Še en odrešenik

Zakaj je Borut Pahor zmagal v prvem krogu predsedniških volitev? Iz preprostega razloga: ker je Zoranu Jankoviću ukradel predvolilni slogan. Janković je pred časom kandidiral s sloganom: Zoran Janković dela. Pahor je ta slogan vzel zares in ga prelevil v tiste svoje »delovne brigade«. Zdaj je delal to, zdaj nekaj drugega, zdaj spet nekaj tretjega. In zdaj, po prvem krogu predsedniških volitev, lahko reče le: ne moreš delati, ne da bi se ti to potem poznalo! Kar budi upanje: vsaj v tem je neka logika.

Vsekakor, Pahor je zmagal tudi s pomočjo populizma, kar mu del levice – predvsem podporni del Türkove kampanje – zdaj tudi očita, toda to ni ravno povsem logično, vsaj ne z vidika levice: zakaj bi levica pustila, da s populizmom vedno profitira le desnica? Zakaj bi populizem prepuščala desnici? Če hoče zmagati, potem populističnega terena ne more prepuščati desnici. Še več: zakaj ne bi izkoriščala vsega tistega, kar se lahko nauči pri umetnosti spektakla, Hollywoodu, marketingu in računalniških igricah, recimo pri igrah vlog.

Ja, Pahor je zmagal tudi s pomočjo igranja vlog. Pri tem seveda najprej pomislite na njegovo igranje »proletarskih« vlog v »delovnih brigadah«, morda pomislite tudi na vlogo ženske, ki jo je – v odsotnosti ženske med predsedniškimi kandidati – igral v predvolilnih soočenjih, ali pa na vlogo predsednika, ki jo je odigral takoj po razglasitvi izidov prvega kroga predsedniških volitev (njegova povolilna izjava, izrečena v tagmašni obleki in z državniškim zanosom, je bila pravi pravcati acceptance speech, kot bi rekli Američani, tako da je Slovenija nenadoma imela dva predsednika republike hkrati!), toda precej intrigantnejše je bilo njegovo igranje zgodovinskih vlog, ki jih – tako kot druge – spreminja in zamenjuje s hitrostjo in vnemo vernika.

Pazite, iz vloge Julija Cezarja, ki jo je igral v času, ko je bil premier, je najprej preskočil v vlogo Hamleta: biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje! In bilo je: Pahorju je šlo res za biti ali ne biti – ali bo predsednik republike ali pa bo politično truplo, mrtev in irelevanten. Njegova predvolilna kampanja je izgledala natanko tako: igral je na vse ali nič. Visel je nad prepadom, od spodaj pa ga je gledal hladni, mrki, brezdanji nič. Plan B ni obstajal. Rezervnega scenarija ni bilo. Ali predsednik ali nič. Če izgubi, ga ni več. Toda iz te motivacijske, terapevtske, napol psihomagične vloge Hamleta je stalno skakal v vlogo, s katero se lep kos Slovencev zlahka identificira – vlogo Jezusa Kristusa. Ne spreglejte namreč, kako Pahor stalno poudarja, da ima vse rad, da vsem odpušča, tudi svojim eksekutorjem (Janši, SDS itd.), da je voljan trpeti, da hoče mir in spravo, da je reven, da prevzema krivdo za grehe drugih in da je on ta, ki smo ga čakali. To drugod pomaga, v Sloveniji, ki itak ljubi mučenike, pa to očitno dela čudeže.

Zakaj bi levica pustila, da s populizmom vedno profitira le desnica? Zakaj bi ji populizem prepuščala? Če hoče zmagati, tega terena ne more prepuščati desnici. In to je naredil Pahor.

Jasno, igranje vlog imate lahko tudi za lažno predstavljanje, toda to je v slovenski politiki nekaj povsem normalnega – parlament je poln poslancev, ki so se lažno predstavljali. Še huje, vse več je tudi poslancev, ki so lagali o svoji izobrazbi, kar je kakopak presenetljivo in noro: zakaj lažejo o svoji izobrazbi, če pa za službo poslanca izobrazbe sploh ne potrebuješ? Nobene! Lahko si brez enega samega razreda osnovne šole. Lahko si nepismen. Čim nižja izobrazba, tem bolje!

