Vasko Atanasovski, skladatelj, saksofonist in flavtist

Je strasten raziskovalec vsega glasbenega, kar prihaja z vzhoda in zahoda ter si podaja roko nekje vmes. In ta »nekje vmes« je po zaslugi naše geografske lege prav tu, pri nas. Zato ne glede na to, katere glasbene zvrsti se prepletajo v njegovih številnih glasbenih projektih, od etna do jazza, od balkanske do orientalske godbe, pa vse tja do klasike, vedno pravi le, da sklada, igra, ubeseduje in zadnje čase tudi poje muziko od tu.

Njegova muzika je energična, hedonistična, prepojena s čustvi. Sploh če jo poslušamo v kakšnem nabito polnem klubu, kjer ga od občinstva loči le nekaj pedi. Na takšnih odrih zadnja leta najpogosteje nastopa skupaj s še drugima dvema članoma Vasko Atanasovski Tria, prav tako cenjenima glasbenikoma, Marjanom Staničem in Dejanom Lapanjo. So uigrana ekipa in med drugim so že zakuhali tudi dve uspešni gostovanji na Kitajskem.

A prav tako dobro kot na majhnih odrih se znajde tudi na velikih, denimo na festivalskih ali pa na odru Slovenske filharmonije, v katero so prejšnjo soboto skupaj s tamkajšnjim komornim godalnim orkestrom in priznanim makedonskim kitaristom Vlatkom Stefanovskim vnašali nekaj sodobnega in tudi nekaj ljudskega duha, predvsem pa veliko živahnosti in razposajenosti. Projekt bodo to nedeljo ponovili še v mariborski dvorani Union.

Vprašanje je, ali bi ubral tako bogato in pisano glasbeno pot, če ne bi pri dvanajstih v Beogradu obiskal tistega usodnega stričevega koncerta. Starša, oba baletnika, sta ga sicer že kot petletnika vpisala v glasbeno šolo v domačem Mariboru. Sprva se je učil igranja na violino, a po šestih letih odločno naznanil, da se tega ne gre več. Kazalo je, da se bo bolj našel v risanju in poeziji, a potem ko je obiskal strica, ki je kot jazz pianist prepotoval ves svet, in videl, s kakšnim žarom igra, ga je to nepričakovano odkritje potegnilo nazaj v glasbo.

Vrnil se je v glasbeno šolo, tokrat izbral jazzovski inštrument in tako pristal na saksofonu, pozneje pa vpisal še flavto. Medtem je začel igrati tudi v bendih, najprej v rockovskih, pri sedemnajstih pa so ga opazili tudi člani romskega benda Romano Rai. Čeprav so bili fantje bistveno starejši od njega, mu je bila njihova glasba tako ljuba, da je z njimi v naslednjih treh letih preigral vso državo.

Takrat je že pisal svoje komade, in ker so bili raznovrstni, vse bolj ugotavljal, da bi ga študij, usmerjen v zgolj en inštrument ali zgolj eno glasbeno zvrst, preveč omejeval. Zato se je raje še intenzivneje vrgel v razvijanje lastnega glasbenega izraza in tudi v številna sodelovanja. Po dobrem desetletju menda skoraj ni več domačega jazz in etno glasbenika, ki mu ne bi prekrižal poti. Oder pa redno deli tudi z uglednimi tujimi glasbenimi imeni, med drugim s francoskim tubistom Michelom Godardom, ameriškim kitaristom in skladateljem Marcom Ribotom ter maroško pevko Hindi Zahra, s katero sta se spoprijateljila, še preden je zaslovela.

Danes je za njim deset žanrsko precej različnih plošč in še z vsako je prepričal tako kritike kot tudi poslušalce. Le za radijske postaje je še vedno »malce preveč alter«. A z njimi, pravzaprav s celotno glasbeno industrijo, se ne obremenjuje. Prav tako se je skoraj povsem odmaknil od javnih sredstev. Dovolj mu je bilo birokracije, čudnih sestav komisij in kazanja s prstom na tiste, ki so dobili sredstva. »A to še ne pomeni, da državno sofinanciranje kulturnih projektov ni pomembno. Še kako pomembno je! Ne le slovenska, tudi londonska opera brez državnega sofinanciranja ne bi mogla preživeti. Podobno velja tudi za številne druge kulturne institucije in projekte, ki so nujni za obstanek in razvoj družbe. Nujno je, da obstaja zavest o tem. Če je ni, smo na poti v barbarstvo,« je prepričan.

In prav zato se mu zdijo takšne revolucije, kot smo ji zdaj priča pri nas, tako dobrodošle. Vseslovenski množični ljudski upor se je razplamtel prav v njegovem Mariboru, ki je zadnja leta z vso silo drsel navzdol. Prepričan je, da potrebujemo radikalne spremembe, zato je šel skupaj z večtisočglavo množico na ulico tudi sam.