30. 11. 2012 | Mladina 48 | Politika | Komentar
Preden se znoči
Kako je neoliberalizem privzel partijsko retoriko in kako sta v slovenskih srcih zrasla ljudsko sodišče in giljotina
Maribor, 26. november, Trg svobode pri »Kodžaku«: Kar se je zgodilo v Mariboru, čaka Slovenijo.
© MP produkcija
V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Politika | Komentar
Maribor, 26. november, Trg svobode pri »Kodžaku«: Kar se je zgodilo v Mariboru, čaka Slovenijo.
© MP produkcija
V Mariboru se je vse skupaj odvrtelo izredno hitro. Od Radarja do Revolucije – od terorja oblasti do ljudske vstaje. Radarji, ki so najprej utelešali županovo nesprejemljivo kaznovanje in molzenje ljudstva, so se zelo hitro prelevili v utelešenje nesprejemljive neoliberalne politike (privatizacija javnega sektorja, prerazporejanje družbenega bogastva od spodaj navzgor, od revnih k bogatim) in nesprejemljivega reševanja krize (izgube se podružbljajo, dobički privatizirajo). Franc Kangler je skušal radarje, simbol neoliberalizma, preleviti v simbol pravne države – in skoraj uspel. Kar ne govori le o njegovi sprevrženosti, ampak tudi o sprevrženosti slovenske pravne države. Zato ni čudno, da so protestniki v Mariboru vzklikali: »Hočemo pravno državo!« In zato ni čudno, da je bil sam radar hujši od sežiganja radarja. Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
Vse se je odvrtelo tako hitro, da se nam je ob gledanju posnetkov iz Maribora zazdelo, da gledamo posnetke iz kake druge države, recimo Grčije ali Španije. Realnost nas je začela prehitevati. Obstaja pa še večji paradoks: živimo v deželi, v kateri desnica ljudstvo stalno svari pred stalinizmom, komunizmom in »strici iz ozadja«, ki so itak le sinonim za komunizem (»sile kontinuitete«, »organizacija«, »udbomafija«, »20 let na 50 podlage« ipd.), toda pri tem lahko vsi skupaj le presenečeno, začudeno in po malem tudi zgroženo – da ne rečem zaprepadeno – gledamo, kako neoliberalizem, ki ga gosti, promovira in uveljavlja prav desnica (Janševa vlada), privzema stalinistično retoriko. Retoriko partije, revolucije, rdeče garde.
1. Velika čistka
Spomnite se, kaj so vedno počele partije: družbo, ki je po njihovem živela v kužnem, nečistem, nenaravnem stanju, so hotele na vsak način spremeniti, očistiti, razkužiti in razstrupiti. Znebiti so jo skušale vseh kužnih primesi, vseh nevarnih – napačnih, tujih – vplivov, vseh demoničnih sil, vsega strupa, ki obdaja in ogroža ljudi. Velikemu čiščenju bo sledil novi družbeni red – komunizem. Natanko to zdaj počnejo neoliberalci. Ne le pri nas, ampak povsod po Evropi: družbo, ki po njihovem živi v kužnem, nečistem, nenaravnem stanju, hočejo na vsak način spremeniti, očistiti, razkužiti in razstrupiti. Slovenijo hočejo rešiti pred veliko okužbo, ki jo vodi le v uničenje, propad, bankrot, nelikvidnost. Znebiti se skušajo vseh nevarnih, kužnih, parazitskih, »tujih« primesi – vsega, kar diši po komunizmu, socializmu, socialnosti, socialni državi. Velikemu čiščenju – reformam, varčevanju, stiskanju, puščanju krvi – bo sledil novi družbeni red: družba večne harmonije, perfektna družba, ki je ne bo vodil in usmerjal kak Lenin, Stalin, Mao, Fidel ali pa Kim (oh, ali Tito ali Bog), ampak trg, novi veliki vodja. In ja, v napadih nase uživajo tako kot nekoč partija, saj jih le utrdijo v veri, da je svet pokvarjen in umazan, da so vsi proti njim, da so okuženi in zaslepljeni in da so vsi tisti, ki niso z njimi, slepi, neumni in inferiorni.