Je pa res, da tudi za nastopanje v resničnostnih šovih ni zahtevana nobena izobrazba. Čim nižja, tem bolje! Toda če že slovenski parlament vse bolj spominja na resničnostni šov, če slovenske televizije nacijo utapljajo v resničnostnih šovih in če nacija komaj čaka, da se začne resničnostni šov, njen najljubši format, potem je povsem logično, da je v prvem krogu predsedniških volitev zmagal ta, ki je najbolj resničnosten (Pahor ima med vsemi predsedniškimi kandidati najnižjo izobrazbo, v nasprotju s poslanci, ki si jo umetno zvišujejo, pa si jo je še sam umetno zniževal), obenem pa ne bi smel nikogar presenetiti resničnostni format predvolilnih soočenj. Toda krive niso televizije – krivi so predvolilni štabi predsedniških kandidatov. Naloga predvolilnih štabov je, da s televizijami izpogajajo pogoje, v katerih bodo potekala predvolilna soočenja. Ali bolje rečeno, naloga predvolilnih štabov je, da rečejo: nobenega cirkusa – tviti med debatami odpadejo, žene odpadejo. In tako dalje. Če pristaneš na tvite in žene, potem pristaneš na tabloidnost, na resničnostni format predvolilnih soočenj – na televoting. Oh, in celo vprašanje, kdaj ste nazadnje spali s svojo ženo, vas ne bi smelo presenetiti. Manjkalo je le še soočenje žena – v Big Brotherju. Da vidimo, katera je bolj združevalna, povezovalna in interaktivna. V času, ko politika nastaja na televiziji, ne moreš televizije odkriti šele na televiziji. Dobrodošli v letu 2012!

In še eno zelo pomembno, malone usodno nalogo imajo predvolilni štabi: da s televizijami izpogajajo število predvolilnih soočenj. Predvolilnih soočenj je bila kopica, kar je bilo dobro za Pahorja, ki je boljši – in tudi bolj telegeničen – debater od Türka (in Zvera), navsezadnje, svojo stranko je lani, na parlamentarnih predvolilnih soočenjih, z dobrim debatiranjem s 3 % potegnil na 10 %. Zato je bilo v interesu Türkovega predvolilnega štaba (pa tudi Zverovega, če smo že ravno pri tem), da se število predvolilnih soočenj omeji, zmanjša. Na eno o notranji politiki in eno o zunanji politiki. Žreb naj odloči, katero bo na komercialki in katero na nacionalki. Visoki politiki, kaj šele predsedniki, običajno živijo v vati, kokonu, balonu, obdani s pribočniki, ki jim le kimajo, ki jih le hvalijo, ki jih le trepljajo in ki stalno vzklikajo: Tako je, predsednik – ljudstvo je navdušeno! Naloga predvolilnega štaba je, da svojemu klientu, magari predsedniku republike, pove resnico: Gospod predsednik, vemo, da bi radi nastopali, toda oni drugi je boljši debater, zato bomo število TV-soočenj zbili na minimum, saj se nam lahko v nasprotnem primeru zgodi, da ljudstvo ne bo več tako navdušeno! In kot kažejo sondaže, ki jih je opravila agencija Ninamedia, je Pahorja do zmage popeljal prav overdose tistih TV-debat.

Ne le da je desnica gladko izgubila na predsedniških volitvah, ampak bo morala v drugem krogu za nameček glasovati še za levičarja. In to bi moralo biti levici v skrajno perverzni užitek.

Zmaga levice

Ko je pred petimi leti v drugem krogu predsedniških volitev zmagal Danilo Türk, kandidat levice, in ko je kandidat desnice, Lojze Peterle, katastrofalno izgubil, je tedanji premier Janez Janša takoj besno reagiral – in dobili smo vojno proti tajkunom. Janša je Peterletov poraz vzel zelo osebno, ali bolje rečeno: Peterletov poraz je bil hujši poraz za Janšo kot Peterleta. Ko je v nedeljo Milan Zver, kandidat desnice (in SDS), izpadel že v prvem krogu, smo se lahko panično vprašali: kaj nas čaka šele zdaj? Še toliko bolj, ker je bil tokratni poraz še hujši: Peterle, kandidat desnice, je namreč pred petimi leti prišel vsaj v drugi krog, Milan Zver, kandidat desnice (in SDS), pa je zdaj izpadel že v prvem krogu. In ne pozabite: poraz je še hujši, če pomislite, da so se volitve odvrtele ob zelo nizki volilni udeležbi, ki vedno bolj koristi desnici, in ob dežju, ki dodatno odbija levo volilno telo.

