Meta Wraber, ilustratorka

Fine, sočne in sladke fige. In fina, sočna in sladka skuta. Dve sestavini, minuta pasiranja in, ta-da, namaz je pripravljen.

To je recept za Figolin, enega od mnogih silno preprostih, a tudi silno okusnih vegetarijanskih namazov, ki jih je v knjižici z naslovom Namazi za mizo popisal kuharski samouk in dolgoletni pisec o kulinariki Klemen Košir.

A prebiranje knjige ne bi bilo pol tako slastno, če ne bi receptov dodatno začinile njene sočne, tople, barvite ilustracije. Abstraktni akvareli fig, artičok, buč hokaido, korenčka, melancanov, graha in rdeče pese, »polni namernih lužic in jezerc vode«, kot je v spremni besedi h knjigi zapisala ena naših najbolj priznanih ilustratork Alenka Sottler. Dodala je, da v knjigo vnašajo svežino, pretočnost in belino, zaznamuje jih tudi nezmotljiv občutek za barve. In zaključila: »Metine čudovite ilustracije so tu, da nas pokličejo k svetlobi, soncu, k uživanju in čudenju.«

Z upodabljanjem hrane ima že precej izkušenj. Zadnja leta smo lahko njene kulinarične ilustracije redno spremljali v Odprti kuhinji in Poletu. S to tematiko je zaključila tudi študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter za oživitev že precej pozabljenih Vodnikovih kuharskih bukev s svojimi ilustracijami in oblikovanjem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Škoda, da pomena ponovne izdaje dela iz leta 1799, v katerem je Vodnik zbral recepte in jih kot prvi opremil s slovenskimi izrazi za kuharske postopke, takrat niso znali prepoznati tudi založniki ...

Kulinarična ilustracija ji je v velik izziv tudi zato, ker je knjig in prispevkov s podobami hrane in njene priprave neskončno mnogo, sam pa moraš ob vsem tem preprosto zamižati, porušiti meje v glavi in narediti nekaj svojega, kar odpre novo zgodbo ali pa osnovno vsaj nadgradi. In seveda moraš tudi veliko raziskovati, predvsem pa vztrajati. Za knjigo Namazi za mizo je narisala kar 60 različnih fig, preden je nastala tista prava – nerealistična, odštekana, celo poetična. In prav poetičnost je tisto, na kar najprej pomislimo ob njenih najbolj prepoznavnih delih. Tudi denimo ob modnih ilustracijah. Ali pa ilustracijah za zbirko poezije Alenke Rebula V naročju.

Če bi se ji v najstniških letih izšlo drugače, te zbirke najverjetneje ne bi ilustrirala. Morda pa bi jo ocenila kot literarni kritik, saj je razmišljala o študiju primerjalne književnosti. Pravzaprav je bila eden tistih mulcev, ki jih je zanimalo vse, prav vse. Učila se je igranja na flavto, pa latinščine, trenirala je ples. Ker pa je že od malih nog tudi risala, je kljub vsemu pomislila tudi na akademijo.

V zadnjem času opaža, da se naši mladi kreativci vse bolj povezujejo. Ni prepričana, ali je to zgolj posledica vsesplošnega nezadovoljstva in krize, ki je dodobra zdesetkala dohodke ljudi v kreativnih poklicih, ali tudi želje po spremembah in drugačnega načina razmišljanja med mladimi, gotovo pa lahko danes zaradi vsega tega bolj računajo drug na drugega. Pridružila se jim je tudi sama in nedavno se jih je več kot 40 predstavilo v Pop-up Domu, trgovinici njihovih oblikovalskih in umetniških del, ki je zgolj po zaslugi njihove vztrajnosti za mesec dni zrasla v stanovanju sredi Ljubljane. Povpraševanje po knjigi Namazi za mizo, ki jo je medtem popeljala tudi na slovenski bienale ilustracije, je preseglo vsa pričakovanja.

Ob zaključku Pop-up Doma so z manjšo ekipo pripravili tudi kulinarični dogodek Eksperiment. Kreativci z vseh vetrov so za izhodišče vzeli principe guruja molekularne kuhinje Hestona Blumenthala, nato pa zmešali skupaj nenavadne okuse, se oblekli v znanstvenike, postregli skrbno oblikovane mini grižljajčke ter svoje delo prepustili obiskovalcem in njihovim ocenjevalnim lističem. Sodeč po pozitivnih odzivih je eksperiment uspel, zato načrtujejo še kakšno ponovitev. Morda pa je to tudi zametek kakšnega novega pop-up kolektiva.