2. Dogme
Partija se je imela za elito, za skupek napol mističnih izbrancev, za »nevidno cerkev«, ki hoče svet odrešiti večnega uroka in ki pozna pot do odrešitve, za silo svetlobe, ki vidi to, česar drugi ljudje ne vidijo, in ki hoče, da končno spregledajo, saj človeštvo v nasprotnem primeru čaka Konec, Barbarstvo, sekularna verzija Apokalipse. Tudi neoliberalci delujejo kot elitna, nevidna, versko blazna cerkev, ki pozna pot do odrešitve in ki hoče, da spregledamo, saj nas v nasprotnem primeru čaka Konec – propad, bankrot, nelikvidnost, Trojka, izpad iz EU. Dilema je na dlani: ali čisti kapitalizem ali barbarstvo!
In seveda, tudi neoliberalci imajo tisti nezgrešljivi partijski občutek, da so na revolucionarni misiji, da so prometejski odrešitelji in da točno – tako rekoč angelsko – vedo, kaj je pomembno za usodo človeštva. Preveva jih partijski občutek delirija, tako značilen za nekoga, ki se ima za mesijo in ki je prepričan, da bo prenovil svet in osvobodil ljudstvo ter ga odpeljal v trajno, nespremenljivo, večno nebeško kraljestvo, raj na Zemlji.
Prav neverjetno je, kako neoliberalci zvesto sledijo partijskemu obnašanju: prvič, kdor ni z nami, je proti nam, drugič, prepričani so, da lahko opravljajo vse družbene funkcije (vsi ostali naj bodo veseli, da so lahko zraven), tretjič, vmešavajo se v vse pore življenja, vsem vsiljujejo svojo voljo (njihovi »ukrepi« zadevajo vse, vsem obračajo življenja), četrtič, cilj v njihovih čistih očeh posvečuje in očisti vsa sredstva, petič, politiko besed zamenjajo s politiko dejanj, izvršenih dejstev (nočne seje, izredne seje, interventni zakoni, paketi ukrepov ipd.), šestič, slepo verjamejo v svoj revolucionarni katekizem, v svoje zapovedi, v svoje dogme (privatizacija, deregulacija trga, demontaža socialne države, vitka država, davčna razbremenitev kapitala in bogatih itd.), njihova ideologija pa je povsem monolitna (novi elementi te ideologije v ničemer ne spremenijo ali zamajejo), in sedmič, obsedeni so z identificiranjem »zla,« recimo parazitov in lenob. Spomnite se le, kako so stalinisti uživali v tem, da so svoje nasprotnike obmetavali z izrazom parazit. Ko so ti rekli parazit, je bilo s tabo konec.
3. Diktat
Ljudstvo ne ve, kaj hoče, obenem pa tudi ne ve, kaj je zanj dobro – to ve le partija. Zdaj to vedo le neoliberalci. Če rečejo, da je treba stroške dela znižati ali pa da je treba znižati plače ter pozabiti na plačano malico in povrnjene stroške za vožnjo na delo, bo ljudstvo temu nasprotovalo, ker ne ve, da je to zanj dobro. Toda neoliberalci bodo pri tem vztrajali, ker vedo, kaj je dobro za ljudstvo. In če ne bo šlo drugače, bodo to vsilili na silo, z diktatom – ker je to dobro za ljudstvo, za domovino. Partija se je pri svojih diktatih, pri svojih direktivah, pri svojem početju, pri svojih reformah, pri svojih ukrepih vedno sklicevala na imperativno voljo zgodovine, ki ene odpelje naprej, druge pa pusti zadaj – neoliberalci pa se pri svojih diktatih, pri svojih direktivah, pri svojem početju, pri svojih reformah, pri svojih ukrepih stalno sklicujejo na imperativno voljo finančnih trgov, ki ene odpeljejo naprej, druge pa pustijo zadaj. Narediti moramo, kar od nas pričakujejo mednarodni finančni trgi, narediti moramo, kar smo obljubili Zgodovini (zlato fiskalno pravilo, reforme ipd.), če ne, bomo ostali zadaj.