Sloveniji se ne obeta nič dobrega: tokrat ni zavrnila Peterleta, ampak Janševega osebnega kandidata, zato je Zverov poraz hujši poraz za Janšo kot Zvera. Kar pa naj vas nikar ne zavede. Kako je ves čas izgledal Milan Zver, veste: ne kot kandidat za predsednika republike, ampak kot kandidat za predsednika SDS. Prirejal je »ameriške konvencije« (kdo si je to izmislil?), na katerih se je predstavljal volivcem SDS – prepričeval je prepričane, svoje somišljenike, svojo ideološko bazo. Utrjeval je svoj položaj v stranki. Če si na hitro pogledal, se je zdelo, kot da Janša odhaja – in kot da Zver prihaja. Hja, kot da SDS dobiva novega predsednika. Če bi se malce stegnili in verjeli insajderjem, recimo Sebastjanu Jeretiču, ki pravijo, da je SDS že vnaprej vedela, da bo Zver na volitvah izgubil, in da je skušala volitve – v slabih časih za stranko, ki naglo izgublja podporo – le izkoristiti za konsolidacijo same stranke in njene volilne baze, bi sicer dobili odgovor na vprašanje, zakaj je Janša sploh rinil Zvera na predsedniške volitve, toda s tem ne bi dobili odgovora na bolj mamljivo vprašanje: ali je Janša mislil resno, ko je Zvera poslal na predvolilno kampanjo za predsednika republike? Je bila njegova podpora iskrena? Si je res želel Zverove zmage?

Če hočete dojeti globino tega vprašanja, naredite mentalni test. Predstavljajte si vzporedni svet – predstavljajte si predsedniške volitve – in predstavljate si, da predsednik republike postane Milan Zver. Zdaj pa si predstavljajte še nekaj: da Janša izgubi premierski položaj. Kaj dobite? Tole: Zver bi bil na lepem najvišje postavljeni esdeesovec v državi! Bi se Janša tega razveselil? Bi to mirno gledal? Si to želi? A res hoče, da bi bil Zver – ali pa katerikoli drugi esdeesovec – nad njim? Malo verjetno. Bolj verjetno je, da je Zvera poslal v predvolilno bitko prav zato, ker je bilo vnaprej jasno, da nima nobenih možnosti. S tem, ko je Zvera poslal v izgubljeno bitko, je lahko samemu Zveru in vsem ostalim pretendentom na esdeesovski prestol povsem jasno pokazal: Vidite, ne morete! Le jaz lahko! In kot kaže zgodovina, se lahko svojega tekmeca za prestol stranke najlažje znebiš tako, da ga pošlješ v vnaprej izgubljeno predvolilno tekmo.

Zver je po prvem krogu volitev, potemtakem po svojem izpadu, rekel, da bo zdaj razmislil o nadaljevanju svoje politične kariere, kar je seveda nesmisel: zdaj, ko se je tako dobro predstavil bazi SDS, lahko povsem mirno kandidira za predsednika SDS. Da ne bo šel ves ta njegov novi – in moram reči, prigarani – politični kapital v nič.

Še večje vprašanje pa je, kaj bo s političnim kapitalom Danila Türka, če v drugem krogu ne bo izvoljen, navsezadnje, dolgih pet let je bil tako rekoč kontinuirano najvišje ocenjeni slovenski politik. A po drugi strani – če stebri levice res tako verjamejo vanj, če se jim zdi res tako nujen in nepogrešljiv in združevalen in povezovalen in vsebinski (in kot je mogoče opaziti, nanj prisega res veliko stebrov levice, hej, še celo Igor Lukšič, Pahorjev podpornik, se ni povsem »odtajal«), potem mu ne bi smel uiti položaj novega voditelja levice ali pa združitelja levice. Poglejte le drobni tisk:

* Prvič, slovenska levica je precej sfragmentirana, razbita, razklana, sprta, tako da vse bolj spominja na zelene (vsakdo ima svojo levo/zeleno stranko).

* Drugič, slovenska levica je že karakterno nagnjena k iskanju vedno novih odrešenikov (nerodno je le to, da je njena nagnjenost k iskanju vedno novih odrešenikov premosorazmerna z njeno nagnjenostjo k notranjim razkolom, frakcijskim bojem, fragmentaciji ipd.).

