Elisabeth Burgos: Ime mi je Rigoberta Menchú

+ + + + +

Pričevanje gvatemalske Indijanke, ki je iz Rigoberte Menchú naredilo Nobelovo nagrajenko za mir.

Kaj tako fatalnega je bilo v pripovedi 23-letne ženske, ki ni nikoli hodila v šolo? Kaj torej sporoča nepismena reva, ki je od devetega leta delala na plantažah in kot služkinja, ki ni znala niti toliko špansko, da bi lahko odgovorila gospodarju. Gvatemala pred nekaj desetletji.

Indijanci za nekaj deset centavov sekajo trs in obirajo bombaž, po delovni sezoni pa odidejo v hribe, kjer v divjini izsekajo drevje in grmovje in začno saditi koruzo in drugo zelenjavo, iz palm in palic pa si postavijo hiše. Pionirski začetek novega življenja? Ne, ko po nekaj letih zemlja postane rodovitna, pridejo veleposestniki s plačanci in zahtevajo, da jim Indijanci plačujejo najemnino, ali pa naj se izselijo v goščavo. Pretepanja, požiganja, mučenja, uboji. Neuka indijanska plemena plačujejo odvetnike in izgubljajo na podkupljenih sodiščih. Sodobnost, ki je še bolj grozljiva od španskih osvajanj Amerike.

Brezup? Vse, kar imajo staroselci, so njihova kultura, obredi in simbiotski odnos z naravo. To oblikuje misel, ki vodi do spoznanja, da so ladini večvredni, oni pa manjvredna bitja. Prav sposobnost preživeti od zemlje in nabiralništva, torej ideja samooskrbe, jim vliva človeški ponos, na katerem gradijo svoj oboroženi upor. In ljudje, ki niso prestopili šolskega praga, se učijo. Da bi lahko med seboj komunicirali, se najprej učijo drugih indijanskih narečij, ob pomoči nun vstopajo v španščino, snujejo obrambne načrte, iščejo stike s sindikalisti in Evropejci ter vzamejo Sveto pismo za svojo biblijo; v njej najdejo nauk o pravici do upora – Davida, Mojzesa, Judite … Pričevanje Menchújeve združuje gradacijo upora, tragedijo, osebno zgodbo samoizobraževanja in tradicijo, rituale ter iniciacije staroselcev, ki kdaj prav šokirajo v svoji modrosti.