Nekateri pravijo, da gre pri tem, kar gledamo in doživljamo, za »aroganco oblasti.« Ne, napaka – pri tem gre za partijsko nefleksibilnost, za partijski diktat. Ali bo po naše – ali pa bo Slovenija le še pokopališče! Saj veste: če ne bo tako, kot pravijo, nas čakajo propad, bankrot, nelikvidnost. Jasno, tisto o Sloveniji in pokopališču je le parafraza tega, kar je o Franciji in pokopališču leta 1790 rekel Carrier, sloviti jakobinec, Saint-Just, še slovitejši jakobinec, pa je dodal, da je treba vse sovražnike svobode – in neoliberalcem gre prav za svobodo, ekonomsko svobodo, prosti trg, ki da je brez alternative (hja, tudi pokopališča so polna ljudi, ki so bili brez alternative) – odstraniti in izkoreniniti, da svobode ne bo, dokler bo dihal zadnji sovražnik, in »da je treba kaznovati ne le izdajalce, ampak tudi tiste, ki so indiferentni«. In če še pomislimo, kako je pasivne, apatične in indiferentne preziral italijanski revolucionar Antonio Gramsci (»Sovražim indiferentne!«), potem ni čudno, da je ta mantra zdaj, pod neoliberalno oblastjo, dobila nepričakovano, perverzno nadaljevanje: ljudje so zaradi krize, varčevalnih ukrepov, korupcije, političnih blokad in fars pravne države vse bolj pasivni, vse bolj apatični, vse bolj indiferentni, prepričani, da jih najhuje ne bo zadelo, če bodo dali mir, če ne bodo težili in če bodo plavali mrtvaka, toda – in tu je ironija! – bolj ko so indiferentni, bolj pada po njih. Bolj ko so indiferentni, bolj jih kaznujejo.
4. Politika izvršenih dejstev
Že jakobinci, motorji francoske revolucije, so poudarjali, da mora revolucionarna vlada takoj po nastopu poseči po »izrednih dejanjih«, izrednih ukrepih, in da mora biti pri uveljavljanju teh ukrepov neusmiljena – promptna, odločna, ostra, stroga, gluha, povsem nefleksibilna. To logiko, to filozofijo je kakopak prevzela komunistična, stalinistična partija, od katere so jo zdaj prevzeli neoliberalci, ki Slovenijo bombardirajo s salvami ukrepov in zakonov, sprejetih na hitro, po hitrem ali skrajšanem postopku, na izrednih, tudi nočnih sejah, ostro in nefleksibilno, s pomočjo izredne zakonodaje, s pomočjo logike izrednega stanja, kar je seveda v skladu z njihovim partijskim prepričanjem, da je mogoče Slovenijo spremeniti v eni noči, na eni nočni seji. Utemeljitev poznate: če tega ali onega zakona – ukrepa, reforme ipd. – ne bomo sprejeli, bomo ostali zadaj! Prišla bo Trojka, tehnična vlada – in potem ne bo nič več odvisno od nas! O sebi ne bomo več odločali sami, ampak bodo o nas odločali drugi, tujci! Izgubili bomo svobodo! Kdor je proti reformam, proti zlatemu fiskalnemu pravilu, proti slabi banki in državnemu holdingu, je proti svobodi! Politika izvršenih dejstev, ki je bila tako značilna – in tako rekoč definitivna – za delovanje revolucionarne, partijske oblasti, je značilna in definitivna tudi za neoliberalno gardo.
Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
5. Stroga disciplina
Partija – še posebej stalinistična, maoistična, castrovska, kimovska – je verjela, da do novega, pravičnega in svobodnega družbenega reda vodi le stroga disciplina, ki terja tudi strogo varčevanje, odrekanje, zategovanje pasu, družbeno askezo. Proizvajati je treba več kot trošiti. Proizvajati je treba veliko (stahanovci!), trošiti pa malo. Če hočemo v komunizem, moramo varčevati! Neoliberalci le sledijo tej partijski dogmi: če hočemo v čisti kapitalizem, moramo varčevati! Trošiti ne smemo več, kot ustvarimo! Partija je vedno skrbela, da ljudje ne bi predobro živeli. Neoliberalci nam zdaj očitajo prav to: da smo predobro živeli, da smo živeli na tuj račun, da smo bili okuženi, zastrupljeni, zaslepljeni, zapeljani, parazitski. Ergo: Slovenijo, nacijo parazitov, je treba očistiti. Brez milosti. Naj zdaj plača – z znojem in krvjo!
6. Vse ali nič
Partija je čakala na zgodovinski trenutek, ko lahko nastopi in z revolucijo spremeni svet – na magični trenutek, ko gre lahko na vse ali nič. Revolucionar ima namreč le dve možnosti: da gre na vse ali nič ali pa da počaka na boljši trenutek, ko bo šel lahko na vse ali nič. Tudi neoliberalci so čakali na magični trenutek, ko so šli lahko na vse ali nič – in ga dočakali. Ko se je kapitalizem zamajal, ko je svet padel v krizo, depresijo in recesijo, ko je bilo človeštvo zmedeno, izgubljeno, dezorientirano in prestrašeno, so šli lahko končno na vse ali nič. Zdaj je zgodovinska priložnost, da enkrat za vselej opravijo s prejšnjim sistemom. Take ne bo več.
7. Centralizacija
Partija je slovela po totalni centralizaciji vsega – oblasti, gospodarstva, financ. Jasno, neoliberalci, ki se imajo za antikomuniste in antietatiste, pridigajo ravno nasprotno, češ, politika/država se mora umakniti iz gospodarstva (vse je treba privatizirati, poslati na trg, z vsemi funkcijami socialne države vred), toda v resnici se obnašajo povsem partijsko, saj prav tako stremijo k centralizaciji – superministrstva ter slaba banka in državni finančni holding, ki ju bo kadrovala politika in ki bosta pomenila orjaško koncentracijo finančno-politične moči (večjo kot kadarkoli po padcu socializma), sta povsem očitna produkta te sle po centralizaciji. Neoliberalci so kot komunisti, ki so predli o koncu države, o odmiranju države, o tem, da je treba državo ukiniti, po prevzemu oblasti pa so jo začeli takoj širiti, večati, krepiti, instrumentalizirati, centralizirati.
8. Destruktivna strast
Če vprašate neoliberalce, potem je z družbo – s Slovenijo – vse narobe: vse je pokvarjeno, skorumpirano, zajedavsko. Slovenija je v permanentni katastrofi. Kar pomeni, da je treba vse reformirati, ali bolje rečeno: da je treba vse »kreativno« uničiti. Vse staro – recimo socialna država in drugi preostanki komunizma, sledi socialistične mentalitete ipd. – mora brezpogojno izginiti. Začeti je treba znova. Reset! Neoliberalci so s čistostjo, čistim pogledom na zgodovino in čiščenjem družbe, tako obsedeni kot partija, z »destruktivno strastjo« pa tako kot ruski revolucionar Bakunin, ki je rad poudaril, da je »destruktivna strast« le »kreativna strast«, s čimer je kakopak anticipiral tezo, ki jo je zagovarjal sloviti avstrijsko-ameriški ekonomist Joseph Schumpeter, sicer eden izmed neoliberalnih svetnikov, prepričan, da lahko kapitalizem preživi le s stalno »kreativno destrukcijo«.