* In tretjič, nad Zoranom Jankovićem se je nagrmadilo toliko črnih oblakov in, kot pravijo, »obrtnih« hendikepov, da bi tudi špici same Pozitivne Slovenije, če smo že ravno pri tem, dobro del kak politik brez množice poslovnih računov in poslovnih ambicij, ki levico le hromijo (in še dodatno fragmentirajo, se razume).

Noro – in groteskno in amatersko – bi bilo, če bi levica pustila, da gre Türkov politični kapital v nič, toda nič manj noro ne bi bilo nasedanje zgodbi o »spopadu na levici« ali pa »vojni na levici«. Ja, »spopad na levici« je del standardne opreme, stalen in permanenten (pač nadomestek pozabljene in potlačene ideje o »permanentni revoluciji«), in ja, na prejšnjih predsedniških volitvah sta se levičarska kandidata med sabo požrla v prvem krogu, na zdajšnjih volitvah pa se bosta požrla v drugem krogu (šele v drugem krogu, kar je napredek!), toda ob tem ne bi smeli spregledati nečesa bolj usodnega: da je bil prvi krog predsedniških volitev orjaška zmaga levice. Levica je namreč pobrala 76 % glasov. To, da ni desnica sposobna skupaj spraviti enega samega resnega, sprejemljivega, konkurenčnega predsedniškega kandidata (pa je imela na voljo pet let), pove zelo veliko, še precej več pa pove to, da je sposobna skupaj spraviti le esdeesovca, za katerega potem nočejo glasovati niti sami esdeesovci (ogromno volivcev SDS je, kot veste, glasovalo za Pahorja).

Če kaj, potem je lahko levica ob tej zmagi – magari nehote – izmerila in ugotovila, kako velik domet ima. Precej večjega, kot je mislila. Precej večjega od vsote svojih delov. In precej večjega od ambicij njenih frakcij, pa tudi od vizij njenih frontmenov, napol klubsko, napol večerniško izgubljenih v »narcizmu malih razlik«. Če bi bila desnica pametna, bi bila levica. Če bi bila levica pametna, bi imela v Sloveniji ustavno večino.

Če kdaj, potem prav zdaj kompromis ni mogoč, saj gre za vprašanje: v kakšni družbi hočemo živeti? Hočemo živeti v družbi blaginje ali družbi stiske? V socialni državi ali vitki državi?

Komedija kompromisa

Zdaj smo tedne in tedne gledali predvolilna soočenja in kandidate, pa tudi njihove podpornike – vsi so na dolgo in široko predli o združevanju, poenotenju in povezovanju, vsi so kar tekmovali v tem, kdo da je bolj povezovalen in združevalen, kdo da bo predsednik več Slovencev ali pa več slovenskih državljanov. Poslušali smo o politiki povezovanja, sodelovanja in kompromisa. O tem, da bi morali politiki stopiti skupaj. Da bi morali odpraviti razkol. In da bi morali skleniti kompromis. Toda to je kakopak le megla, le pesek v oči, le blef. Kakšen kompromis? Če kdaj, potem prav zdaj kompromis ni mogoč, saj gre za vprašanje: v kakšni družbi hočemo živeti? Hočemo živeti v družbi blaginje ali družbi stiske? Hočemo živeti v socialni državi ali vitki državi? Hočemo živeti v demokraciji ali antidemokraciji? Vprašanje, v kakšni državi hočemo živeti, pa ni vprašanje kompromisa, ampak: ali-ali? Ali eno – ali drugo. Hočem reči: Vprašanje, v kakšni državi hočemo živeti, ni stvar kompromisa, niti to ni stvar odločitve vladne koalicije (in tudi ne parlamentarne kupčije), ampak stvar plebiscita – kot leta 1990.

O tem, v kakšni državi hočemo živeti, pa se nismo odločili. In tu je problem: najprej bi se morali dogovoriti, v kakšni državi hočemo živeti. Potem bi izračunali stroške in proračun take države. In na koncu bi šli na volitve, na katerih bi imeli kake resne možnosti le kandidati in stranke, ki bi nas prepričali, da vedo, kako zagotoviti proračun, kakršen pritiče taki državi. In to je vse. Politika dialoga, sodelovanja in kompromisa – debata o reformah, holdingih in slabih bankah – bi se morala začeti šele po dogovoru o tem, v kakšni državi hočemo živeti. Dokler tega dogovora ne bo, se bo treba za plače v zdravstvu, šolstvu in javni upravi ter pokojnine vsakič znova – dobesedno vsak mesec – pogajati.

