Jedziemy nad morze!

Maja Novak

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Ihta

Njanjanjanjanja, šlikapac! Vi boste volili predsednika države, jaz pa ne! Jaz imam ALIBI! Tako kot tedaj, ko ste Slovenci referendumčili o odcepitvi, o kapitalizmu in o članstvu v veliki katoliško-potrošniški družini pod perutnico matere koklje Evrope (to pa ste si predstavljali kot neomejeno možnost polnjenja nakupovalnih vozičkov v praznično osvetljenem Sparu, ne da bi se vprašali, od kod boste vzeli denar), imam tudi tokrat alibi. Znamenitega decembra 1990 sem bila namreč tajnica in prevajalka na SCT-jevem gradbišču v jordanskem Mafraqu, moj šef je bil živčni bolnik, moj plačnik kraljeva jordanska armada, moj zakoniti diplomatski zastopnik pa jugoslovanski veleposlanik v Amanu. Ker je bil dokaj obilen, je včasih oblekel galabijo, tisto ohlapno vrečo s tremi gumbi pod vratom, ki je videti kot grda in precej zaprana spalna srajca (nikarte zamenjavati s prelepimi snežno belimi haljami, ki jih nosijo Savdijci!), muhe in vroče sapice pa si je izpred obraza odganjal s konjskim repom na umetelno izrezljanem držaju. Ali je treba posebej poudarjati, da več ducat Zidarjevim delavcem na obeh jordanskih deloviščih, v Mafraqu in v Azraqu, ni omogočil glasovanja na referendumu o samoodločbi Slovenije? Ergo, habemus alibi.

In glejte, v nedeljo boste za predsednika izvolili nastopaški lik iz commedie dell’arte, tistega prsteno bledega Pulcinella v belih hlamudračah in z zavratno črno masko, jaz pa tudi za to ne bom čisto nič kriva! Hura! Kajti to ti je prava drža slovenskega intelektualca – imeti alibi in biti nadvse, nadvse daleč! V ta namen bom na Poljskem.

Normalni ljudje, na primer športniki, ki so mokrocvetoče rož’ce slovenskega ponosa, zato je škoda sleherne obremenitve njihovih nežnih ročic in nožic, hodijo na Poljsko z letalom, malone na nosilih, da se ne bi utrudili. Spremljajo jih psihiatri, psihologi, nutricionisti, brusilci smuči, uglaševalci kopij in diskov, zaklinjevalci tartana, hidrologi in ondologi za dvojca s krčmarjem, matematiki kot del nogometne ekipe, kjer mora vsaj eden obvladati računanje do enajst minus rdeči karton, ter rejci malih živali kot spremljevalci tradicionalno neopaženih ali neobstoječih jezdecev v parkurju in militariju. (Škoda. Edina disciplina, ki me vsaj malo zanima …) Literati, ki smo, kakor vsak ve, kup razvratnega, bolnega sala, pa brez podporne ekipe, ne da bi trenili z očesom, premerimo več sto kilometrov v kombiju (najlepši spomini me vežejo na tistega, ki ga je njega dni najel pregovorno varčni Fliser – v podu je imel luknjo, namreč kombi, ne Fliser, in da nam med vožnjo v Bari ne bi prehudo pihalo, smo nanjo postavili škatlo z izvodi antologije, v kateri so bile zbrane naše zgodbe). Med potjo se, kakor spet vsak ve, nalivamo z litri alkohola (žal moram poročati, da z nebrzdanimi seksualnimi orgijami vse do danes še ni bilo nič), še isti večer, ko imamo še vedno občutek, da pod našimi nogami brni in podrhteva avtomobilski motor, pa tistim petim Poljakinjam, ki jih vsaj za silo zanima slovenska književnost, brezhibno beremo svoje odlomke, kot da nam ni nič … Čakaj, kaj je narobe s temi stereotipi?!

To ti je prava drža slovenskega intelektualca – imeti alibi in biti nadvse, nadvse daleč! V ta namen bom na Poljskem.

Ampak vseeno: splača se. Splača se preživeti vse te dolge, neudobne ure cijazenja v družbi enako mislečih. Dialog s sopotniki se vzpostavi; kar na lepem nimaš občutka, da si edino sumljivo povrženo čudo, v taki mojzesovski košari odloženo na cerkvenem pragu, s spremnim dopisom (v značilno pokvečeni novogoriščini na primer): NE STOJ TIKAT, KI ONA NE SPADA H NAM DRUHIM; kar na lepem spoznaš, da je takih sprevržkov še nekaj. Med pogovorom pozabiš: pozabiš, da se na odprtje knjižnega sejma v Cankarjevem domu ni podvizal niti najnižji državni uradnik, kaj šele minister za vse živo (hecno, pa gradbenik je, kot sem bila tisto leto dni v Mafraqu jaz!); da so za količinski obisk sejma po opaženem sodeč poskrbele zgolj učiteljice nižjih razredov devetletke (tem zmerom zadnjim potegne), ki so tja privlekle horde zdolgočasenih, lačnih in spanja potrebnih malčkov z okroglimi, zbeganimi očmi ter neskončnimi sposobnostmi užaljenega dretja; pozabiš, da se s knjižnim sejmom, ki je nekdaj veljal za narodni praznik, ni poukvarjala niti ena »poljudna« televizija (še nacionalka komaj), saj se je rjavolasi blondinki, specialistki za estradni ništrc in hčerki mojega nekdanjega profesorja socialistične sociologije ter poznejšega desničarskega ustavnega sodnika, zdelo 18. novembra pomembneje informirati slovenski narod, da je Miki Miška dopolnila 85 let. Med ženskami v kombiju, ki so feministke, ne da bi morale biti za to rahlo blazne, vsaj za nekaj ur pozabiš, da niti eden od še živih predsedniških kandidatov ves čas predvolilnega boja ni niti z besedo omenil ženskih vprašanj (ne vprašanj istospolno usmerjenih državljanov), niti, ko smo že pri tem, nobenih vprašanj, ki bi se dotikala pravic danes in tukaj živečih ljudi. Niti česarkoli, kar bi me zanimalo kot državljanko. Govor je bil o Hudi Jami in osebnih zgodovinah Pahorja ter Türka. V frazeologiji, kakršna je ljuba onemu bledo testenemu, ki ga boste izvolili v moji odsotnosti (ampak jaz imam alibi!), celotna kampanja pač ni potekala ad rem, temveč zgolj ad personam, pri tem pa so bile nekatere persone tako »iz ozadja«, da jih morda sploh nikdar ni bilo.

Ma za se zjokat, bi rekli tisti trije edini pismeni prebivalci Nove Gorice (ali morda kar vse Slovenije) – ampak kaj mi je tega sploh mar!? Jaz v tem petkovem jutru pozabljam na poti na Poljsko, IN VOLILA V NEDELJO NE BOM. Stran, stran od tod! – to je edina opcija, ki je za silo razumnim slovenskim volivcem ostala.