Družbo, kakršna je, je treba uničiti, ne pa le reformirati, je trdil Lenin, ki v reforme in reformistične stranke ni verjel, to pa zato, ker reformisti vedno iščejo le kompromisni dogovor med delovno silo in kapitalom, med delavci in kapitalisti, med izkoriščanimi in izkoriščevalci, tako da potem kratko vedno potegnejo delavci. Neoliberalci – partija čistih, partija pospeševalcev prodaje, konkurenčnosti in zgodovine, ki vidijo v prihodnost – stalno govorijo o reformah, toda reforme so za njih v resnici premalo, saj pomenijo le še en mehki, filantropski, kompromisni dogovor med delavci in kapitalom, pri katerem kratko itak vedno potegnejo delodajalci, kapitalisti, tako da ostanejo še naprej izkoriščani, utesnjeni, nesvobodni (s čimer je njihov »revolucionarni« potencial zadušen, ustavljen, zatrt).
Neoliberalci pa hočejo možnost, da bi revni in brezposelni še kdaj izkoriščali bogate (delodajalce, kapital), enkrat za vselej odpraviti. Za neoliberalce žrtve kapitalizma niso revni in brezposelni, ampak bogati – kapitalisti. V očeh neoliberalcev je prav kapitalist ta, ki nenehno dela, stahanovsko tezgari ves dan in ki potem od tega nima popolnoma ničesar. Sedanji sistem je nepravičen do bogatih. In ker kapitalizem le razvrednoti življenja kapitalistov, je potreben čistejši kapitalizem. Reforme zato dejansko niso reforme, ampak le krinka za vpeljavo čistega kapitalizma, perfektne družbe, družbe univerzalne harmonije, komunizma-za-kapitaliste.
Ljubljana, 27. november: Notranji minister Gorenak, ki je še nedavno »izgubil« referendumske podpise in zavlačeval postopke, želi sedaj razjarjeno množico prepričati, da so protesti »ilegalni«. In da je treba skrbeti za red.
© Miha Fras
9. Izkoriščanje
Komunistična partija je rekla: dovolj je izkoriščanja delavcev, delovnega ljudstva, proletariata! Neoliberalci pravijo: dovolj je izkoriščanja bogatih! Bogate in kapital je treba davčno razbremeniti, stroške dela je treba znižati, odpuščanje je treba poenostaviti. Kot da smo v krizi zato, ker so revni izkoriščali bogate. Partija je rekla, da ji kapitalizem, ki duši in sesa delavce ter jih obsoja na neživljenje, nesvobodo in večni zapor, ne pušča nobene druge možnosti kot revolucijo, totalno vojno, popolno prenovo družbe, kar je seveda le drugo ime za resetiranje, ki ga pri nas oznanjajo neoliberalci. Slovenijo je treba resetirati! Neoliberalci namreč pravijo, da jim delavci in sindikati, ki dušijo in sesajo bogate/delodajalce ter jih obsojajo na neživljenje, nesvobodo in večni zapor (zaradi delavcev se bogati ne morejo polno razmahniti in svobodno razživeti), ne puščajo nobene druge možnosti kot revolucijo, totalno prenovo družbe, resetiranje. Neoliberalci niso zadovoljni s tem kapitalizmom, ampak hočejo čistejšega.