Je pa po drugi strani tudi res, da se naravnost obsceno in perverzno komično sliši, ko nam o domovini in domoljubju – patetično, lepljivo, solzno, z zastavico v ročici – pridiga desnica, ki skuša Slovenijo, svojo domovino, preleviti v sužnjo ali pa poslušno podizvajalko prostega trga in finančnih elit, ki pritiskajo na Slovenijo (in kompletno EU), ker se povsem očitno ne morejo in ne morejo sprijazniti s tem, da bodo zdaj dobički in menedžerski bonusi nižji, kot so bili. Bo tuji kapital zbežal iz Slovenije, če ne bomo ubogali? Nehajte. Prvič, v Sloveniji ga sploh nikoli ni bilo (mar niso stalno govorili, da smo preveč zaprti, da tujih investicij ne pustimo v Slovenijo, da se nam tuji investitorji izogibajo?). In drugič, Slovenija je dolgo uživala zelo visoko gospodarsko rast brez kakih silnih tujih investicij. Bo kapital zbežal iz EU, če ne bo ubogala? Nehajte. Le sprijazniti se bo moral, da bodo dobički in bonusi po novem nižji, česar pa, kot vidite, za nobeno ceno noče. Zato vse tako stiska. Zato na vse tako pritiska. Zato vse tako izsiljuje. In zato varčevanje prikazuje kot nekaj pravičnega. Toda varčevanje in nižji standardi naj bi veljali le za nas, ne pa tudi za njih, finančno oligarhijo, ki politiki zdaj priporoča, naj vlada s čim manj demokracije, le še z ukazi in dekreti in ukrepi in grožnjami in šokterapijami. In seveda, pravna država naj bo le še podizvajalec ukrepov, ki jih pišejo finančne elite, tako da smo prišli do točke, ko nas pravna država – še zadnje jamstvo enakosti in racionalnosti – bolj ogroža kot pa varuje.

Bolj ko pristajamo na logiko varčevanja, vitke države in družbe stiske, bolj izgubljamo pravno državo in demokracijo, s čimer le kimamo ideologiji neoliberalnega reda, ki vse glasneje kriči: demokracije ne potrebujemo več! Demokracija je le motnja! Demokracija trge le ustavlja! Demokracija ljudi le spreminja v parazite, lenobe, odvisne od državne pomoči! To lahko prodaš le oligarhom in plutokratom, ki so prepričani, da so svoje milijardne imperije ustvarili s svojim lastnim delom. Kako lahko kdo danes še vedno misli, da je svoj milijardni imperij ustvaril s svojim lastnim delom, mi ni jasno. Spomnite se: živeli smo v blaginji, potem pa je oblast nenadoma oznanila – opla, to je narobe! To je greh! Kriminal! Blaginja je znak, da smo zajedavski in da preveč trošimo! Če živiš v blaginji, pomeni, da imaš previsoko plačo – da ti delodajalec plačuje previsoke prispevke – da so stroški tvojega dela previsoki – da ti država preveč pomaga. In neoliberalci, ki si življenja – in svoje ideologije, da ne rečem religije – ne znajo predstavljati brez sprege s krščanskimi fundamentalisti, so nam takoj, napol biblično, predpisali pokoro.

Če upoštevate domet levice, ki ga je izmeril prvi krog predsedniških volitev, potem je jasno dvoje: prvič, da skupni boj levice presega zgolj boj za človekove pravice (in druge topike kulturnega boja), in drugič, da je fronta tam, kjer je ekonomija. Bolj kot kadarkoli. In ko pride do ekonomije, ves narcizem malih razlik, ki kolje in žre levico, zbledi in izgine. Tam nima več kaj iskati. Je pa res, da je prav Pahorjeva zmaga v prvem krogu najboljša metafora te slovenske komedije kompromisa – in nevzdržnosti, nemožnosti samega kompromisa. Pahorjeve zmage se namreč zdaj veselita dve stranki, njegovi veliki podpornici – SD in DL. Prva fanatično zagovarja socialno državo – druga fanatično zagovarja vitko državo. Nemogoča koalicija, v kateri se križajo diametralno nasprotni interesi in v kateri je kompromis nemogoč. Kar me spominja na Ameriko, kjer je republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney prav tako računal, da ga bo v Belo hišo odpeljala nemogoča koalicija – koalicija oligarhije in belskega proletariata (ki imata diametralno nasprotne interese). Ker pa je imel v koaliciji tako tiste, ki sodijo v 1 %, kot one, ki sodijo v 99 %, je mislil, da ima 100 %. Če naj parafraziram znanega slovenskega poslovneža: 100 je manj kot 50!

