Barely Modern, bend

Trije mladi fantje. Dva iz Logatca, eden iz Ljubljane. Žiga Petkovšek na kitari. Jan Vihar na bobnih. Miha Kononenko na basu. Njihova muzika je garažna, surova. So spevni, a tudi punkovsko ostri. Igrajo garažni rokenrol.

Čeprav njihovo ime v prevodu sporoča, da so »komajda moderni«, so jih glasbeni kritiki že izpostavili kot enega maloštevilnih rockovskih bendov, s katerim je tudi v naših krajih vendarle zapihal svež veter. Ali vsaj veter, ki daje slutiti, da lahko tudi domača scena naplavi bende, ki po glasbeni privlačnosti v ničemer ne zaostajajo za svetovnimi sredinskimi rockovskimi zvezdniki, kakršni so The Strokes, White Stripes ali Arctic Monkeys. Kot meni Mladinin glasbeni novinar Goran Kompoš, so bendi, kot so Barely Modern, pravzaprav odgovor na vprašanje, zakaj so vse prej naštete skupine zrasle v najpopularnejše sodobne zasedbe: »Ne zato, ker so padli v zametek novega trenda, pač pa zato, ker preprosto znajo pisati (in odigrati) dober rokenrol.«

Seveda so bili počaščeni, ko so brali odzive ob izidu svoje nedavno izdane prve plošče We Cruise Like Tom Does, ki se v naslovu šali na račun holivudskega zvezdnika Toma Cruisa. A hkrati so bili tudi malce osupli. Mladinin kritik je plošček uvrstil med resne kandidate za domači album leta, kritik Radia Študent celo med kandidate za album desetletja.

Stroko in glasboljubce so prvič opozorili nase pred tremi leti, ko so se prebili med šest finalistov Klubskega maratona Radia Študent, ki kontinuirano išče in odkriva obetavne neuveljavljene glasbenike in zasedbe, ki žanrsko ne sodijo ravno v oddajo Na zdravje! ali na festival Slovensko popevko. Na natečaj so se prvič prijavili leta 2008, a takrat so jih zavrnili. Naslednje leto so poskusili še enkrat, tokrat z boljšimi demo posnetki, in prepričali strogo RŠ-ovo glasbeno redakcijo. Ta jih je skupaj z drugimi izstopajočimi novinci, med katerimi je bil tudi denimo kritiško cenjen elektronski dvojec New Wave Syria, poslala na turnejo po slovenskih klubih, kjer so spoznavali zakulisje tega posla in se predstavili malce širšemu občinstvu.

Že takrat so imeli možnost posneti ploščo. A rekli so ne. Želeli so, da bi jih občinstvo najprej spoznalo bolje, in tako so nadaljevali s koncerti, a na presenečenje mnogih ne doma. V nasprotju s številnimi glasbeniki, ki so se vedno želeli preizkusiti v tujini, a za to nikoli niso zbrali dovolj poguma, so sami mirno spakirali kovčke in se brez vsakršnega pompa preselili v britansko prestolnico. Čeprav je šlo za edinstveno izkušnjo, priznavajo, da ni bilo lahko. Ne le zato, ker je konkurenca še bistveno večja kot doma – tudi v Londonu je pomembno, da spoznaš prave ljudi, sami pa so bili nihče, živeli so v bednem stanovanju, delali samo za najemnino, na špilih, večinoma v okviru odprtega mikrofona, pa največkrat igrali pred peščico obiskovalcev. A njihov odziv je bil neprecenljiv. Večina ni vedela, da so tujci. Niti po glasbenem slogu niti po besedilih, ki jih pišejo v angleščini.

Morda so se za ta enoletni »reality check« tako zlahka in neobremenjeno odločili tudi zato, ker niso ekipa le, ko stopijo na oder. Tesno povezani so že od najstniških let. Žiga in Jan sta hodila v isto osnovno šolo, in ker sta oba igrala kitaro in pela, sta se začela družiti in najprej preigravati priredbe obema ljubih The Strokes, potem je Jan »prešaltal« na bobne in ugotovila sta, da bi imela lahko pravi bend. V srednješolskih letih so se skupaj s še dvema vrstnikoma poimenovali The Royal Runners, a potem je en član odšel in v njuni družbi je ostal le Miha, ki je zrasel ob Metallici in malce bolj ružečih bendih. Tudi sam je igral kitaro, bas je prvič prijel v roke šele na njihovi prvi vaji. A dobro so se ujeli, veliko vadili, se preimenovali v Barely Modern, naredili kup komadov, in ne da bi točno vedeli, kam jih bo odpeljalo, skupaj našli svoj glasbeni izraz.

Trojec je po vrnitvi iz Londona vendarle posnel svoj prvenec, in čeprav ga občinstvo šele spoznava, so z mislimi že pri naslednji plošči. Mika jih, da bi svojo glasbo tokrat začinili s psihedelijo sedemdesetih let, zato se po spletu že »valja« oglas, da iščejo nekoga, ki obvlada orgle.