Albert Camus: Tujec

+ + + + +

Novi prevod neminljive knjige.

Pisatelj, filozof in novinar je sredi druge svetovne vojne pri vsega devetindvajsetih letih objavil roman »Tujec«. Otrok, ki je v prvem letu življenja izgubil očeta in odraščal z nepismeno materjo v malem alžirskem mestecu, je napovedoval vse kaj drugega kot nobelovca in velikana duha. Humanistične vede uvrščajo njegova dela v literaturo absurda in eksistencializem ter jih postavljajo med nosilne kamne literarne tradicije. Toda ali je »Tujec«, ki je nekoč osvajal Evropo in Ameriko, danes še vedno živ?

Osrednji junak romana ni priseljenec, a živi kot tujec. Sam, brez strasti, kariere in želja. Je mogoče bivati še bolj prazno? Ko po ojdipovsko konča v zaporu, Camus liku, za katerega se zdi, da biva brez globljega smisla, vzame še ta drobni nič. Prazna celica, brez obiskov in materialnega sveta. Je iz te snovi sploh mogoče graditi roman? Prestavljeno v aktualnost: ni ne interneta, facebooka, e-pošte, mobijev, kafejev, prijateljstev, ljubezni, pogovorov, potovanj in postopanj, teve oddaj, nakupov, revij in knjig. Vzamejo mu celo cigarete. Meursault ima na voljo samo še samega sebe.

Počasi prikliče spomin na svojo sobo in kot smisel vzidejo predmeti, ki so med eno in drugo steno. »In tedaj sem dognal, da bi človek, ki bi bil živel en sam dan, lahko brez težav preživel sto let v zaporu. Imel bi dovolj spominov, da bi mu ne bilo dolgčas.« Dneve, dogodke in predmete, mimo katerih je poprej živel, ugleda v vseh podrobnostih. Odtujeni svet postane njegov intimni. Tako oživljeni junak doživi sodni proces, ki mu da možnost opazovanja ljudi, ki se zvrstijo kot sodnik, tožilec, advokat, priče, novinar in ječarji. V trenutku, ko se mu bivanje dramatično napolni, ko zaživi v polni percepciji, ga konča izrečena kazen. Po absurdni kazni totalni bivanjski absurd. Roman, ki teče kot razvoj misli.