10. Državni teror
Sovjetska partija, bodisi pod Leninom ali Stalinom, se je stalno sklicevala na to, da je v državni teror prisiljena, da se mu zaradi izrednih razmer ne more odreči, da je nujen in neizogiben, da ga narekujejo sami dogodki, da je dežela ogrožena in da tujina dela proti njej, da je treba biti do vseh, ki nasprotujejo novemu družbenemu redu, krut, strog in neusmiljen ter da bi vsakdo na njenem mestu, na mestu partije, storil isto, saj tega ne počne za dobro kake elite, kake manjšine, ampak za dobro celotne domovine. Slovenija je le replika tega. Tudi naša oblast – vse bolj razglašeni koncert neoliberalnih sloganov in terapij – se stalno sklicuje na to, da je v to, kar počne (državni teror!), prisiljena, da tako strogost, tako ukrepanje in tako represivno varčevanje narekujejo dogodki, da je Slovenija ogrožena, da mednarodni finančni trgi in mednarodne organizacije, od OECD in EU do Mednarodnega denarnega sklada, od nje pričakujejo to in ono, da alternative ni, da tega terorja ne zganjajo za svoje dobro ali pa za dobro kakih elit, ampak za dobro celotne Slovenije, in da bi vsakdo, ki bi bil na njihovem mestu, počel isto. To, kar počnejo, je nujno in neizogibno.
Partija je slovela po svoji nasilni uporabi nujnosti. In neoliberalci le sledijo partiji. V njihovih očeh je država le še sredstvo terorja – orodje za nasilno reformiranje družbe. Brigadisti, pripadniki italijanske teroristične organizacije Rdeče brigade, so radi rekli: Mi nasilja ne izberemo, ampak ga le sprejmemo! Neoliberalci nam ves čas govorijo prav to: mi terorja ukrepov, reform, varčevanja in puščanja vaše krvi nismo izbrali – mi smo ga le sprejeli! In ni pravne države, ki bi ga lahko ustavila ali prepovedala. Tudi v komunističnih diktaturah je ni bilo. Partija je govorila: teror je le uvod v družbo večne harmonije, v komunizem, v raj na Zemlji – potem bomo vsi skupaj živeli bolje. Sporočilo neoliberalcev ne odstopa: teror – varčevanje, stiskanje, zategovanje pasu, askeza, puščanje krvi – je le uvod v družbo večne harmonije, v raj na Zemlji, v čisti kapitalizem. Potem bomo vsi živeli bolje.
11. Čim manj demokracije
Vse revolucionarne vlade – od jakobinske pa do boljševiške, leninistične, stalinistične in castrovske – imajo isti problem: stalno živijo v strahu, ker vedo, da vladajo na silo, bolj ali manj pučistično, z zatekanjem k diktatu, ne ravno legalno in legitimno, z nizkim zaupanjem javnosti. Ker vladajo na silo, živijo v strahu – ker živijo v strahu, se zavedajo svoje nestabilnosti – ker se zavedajo svoje nestabilnosti, živijo še v hujšem strahu – ker živijo v vse hujšem strahu, svojo oblast vse bolj zlorabljajo. Vprašanje, kako vladati s čim manj demokracije (in brez referendumov, ki bi »našo« revolucijo lahko ustavili!), je vprašanje preživetja.
Janševa vlada, ki gosti neoliberalno revolucijo (to perverzijo »zarote enakih«), je po malem pučistična (»Ni bila izvoljena«, kot gre fraza) in nelegitimna (premier je v sodnem postopku), vlada na silo (ukrepi, diktat, zastraševanje), premore zelo nizko – vse bolj rekordno nizko – podporo javnosti, vse bolj se utaplja v notranji nestabilnosti (Desus noče zamrznitve pokojnin, Državljanska lista je v vojni s SDS, Radovan Žerjav, predsednik SLS, sicer najvišje ocenjeni minister te vlade, ima vsega dovolj), kar pomeni, da živi v stalnem strahu. In v hujšem strahu, ko živi, bolj zlorablja oblast – odtod listi s podpisi pod pobudo za referendum o slabi banki, ki so skrivnostno izginili, in odtod policijsko preverjanje poslanskih podpisov pod pobudo za referendum o državnem holdingu, ki se je končalo z vstopom policije v parlament.
