Ubij jih nežno

Vračanje vere v kapitalizem.

V trilerju Ubij jih nežno slišite nekaj znanih, tako rekoč kultnih štiklov, recimo Love Letters (Straight From Your Heart), toda prava zvočna kulisa je vendarle predvolilna kampanja iz leta 2008, tako da – jasno, s televizorjev in avtoradiev – odmeva glas Baracka Obame, ki med drugim govori o tem, da je treba obuditi ameriški sen in da so vsi Američani eno.

Jackie Cogan (Brad Pitt), elegantni, skulirani, cinični poklicni morilec, ki to posluša, odvrne, da je zgodba o tem, da so Američani »eno ljudstvo«, le mit, ki si ga je izmislil Thomas Jefferson, »ameriški svetnik«, kreator fraze »All men are created equal«, v katero Cogan verjame toliko kot v frazo, da je Amerika skupnost. »Živim v Ameriki – in v Ameriki je vsakdo odvisen od sebe. Amerika ni dežela.

Amerika je le biznis.« Cogana pokličejo zato, da bi likvidiral dva mala človeka (Scoot McNairy & Ben Mendelsohn), »belski smeti«, popolna deklasiranca, ki se prebijata skozi dež, sivino in socialno opustošenje in ki nenadoma začutita silno potrebo, da denar vzameta tam, kjer pač je, kar v tem primeru pomeni, da ne oropata banke, ampak veliko ilegalno partijo pokra, ki jo je varovala mafija. Rop jima sicer uspe, denar odneseta, toda za sabo pustita tako globoko sled, da jima mafijski šefi – na las podobni korporativnim menedžerjem (tudi kajenja v zaprtem prostoru ne tolerirajo) – prilepijo Cogana, ki ju mora kaznovati, in sicer tako strogo in odločno, da bo to vse druge odvrnilo od podobnega početja, kajti roparja nista omajala le mafijskega finančnega sistema, ampak tudi samo zaupanje v mafijsko poslovanje, vero v kapitalizem. Med podzemljem in kapitalizmom je ogromno paralel, pravi film, kar pa naj vas ne zavede: podzemlje in kapitalizem sta res ena in ista stvar. Razlika je le v tem, da je podzemlje pravi kapitalizem – povsem dereguliran. Podzemlje je idealno stanje, h kateremu stremi kapitalizem, ki se hoče znebiti vseh ovir, blokad in regulacij. Drži, Boter je to že zdavnaj povedal – in Ubij jih nežno, študija nasilnosti kapitalizma, posneta po črnem romanu Georga V. Higginsa (Cogan’s Trade), nam zdaj to sporočilo pošilja v upočasnjeni, slow-motion, lahko berljivi obliki. Spomnite se filma V zraku, v katerem je George Clooney igral podobnega korporativnega likvidatorja: njegova služba je bila odpuščanje delavcev. In to je počel elegantno in uglajeno, z nasmehom – in samurajskim pogledom v oči. Opravljal je le to, za kar menedžerji nimajo jajc. Intimnost v tem svetu vse pokvari, zato mu ni nikoli nerodno. Niti za hip. Ravno obratno: njegov nastop je tako dober, da tiste, ki jih odpusti, prisili v to, da jim je nerodno. Če ne bi počel tega, kar počne, bi bil verjetno poklicni morilec. Kot Jackie Cogan: ko pobija ljudi, izgleda kot menedžer, ko odpušča ljudi. Preden jih ubijem, pravi Cogan, »jočejo, moledujejo, prosijo za življenje, poščijejo se, kličejo mame.« In to ga moti, ker je »neprijetno«. To ga le spravlja v zadrego. Ergo: »Raje jih pobijam nežno. Z distance.« To spominja na Clooneyjevo kolegico, zagrebeno mladenko (Anna Kendrick), ki izumi še bolj učinkovit način odpuščanja: prek računalnika. Nežno. Z distance. Bolj ko je delovanje kapitalistične mašine brezosebno, bolj je legitimno. In Cogan pride, da bi vrnil zaupanje v delovanje kapitalizma. Ko »odpušča« ljudi, vrača zaupanje v finančni sistem – in vero v kapitalizem. In natanko tako zdaj, v času krize, vračajo zaupanje v finančni sistem in vero v kapitalizem – z odpuščanji in likvidacijami. Potemtakem s pozerskimi metodami, ki so kriminal spremenile v organizirani kriminal.