Nagib Mahfuz: Pravi čudež

+ + + +

Cvetober z arabskih ulic

Mahfuz je prvi arabski literarni nobelovec, z angažiranim pisanjem o boju proti kolonizaciji, z opisi demonstracij proti Angležem in potem kar tako pa z opozarjanjem na zagate arabske družbe je povzročil srd tistih, ki jih je popisoval. Posledici sta bili fatva in atentat z nožem, spodletel.

Pri nas ga najbolj poznamo po Kairski trilogiji, v kateri piše o arabski dvojni morali, možakih, ki doma terorizirajo družino in žugajo, zvečer se pa nacejajo in bratijo s plesalkami in profesionalkami. V izboru zgodb iz obsežnega kratkoproznega opusa vidimo njegov postopni pisateljski razvoj.

Uvodoma so zgodbe o svobodi, možak se zaljubi v mlajšo in pobere denar za plače sodelavcev, da lahko pobegne, drugemu se razpara pajčolan družbenih zapovedi, ki zakriva živost življenja, in ni potem nad njim ničesar, kar bi ga oviralo v neprestanem posmehu vsemu. Druga plat iste medalje so zgodbe mladih, ki jim ne uspe upreti se avtoritetam, predvsem družinskim očetom, ki postavljajo ekonomijo pred ljubezen in zahtevajo od mladih, da se poročajo pametno, torej znotraj istega socialnega razreda – ali napredujejo v višjega. Egiptovska družba se nam kaže skoraj kot kastna, predvsem je ves čas vsaj latenten upor proti starim zapovedim, ki so postale neživljenjske v hipu, ko se je ženska iztrgala tradicionalni vlogi in zdaj sama zasluži.

Nekaterim prozam se pozna vpliv cenzure in večja stopnja ezopstva, prikrivanja pripovednega cilja; so skoraj filozofične meditacije o različnih pristopih k vladanju in podrejanju, spisane v rahlo dolgoveznih dialogih, replike si vzamejo čas in govorci leporečijo, vsaj s stališča sodobnega evropskega bralca. Opazna sta ornamentalizem in zavito, posredno kresanje mnenj z ves čas izraženo zavestjo o socialnem asimetričnem položaju govorcev, ki zlahka preide v vzkipljivost in celo fizično prasko. V tokratnem generalnem izboru so tudi fragmenti in popisi sanj, ki jih je Mahfuz narekoval v času, ko ni mogel pisati, in kažejo zanimivo osebnostno dinamiko, ki se izmika naši izkušnji. Čeprav poetični in sanjskemu gradivu primerno oskubljeni in krušljivi, ti fragmenti odsevajo nedvomno prostorsko umeščenost sanjalca. Regionalnostim se Mahfuz posveča tudi pri izbiri tem, to so zloraba religije, hkrati pa muslimanski modreci in mistiki, sufiji, kot nedosegljiv vzor. Vse je spisano v nedvomno inovativnem stilu in z vsemi okrancljanostmi, ki morda v prevodu nekaj silovitosti in naperjenosti zaradi manj jasnega konteksta tudi izgubijo.