Andrzej Stasiuk: Taksim

+ + + +

Šverckomerc

Četrto poslovenjeno delo poljskega pripovednika, dramatika in sploh, tudi nagrajenca Vilenice, se ne oddaljuje od njegove prepoznavne pisave. V delu Na poti v Babadag je pojasnil, da raje kot čez vso Poljsko na Zahod potuje po vzhodni strani (nekdanje) železne zavese, in tudi v Taksimu – naslov je roman dobil po istanbulski četrti, kjer se konča – je zvest samemu sebi. Pripovedovalec, katerega urbane peripetije spremljamo v pri nas izdanem romanu Devet, je zdaj nekje v provinci, v hiški, kjer poseda ob večerih ali pa se klati po mestu, ki se spreminja, še pogosteje je šofer svojemu prijatelju in šefu Wladeku, pravemu pikaresknemu junaku.

Taksim je namreč pocestni roman in naša se v italijanskem kombiju poslovno vozita čez lep del Vzhodne Evrope; Keleti Budimpešta, Subotica, zabačeni kraji, kjer prodajata svojo robo okoliškim kmetom in vsem na kič usekanim nizkoproračunskim porabnikom. Njune cunjice, med katere se včasih naselijo miši, njun razjebani avto, v katerega skoraj nikoli ne natočita polno, ker si tega ne moreta privoščiti, zlizane gume, kazalec temperature vedno tik pod rdečim, vse to dela njuno pot zanimivo. Cariniki, policaji, lokalni mafiozi s hitrimi prsti na sprožilcu ponarejenega orožja in dejstvo, da se s cunj občasno preusmerita na prevoz ljudi, to dražljivost še povečujejo. Občasni spopadi s konkurenco ali argument pesti, kadar odpove vse drugo, pa je tako ali tako sestavni del njunega delovnika.

V Babadagu je Stasiuka vodila slika madžarskega godca na blatni ulici in tudi tokrat je atmosfera tista, ki je bolj v ospredju kot morebitna zgodba, zaplet. Res se prijatelj zaljubi v moderno sužnjo, ki dela v zabaviščnem parku pri blagajni, res se pogaja in jo poskuša odkupiti, vendar je močnejši igralec v tem romanu posebna scenografija, naselbine nomadov, ki prodajajo recikliran odpad Zahoda; to je regija, kjer gre v promet tisto, kar je Zahod zavrgel in česar Kitajci še ne znajo ponarediti. Eden od simptomov, da gre svet nepovratno v maloro, je za naša švercarja česarkoli tudi to, da oni prodajajo nove stvari ceneje kot ona rabljene in preprane. Čeprav je novo ravno tako kot za enkratno uporabo. Stasiukov svet tržnic in tržnih nategovanj ni realistično izpisan, bolj gre za model sveta, v katerem trčita dva časa, socialistično gospodarstvo je preč, velemarkete šele gradijo, vmes pa je prostor za temno sivo ekonomijo, ki omogoča ravno verižno kajenje ponaredkov in občasno nalivanje s ponarejenimi viskiji, sicer pa z lokalnimi žganjicami, poplaknjenimi s pivom. Stasiuk je drzen in jasen; Vzhod je smetišče Zahoda, je njegova tržnica in lovišče za delovno silo, ki bo slej ko prej izkoriščana, če ne gre predvsem za nadomestne dele. Zato je seveda melanholičen, tudi zaradi spominov na stare čase, vendar ta sentiment ni brez humorja, izpisan pa natančno in stepskemu melanholičnemu značaju primerno podrobno.