim in ob žerjavnici me stresa mraz. Ja, bratko, to je pa Villon, saj si kar vedel, da boš dočakal Francoze, kajne?

Ampak vrnimo se k našemu zrezku! Od trenutka, ko celo največjemu gorečnežu postane jasno, da niti kaj prida opozicije nimamo, lahko pripravo nadaljujemo na dva načina. Zrezek lahko flambiramo, garniramo s policijskimi vozili in z vojaškimi samohodkami, zarezujemo vanj, dokler se iz sredice ne pocedi kri, zavijemo v listnato testo cenzure in višjega DDV-ja za revije, položimo na posteljico policijske ure ter na novo okrasimo z enopartijskim režimom, kakršnega smo poznali, ljubili in se šolali v njem. Zahteve po referendumih in ugovore stroke proti vladnim odločitvam olupimo, pretlačimo in zavržemo. Lahko pa ravnamo bolj prefinjeno, podobno kot ob nedavni pripravi golaža iz hrbta in stegna legitimno izvoljenega mandatarja. Tudi tisto je štelo kot puč, zbogom, demokracija, pa hvala za vse hibe! Pri tej nekoliko bolj rafinirani obliki kuhe je pomembno, da korak za korakom dušimo sleherni državni organ in sleherno sredstvo javnega obveščanja posebej, dokler ves sok ne izpari, da jih potem lahko začinimo po svojem okusu in se vse arome zlijejo v eno z vonjem rokovnjaškega zrezka.

V takih razmerah je tiha podreditev funkcije predsednika države absolutno najmanj pomembna, zato si nam z njo sploh ni treba mazati rok, njeno pripravo lahko prepustimo pomočnikom, na tem mestu pa bo rabila samo kot »par exemple«. (Sicer pa naš premier tako ali tako še ni našel predsednika, ki bi mu bil po volji, in ga bržkone tudi ne bo. Človeku je kar žal, da na to mesto ni bil izvoljen Zver: zanimivo bi bilo pozneje gledati dva desničarja, kako se ravsata med sabo!)

Za to, da k rokovnjaškemu zrezku v omaki prikritega puča postrežemo prilogo iz vodljivega predsednika, je, skratka, treba zgolj večkrat pribiti, da boš, preden boš razkril, koga boš podprl, temu kandidatu postavil »pogoje«. Ali to pomeni, da nekateri volivci ne glasujejo po svoji pameti in vesti, temveč kuhajo po direktivah partijskih receptov, te pa objavimo šele, ko politik izpolni »pogoje«? Res hecno. Predsednika nazadnje povežemo z vrvico in za tri tedne vtaknemo v pečico, nato pa ob sedmih zvečer preverimo, kaj se je speklo.

Hecno. Najbrž se bo scmaril sluga dveh gospodov. Ali natančneje – vsakogar, ki ga povoha.