Neoliberalci nam sporočajo: Zdaj ni čas za demokracijo – treba je spremeniti svet! To je nekoč govorila partija. Zdaj ni čas za demokracijo – potrpite še malo, nismo še tam, preveč je še tistih, ki nam skušajo škoditi, sveta še vedno nismo očistili, razkužili in spremenili. Najbolj fanatični revolucionarji, recimo italijanski brigadisti, so poudarjali, da je demokracija le oblika politike, ki prikriva diktaturo kapitala. Neoliberalci tega niti ne prikrivajo več. Trojka – ali bolje rečeno, mreža neoliberalnih institucij (Svetovna banka, Mednarodni denarni fond, OECD, bonitetne agencije ipd.) – je njihova Internacionala, njihov Varšavski pakt, njihov Informbiro.
12. Gulag
Deželo je treba torej osvoboditi parazitov, vseh teh zavržkov človeštva, vse te množice ljudi, ki živijo na tuj račun, na račun oligarhije, bogatašev, »delodajalcev«, ki edini delajo in ki jih vsi, od države do delavcev in brezposelnih, le izkoriščajo. Tisti, ki so brezposelni in revni, pod pragom revščine, so pač po črki neoliberalnega evangelija sami krivi, da so brezposelni in revni, zato neoliberalizem v brezposelnih in revnih ne vidi le »odvečne delovne sile«, ampak – kot bi rekel Mike Davis, avtor knjige Planet slumov – »odvečno prebivalstvo«, ki ga je treba ločiti od »nas« pridnih, produktivnih, konkurenčnih in kreditno sposobnih, ki ga je treba torej deportirati in strpati v podsvet slumov, sodobno, neoliberalno verzijo sovjetskega gulaga, v katerem so nekoč pristali razredni sovražniki. Gulag – in ne le gulag, se razume – je vztrajno in sistematično skrbel, da so nekateri razredi izginili. V neoliberalni ideologiji vlogo razrednega sovražnika prevzamejo brezposelni in revni, pač razred, za katerega bi bilo najbolje, da izgine. Solženicin v Arhipelagu gulagu pravi: »Niso nas hoteli le zatreti, ampak so hoteli, da se jim za to še zahvalimo.« In natanko to hočejo neoliberalci: Recite nam hvala!
Vse je prišlo celo tako daleč, da si lahko zelo živo predstavljamo neoliberalce, kako kje skrivaj, na samem, v kakem svojem think tanku, premlevajo in računajo, koliko ljudi bi bilo treba pustiti pri življenju, da bi vsi skupaj – s prostim trgom vred – še živeli dobro in srečno in sproščeno in varno in svobodno. No, nekaj takega so med francosko revolucijo počeli tudi jakobinci, ko so skušali izračunati, koliko francoskega prebivalstva bi bilo treba eliminirati, da bi preostanek Francozov živel dobro in varno in svobodno. Jeanbon je bil za eliminacijo polovice Francozov, Antonelli za eliminacijo tretjine Francozov, Bo jih je hotel ohraniti 12 milijonov, Gouffroy le 5 milijonov, Catherine Théot pa je predlagala, da bi na vsem svetu pri življenju pustili le 140.000 ljudi. Vprašanje je, koliko ljudi še potrebuje neoliberalna država, toda globalni neoliberalni cirkus verjetno zganja manj kot 140.000 ljudi. O tem, kakšen bo svet, odloča partijska manjšina, avtokratska klika, da ne rečem verska sekta.
13. Maribor, 26. november 2012
A po drugi strani, če naj parafraziram Aleksandra Hercna, ruskega revolucionarja iz 19. stoletja, sodobnika Marxa, Bakunina, Černiševskega in Nečajeva: V vsakem človeku, v vsakem Slovencu pa medtem rasteta ljudsko sodišče in giljotina. 5
Neoliberalci oznanjajo, da bo prosti trg rešil vse naše probleme – odpravil bo tudi korupcijo. Toda neoliberalizem je v Mariboru prišel natanko v paketu s korupcijo.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.