Ego te absolvo, Maribor

Maja Novak

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Ihta

Kdo bi si mislil, da bo šlo tako hitro ... Tako hitro kot osamosvojitev, o kateri bomo lepega dne sicer morda izvedeli, da je bila le stranski produkt teh ali onih osebnih stremljenj in tihotapskih projektov, vseeno pa je dejstvo, da smo zanjo potrebovali zgolj pičlih deset dni.

V štajerski prestolnici je bilo potrebnih le nekaj demonstracij, nekaj miniaturnih kresov, nekaj »gotofjejev« na mostu, radarjih in nebu, nekaj granitnih kock in molotovk, zalučanih v murijo; ob tem je mama nekega policaja pred kamerami zaihtela: »Za mater ni hujšega, kot da vidi svojega otroka v nevarnosti,« ciniki pa smo pomislili: še dobro, da demonstranti, ki so jih strokovno obdelali kolegi njenega sina, nimajo mater in da imajo skini namesto sorodnikov zgolj financerje. Ampak kakorkoli obrneš, je bilo za Kanglerof padec potrebno presenetljivo malo truda in časa. Tako malo, da se nehote vprašaš: le zakaj, hudirja, je bilo treba na prvo iskro upora čakati tako dolgo?

In čakati prav na radarje, madonca! Najbrž boste priznali, da tako banalnim napravam v vseh pogledih manjka, kako bi dejali, medijskih veličine in šarma. Ko bi bili vsaj odpustki! Ali kruh! Ali samovoljno prikrajanje urbarjev, kakršno je leta 1713 pripeljalo do t’minskega punta! Tako pa: radarji ... Mar ne bo potomcem današnjih Štajercev malce nerodno, ko bodo v zgodovinskih učbenikih brali: Ljudsko vstajo, ki je nazadnje povsod po državi pripeljala do padca najbolj skorumpirane politične garniture v poosamosvojitveni Sloveniji, je zanetilo DESET RADARJEF... Ampak kaj, kot vse kaže, je človekovi naravi v zibko položeno, da je malce poniglava, malce pogoltna in da potemtakem ne začenja revolucij zato, ker bi bil vladar vsestranska »svija«, temveč zaradi konkretnih drobnarij, ki jih nihče še opazil ne bi, ko ne bi bili vsi kronično zamorjeni ter sitni – le da kronično zamorjeni ter sitni zato, ker je vladarjev vladar, no, pač »svija« ...

(Po drugi strani pa: zakaj bi radarji sploh potrebovali medijski šarm? Saj takle radar ni Pahor! Pahor je semafor!)

Odkar sem zaradi Kanglerofih domislic, natančneje zato, ker njegovi svetniki EPK niso pravočasno nakazali obljubljenih sponzorskih sredstev, na lastni koži izkusila pravo pravcato lakoto, znam biti tudi jaz zamerljivo malenkostna. Natanko pred letom dni sem preštevala poslednje evre, kaj evre, cente, obupovala ob spoznanju, da mi EPK kljub zagotofilom, ki so mi jih poleti dajali njeni priskledniki, še ne bo tako kmalu izplačala pošteno zasluženih honorarof, in ob nategu tolikšnih obsega in brezobzirnosti prisegala, da zaživa nikoli več ne bom stopila na mariborska tla. Danes je, kar se mene tiče, Mariborčanom vsled demonstracij vse odpuščeno. (No, ne čisto vsem. V večni nemilosti bo, žal, ostal prav urednik, ki je bil pred dvema desetletjema izdal moj prvi roman ter pozneje prestopil k EPK, pa tudi žena lokalnega političnega veljaka ter založnica, ki je nekaj let pozneje natisnila piratsko kopijo mojega drugega romana.) To, kar me pri mariborskih vstajah najbolj zabava, pa je dejstvo, da so posredno vsaj te upravičile laskavo titulo »prestolnice kulture«.

Ne bi bilo prvič, da je velemojster Janša žrtvoval kmeta, da bi rešil kraljico. Mimogrede, tudi vodja EPK-jevcev je izvrsten šahist, no, saj ne, da trdim, da ima to kaj zveze s tem ali onim.

Kajti demonstrant, ki sinku policijske matere v glavo zaluča tlakovec, s tem ne povzroči posebne škode: tak kos granita ogromno prenese. Pravzaprav naš demonstrant s tem doseže le to, da se post festum vsakovrstne Ljudmile Novak na tem ali onem prav jenkijevsko neokusnem strankarskem kongresu laže derejo, kako obsojajo nasilje in kako ne pristajajo na vladavino ulice. (Z dostavkom: »Saj ne kradejo vsi!« To pa v prostem prevodu pomeni: Lojze in moj dvor že ne!) Jaz pa bi rada verjela, da so k hitropoteznemu padcu mariborskega šerifa znatno pripomogli tudi filmčki na YouTubu (ob Totem Shreku in štajerski priredbi Unterganga sem – spet enkrat – prisegla, da bom nehala pisati kolumne, saj nikoli ne bom zmogla doseči takih vrhov duhovitosti, a kot vidite, sem zadnje čase tako ali tako na dieti iz zarečenega kruha), stripi, v katerih »Franca« sešteva bale sena (ena plus ena je tri) ter tuhta, ali naj kupi balirko, napis Žal nam je pod imenom naselja na krajevni tabli Dupleka in registrska tablica na nekem primorskem avtu: GO TOFJE. (Takšni solidarnosti tradicionalno samozadostnih Novogoričanov s komerkoli druhim se sicer čudim, a morda je lastnik avtomobila priseljenec s Štajerskega, tako kot dvoje od treh ljudi, ki jih v tistem ponesrečenem zaselku res cenim.) Skratka, želim si verjeti, da so bile in da bodo tudi v prihodnje pomemben del demonstracij ter vstaj vsebine, ki bi jim pogojno lahko rekli »kulturne« – ne le v izogib nadaljnjim pripombam raznih desničarskih dam (ki jih, kot sem že nekje zapisala, ne kaže podcenjevati, saj so spretnejše in umnejše političarke od Janše ter njegovega udomačenega šempetrskega prinašalca), temveč tudi zato, ker kljub vsemu še vedno raje živim v državi, kjer najhujše, kar me lahko doleti, ni granitna kocka, temveč zgolj to, da se v jezikovno plat mojega prevoda Lennonovih pisem vtika popevkar Domicelj.

Če seveda protesti in vstaje sploh še bodo ...

Če ne bodo demonstranti po svojem prvem dosežku izgubili zagona (tako kot povprečen slovenski športnik po svoji prvi, zadnji in edini zmagi) ...

Če se po bliskoviti žetvi prvih mariborskih puntov stvari ne bodo zataknile, ker se bo pokazalo, da Frančevemu odstopu v resnici niso botrovale vstaje, temveč tisti telefonski klic, o katerem ne šerif ne premier nočeta nič vedeti ... Ne bi bilo prvič, da je velemojster Janša žrtvoval kmeta, da bi rešil kraljico. Mimogrede, tudi vodja EPK-jevcev je izvrsten šahist, no, saj ne, da trdim, da ima to kaj zveze s tem ali onim.