Noge korakajo

Janko Lorenci

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Kolumna

Občutje v teh tednih vstaje je vznemirljivo in pomirjujoče – dogaja se nekaj velikega, ljudstvo ni čisto fatalistično, ne pusti se zajebavati do smrti. Z vstajo je presenetilo vse, najbolj samopašno oblast, nekoliko pa tudi samo sebe.

Odpor se spreminja in se zlepa ne bo polegel. Poganjajo ga naraščajoča stiska, politika brez trohice avtoritete, brezperspektivnost. Izrednost, ki jo je zganjal Janša, se obrača proti njemu. Spontano izražanje nezadovoljstva je čez noč postalo nacionalni fenomen.

Tarča je predvsem oblast, a tudi vsa etablirana politika in njene sprege z gospodarstvom. Zahteve odpornikov so v tej zgodnji fazi preproste in splošne – zginite z oblasti, hočemo pravičnejšo družbo. Kličejo jih zelo različne skupine, in to v glavnem čez delitev levo-desno. Upor podžiga tudi svojevrstno zadovoljstvo, da politika po novem kaže nekaj prilizljive ponižnosti, celo strahu.

V celoti so to dokaj mirne protestne akcije. Nasilje po vsem sodeč zganjajo predvsem desničarski ekstremisti, nasilneži kar tako in morda tudi oblastni provokatorji. Politika je nenadoma postala strahovito legalistična, češ, res lahko demonstrirate, vendar po pravilih in brez nasilja. Toda protesti so tudi s svojo nasilno komponento vred bistveno manj v nasprotju z ustavo kot oblastno razžiranje socialnosti in pravnosti. Zato je vstaja naravna in zdrava reakcija na bolesten status quo.

Nemir se lahko razvije v različne smeri.

Prvič; oblast bo začela naglo popuščati, ustavila bo samomorilsko zategovanje pasu, začela deliti darila itd. A tak preobrat bi bil prejkone razumljen kot znamenje slabosti in bi še podžgal odpor. Je tudi v nasprotju z agresivnimi instinkti SDS in Janše. Zato se zdi zanemarljiv.

Drugič; ker se je pod pritiskom znašla vsa etablirana politika, je mogoče, da res »stopi skupaj« in sklene pakt v obliki tehnične vlade, velike koalicije ali česa podobnega. To varianto, ki bi podaljšala življenje stare politike, najbolj podpira novi predsednik države Pahor, izrazit statusquojevec ali, grše rečeno, reakcionar.

Tretjič; Janša bo skušal ribariti v kalnem, še zaostriti in po potrebi namerno provocirati nemire, tako ljudstvo prestrašiti in ga odvrniti od nadaljnjih nemirov. Njegovi refleksi segajo verjetno celo v pučistične vode.

Četrtič; stiska in protestništvo se bosta nadaljevala in zaostrovala, oblast bo izgubljala ostanke ostankov avtoritete, koalicija bo prej ali slej razpadla, sledile bodo akutna politična kriza in nove volitve. To se zdi najverjetnejši razplet.

To bi se lahko zgodilo na dva različna načina. Po volitvah, na katerih desnica očitno ne bi mogla zmagati, bi novo koalicijo in vlado, morda s kakim uskokom iz Janševe koalicije, sestavila sedanja opozicija. To bi bila boljša, a nikakor alternativna oblast, obet tiste drugačne Slovenije, kakršno zahtevajo protestniki.

Drugi način bi bil, da bi do takrat nastala in se na volitvah uveljavila resna alternativna stranka, imenujmo jo tretja sila. S tem bi protesti z ulice stopili v novo, politično fazo, v parlament in morda sfero oblasti.

To se zdi najbolj pozitiven in najvarnejši razplet protestniškega nemira. Če se bodo protesti nadaljevali, a ne bodo prinesli večjih sprememb, bodo postali folklora in zamrli, ali pa se prelili v splošno, tudi nasilno vstajo z nepredvidljivim koncem.

Prelitje spontanega odpora v politično obliko se zdi ključno vprašanje trenutka. Protesti na prostem in nova politična stranka (gibanje) sta siamska dvojčka. Če ne bi bilo protestov, ne bi bilo nove drugačne stranke, brez take stranke bodo protesti ostali jalovi.

Ali z drugimi besedami: potrebno je sodelovanje nog in pameti. Noge že korakajo, gibanje k tretji sili pa je še negotovo. Premik od fizičnih protestov k nastajanju različnih političnih zahtev in pobud že teče, a ostaja nepregleden. Tačas se zdi najverjetneje, da bomo na koncu dobili nekakšno zvezo različno močnih, različno usmerjenih skupin, ki se bodo, če bo dovolj modrosti, dokopale do nekaterih skupnih točk in skupno nastopile na volitvah.

Od zunaj tega procesa ni mogoče voditi. Znotraj pa bo veliko brbotanja in tudi tekmovanja. Trčili bodo različni pogledi, različni interesi, različne radikalnosti in »čistunstva«. Pomembno je na primer vprašanje, ali naj bi zvezo in morebitno novo stranko sestavljali samo povsem novi, »neokuženi« ljudje ali pa tudi dostojni posamezniki in skupine iz obstoječega (pred)političnega prostora. Če bo prevladalo radikalnejše stališče, bo zveza (stranka) čistejša, bolj nova, a v vseh pogledih, tudi intelektualnem in organizacijskem, šibkejša. Sodelovanja s sindikati na primer ne gre zavračati, seveda pa so lahko le eden od mnogih.

To ni in ne bo nekakšna idealna zveza za idealno družbo. Vendar je, če hoče kaj doseči, obsojena na sodelovanje – samo sporazum o nekaj ključnih točkah in skupni nastop na volitvah bi taki zvezi lahko prinesla politični preboj, celo mogočen preboj – splošno razpoloženje množic ga omogoča.

Nadaljevanje vladavine stare politike pomeni nadaljevanje vseh starih anomalij in nerazvoja. Naš glavni problem je iztrošenost etablirane politike. Zato jo je treba zamenjati ali pa z novo, alternativno stranko vsaj uničiti njen monopol. Ta nova stranka mora še nastati, brez nje bo vse po starem. To preprosto dejstvo je še premalo v javni zavesti.

Smo sredi zgodovinskega trenutka, po energiji »od spodaj« podobnega osamosvajanju. Pri čemer zdaj vemo, kaj pomenijo primitivni kapitalizem, izpraznjena demokracija in zaostala, kruhoborska politika. Te druge priložnosti ne smemo zapraviti.