Hanif Kureishi: Telo

+ + + +

Izgubljeni v množici

Kureishi je zaslovel predvsem z duhovitim popisovanjem predsodkov ob multikulturnosti kot izvršenem, pa ne sprejetem dejstvu, se fino zafrkaval iz stereotipov, ki so se zažrli v postkolonialno samorazumevanje Anglije in jih ni mogoče presvetliti. Z rastočo slavo in nekaj učinkovitimi ufilmljenji se je njegov opus vse bolj pomikal proti mejnstrimu, namesto polimorfno perverznih in panerotiziranih Pakijev so njegove literarne osebe vse bolj običajni predstavniki srednjega razreda.

Že v zbirki kratke proze Polnoč ves dan, še bolj pa v zbirki Telo je njegova pozornost obrnjena k izgubljenim srednjeletnikom, k ljudem, ki so v krizi in ne vidijo smisla, čeprav so navzven precej uspešni in jim marsikdo zavida kariero, prepoznavnost, urejeno in skoraj zgledno družinsko življenje. Pa ne; oni vejo, da so zadeve ireverzibilne, da čas odteka, počasi, hitro, neosmišljeno, zato v naslovni zgodbi, po obsegu na robu romana, možak kar hitro zamenja svoje telo za novo, ko se mu ponudi možnost presaditve možganov, torej tudi uma in spominov, v mlajšo embalažo s krepkim curakom in šarmom, ki mu podlega staro in mlado obeh spolov.

Kot vsaka pogodba s hudičem za neumrljivost ima tudi ta drobni tisk, zato je negativni total skoraj pričakovan izplen. Kureishi se v tej zbirki osmih proz posveča možakom z nefunkcionalnimi in razpadlimi ali pa razširjenimi družinami, iz kakršnih so tudi sami in imajo zato že z roditeljsko generacijo skvarjene in mimobežne stike. Dneve preživljajo z nevzgojenimi in upornimi otroki, ki zvijačno izkoriščajo odsotnost avtoritete in starševsko vzgojno negotovost, posledico njihove lastne dezorientiranosti. Starši radi kaj nalijejo, prižgejo ali si drugače krajšajo čas in iščejo zapike pred napornim in njim nerazumljivim vsakdanjikom. V njihovem življenju ni večjih pretresov, niso socialno ogroženi ali mejni, zdi se, da jih še najbolj ubijata rutina in pomanjkanje perspektive. Tudi otrokom, s katerimi so v permanentnem generacijskem nesporazumu, jim ne uspe prenesti rodovnega sporočila, enako kot so imeli šum na kanalu pri prenosu tega s starševsko generacijo. Kureishijeve zgodbe so postale otožne in pridušene, zdi se, da so mejne spolne prakse in rasna marginaliziranost postale nekaj, iz česar se ne napajajo več konflikt, jeza, niti izrazit humor. Vsakdanjik je utečen in malo dolgočasen, izpraznjen, zato je tudi pripoved natrgana, fragmentirana, kot da ne bi bilo več kohezivne subjektivitete, kaj šele pripovedne samovolje in strategije, ki bi jo lepila. Vendar se zdi, da ravno s tem ta proza ujame duha časa, ki je malo tesnoben in malo nostalgičen. Kureishi svoje protagoniste izpisuje brez žuganja ali obsodb, skoraj sočutno in z opazno pisateljsko kilometrino.