Pahor ali Türk?

Janko Lorenci

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Kolumna

Kandidat Pahor je iz okoliščin volitev in tudi iz sebe potegnil maksimum, Türk pa manj, kot bi lahko. Od tod veliki zasuk po prvem krogu in Pahorjeva prednost. Okretni Borut je vlogo človeka, ki spada med množice in dela kot zamorc, uspešno povezal z vlogo človeka, ki obvlada visoko politiko. To mu ne bi uspelo, če ne bi bil dober igralec in dober retorik, če ne bi veljal za osebno poštenega človeka, če ne bi znal biti kljub nastopaštvu in patosu kdaj tudi simpatičen. Skratka, na ravni pojavnosti in spektakla je nasprotnika prekašal. Seveda pa ga vse njegove umetnije ne bi zrinile tako visoko, če ga ne bi – tudi po nasvetu svojih strank – podpiralo veliko desnih volivcev.

Ob vsem tem je bil, tudi če zanemarimo luzersko premierstvo, luknjičavo levičarstvo, slepo povzdigovanje EU, zelo ranljiv.

Najprej zaradi svoje vsakdanje molitve za brezpogojno sodelovanje politike. Z njo SDS, zdaj že zelo nepriljubljeno, avtomatično enači z vsemi drugimi strankami in jo tako posredno podpira. Pri tem je SDS nedemokratična stranka, nevarna za demokracijo in ves naš razvoj.

To načenja sloves Pahorjeve poštenosti. Kako se lahko delaš slepega in molčiš o včasih napol kriminalni praksi delovanja SDS samo zato, da si v drugem krogu zagotoviš njene volivce? Tu gre taktiziranje predaleč, molk prehaja v koristoljubno laž. Podobno je s strici iz ozadja: Pahor je namigoval na kučanovske strice, toda stric vseh stricev v deželi je ta čas Janša. Deloma tudi Pahorjev.

Taka Pahorjeva drža spada k neznosni lahkotnosti, izmuzljivosti, neodgovorni ljubkosti našega levo-desnega kandidata, ki bi rad bil predstavnik vsega, kar leze in gre po Sloveniji. Malo bi poreformiral, malo skočil na kak vlak, malo povezal, sicer pa kot da je vse ok. Nič o neoliberalizmu, nič o gnilobi našega strankarstva, nič o problematičnosti EU. Pahor je v osnovi zadovoljen s statusom quo.

Resda tudi Türk ni niti malo radikalen ali iz čisto drugega vica. Vendar že dolgo opozarja na problem slabe pravnosti, tudi o neoliberalizmu je že kaj rekel. Njegova humanitarna dejavnost je bistveno bolj »ljudska« kot Pahorjevo kampanjsko vkorakanje med ljudi. Je resnejši, zanesljivejši in predvidljivejši politik.

Očitajo mu, da ni predsednik vseh Slovencev, ampak zgolj levice. A kot rečeno, kako naj imaš do obeh polov enak odnos, če je SDS, dominanta v desnem taboru, tako ekstremna? Pahorju je to vseeno – on je enak do vseh, on bi bil predsednik za vse.

Türk ga je hotel v prvem delu volitev v tem posnemati – in gladko zakockal vso prednost. Cincal je, se samo branil, se šel vzorno sredinskost in se izogibal kočljivostim. To ne govori v prid trdnosti njegovih prepričanj ali trdnosti njegovega značaja. O oblasti in razmerah v Sloveniji se je začel ostreje izrekati šele po poraznih anketah. Zelo pozno – in tudi še vedno premalo radikalno.

Radikalnosti od Türka tudi ni pričakovati. A to je čas za jasnost in radikalnost. Diplomatskost, taktizerstvo, blaženje v tako kritičnih časih imajo zelo omejen doseg; ne odražajo ostrine stanja in se slabo dotaknejo frustriranih volivcev. Zmernost v izražanju še vedno dopušča vsebinsko radikalnost. Türk tega ni storil ne pravočasno in ne dovolj. Od Pahorja se globina in ostrina niti ne pričakujeta.

Nasploh sta kandidata v glavnem šla mimo odločilnih vprašanj sedanjega dogajanja: mimo rušilnosti oblasti, mimo problematičnosti celotne etablirane politike, tudi leve, mimo protestnega vrenja, degradacije slovenske demokracije in kapitalizma. O tem tudi nista bila spraševana. Nemir v zadnjih dneh je oboje neusmiljeno razgalil in tudi zato tako zasenčil predsedniške volitve.

Pahorjeva mantra o sodelovanju politike za vsako ceno se zdi všečna, a je destruktivna, saj dopušča, da bi na oblasti ostal in do konca izvedel svojo predelavo Slovenije antidemokrat in, kot bi rekel Močnik, najizrazitejši predstavnik politike, ki dela iz te države periferijo periferije. Tako sodelovanje ali celo povezovanje preprosto ni zdravo, saj lahko podaljša življenje sedanji škodljivi oblasti, v najslabšem primeru pa privede do nekakšne velike koalicije. To bi samo zamrznilo nemogoči status quo.

Ali bo na nedeljskih volitvah zmagal Türk ali Pahor, ni velepomembno, pomembno pa je. Tu mislimo predvsem na izredne, kočljive položaje, ki ne bodo nujno nastopili, izključeni pa niso – na splošni kaos, nemire in proteste, na reakcije in provokacije oblasti. Gorenak in njegov šef sta v godlji, brezobzirna in makiavelistična; nasilje kot da izzivata, ker ga hočeta, da bi lahko trdo udarila in ustvarila strah, hkrati pa policijo, to nesrečno orodje oblastnikov, nepovratno ločila od ljudstva in jo – po vzorcu v kriznih državah EU - potegnila v spiralo zatiranja nemirov.

V takih položajih bi lahko glas predsednika države in njegova sporočila tujini postali zelo pomembni. In v takih situacijah bi bil Türk bolj zaupanja vredna figura. Pahor je do zadnjega trdil, da za osovraženo sedanjo vlado ni alternative. Zaradi nemirov je zdaj, statusquojevec, v bitki s Türkom zašel v defenzivo.

Izbira med tekmecema scela ne bi smela občutneje vplivati na širše dogajanje. O njem bo odločalo razmerje med splošnim pogrezanjem zaradi degenerirane politike in naraščajočim protestništvom. Mariborska vstaja in njeno širjenje, ki napoveduje začetek konca sedanje oblasti in krč celotne etablirane politike, je izraz naraščajoče jeze in stiske prebivalstva. Pahor je k obojemu prispeval neprimerno več kot Türk.