Glasujte za komunista!

To, kar se je zgodilo pri nas, pa zelo spominja tudi na to, kar se je leta 2002 zgodilo v Franciji, ko je v prvem krogu predsedniških volitev izpadel Lionel Jospin, kandidat socialistov, v drugi krog pa se je ob desničarskem Jacquesu Chiracu uvrstil še skrajno desničarski, ultra nacionalistični, napol rasistični Jean-Marie Le Pen, firer Nacionalne fronte, ki v nacističnem holokavstu vidi le »zgodovinski detajl« in (ki so mu ankete pred volitvami, mimogrede rečeno, kazale slabše kot Jospinu). Kar je bilo kakopak presenečenje, celo več kot presenečenje – to je bil šok! Potres! Kataklizma!

Francijo so preplavili demonstranti, ki so burno protestirali proti Le Penu – in njegovi uvrstitvi v drugi krog. Prišli so tudi tisti, ki niso volili. Le Pen je bil pač na tem, da postane francoski predsednik. Francija je bila na tem, da se lepenizira. To je bilo mogoče preprečiti le na en način: z mobilizacijo levega volilnega telesa, ki bi množično volilo desničarja Chiraca. Če levičarji niso hoteli, da bo izvoljen Le Pen, so morali – kot en! strumno! enoglasno! z aklamacijo! – glasovati za desničarja. Jasno, tudi socialistična stranka je svoje volivce pozivala, naj za božjo voljo volijo desničarja. In res, levičarji so množično zdrveli na volišča in strumno – kot en! enoglasno! z aklamacijo! – glasovali za Chiraca. Desničarja. No, navadnega desničarja. Ki je potem gladko zmagal. Levica je torej izvolila desničarja.

Če pristaneš na tvite in žene, potem pristaneš na tabloidnost, na resničnostni format predvolilnih soočenj – na televoting.

Nekaj takega se utegne zgoditi tudi pri nas. Za desnico je Borut Pahor navadni levičar, Danilo Türk pa skrajni levičar, še več – »zveza s totalitarnim režimom«, kot je po volitvah oznanil Lovro Šturm, nekdanji minister za pravosodje, ki je Pahorjevo zmago v prvem krogu razglasil za »zmago demokracije«, s čimer je – v paketu s teologom Ivanom Štuhecem, ki je takoj po volitvah rekel, da v drugem krogu nima druge možnosti, kot da voli za Pahorja – zelo jasno napovedal, kaj bo v drugem krogu storila desnica: to, kar je pred desetimi leti storila francoska levica. Slovenska desnica bo v drugem krogu glasovala za Pahorja, da ne bi zmagal Türk. Ali bolje rečeno: glasovala bo za navadnega levičarja, da ne bi zmagal skrajni levičar. Toda še vedno: glasovati bo prisiljena za levičarja.

Ergo: ne le da je desnica gladko izgubila na predsedniških volitvah, ampak bo morala v drugem krogu za nameček glasovati še za levičarja. In to bi moralo biti levici – ali pa vsaj delu levice – v veliki, velikanski, skrajno perverzni užitek. Lepo prosim, je kaj bolj perverznega kot to, da bodo vsi ti fanatični antilevičarji prisiljeni glasovati za levičarja? A reč je v resnici še hujša: vsi ti fanatični antikomunisti bodo prisiljeni glasovati za nekdanjega komunista! Pahorja. Ni čudno, da se slovenski desničarji še vedno počutijo tako, kot da živijo leta 1945. Oh, ali pa leta 1975. Še vedno morajo namreč glasovati za komuniste! Toda tega, da so na vsakih volitvah vedno znova prisiljeni glasovati za nekdanjega komunista, so zdaj že dobro vajeni, saj na vsakih volitvah itak vedno znova glasujejo za Janeza Janšo, nekdanjega komunista. Zato lahko le ponovim: ni čudno, da imajo slovenski desničarji še vedno občutek, da živijo leta 1945. Res, ni čudno, da so tako zadrgnjeni, tako nestrpni in tako paranoidni. Ne moreš tolikokrat glasovati za nekdanje komuniste, ne da bi se ti to poznalo.