Roland Barthes: Užitek v tekstu, Variacije o pisavi

+ + + + +

Legendarni tekst, ki je spadal med biblične tekste strukturalizma, zdaj tudi v slovenskem jeziku.

Bralec, ki bo iskal uživanje, bo razočaran. Branje Barthesa je trdo delo, saj avtor na začetku ne definira, kaj je užitek in kaj je naslada v tekstu, kaj šele, da bi prinesel korpus besedil, ki bi skozi branje širila različne oblike in stopnje zadovoljstva. Tudi ne opredeljuje različnih psiholoških stanj naslajanja niti ne osami tekstov, ki bralcem ne ponujajo uživanja.

Preprosto ljubi transgresije, užitek pri njem ni tisto, kar bi pričakovali. V branju popularnih del množične kulture ne najde užitka, kaj šele naslade. Pisatelj Italo Calvino je nekoč povezoval zadovoljstvo v branju z izbiro stola, sobe ali kraja branja. Barthes seže v sam tekst, v tisto besedilo, ki bralca ustavi. Poudari trenutek, ko med branjem odloži knjigo, saj mu misel odpotuje iz nje.

Medtem ko berem, se mi porodijo ideje, vzgibi, asociacije. Torej užitek pomeni knjiga, ki ima sposobnost, da me odtrga od nje same, ne, ker bi bila dolgočasna, bog ne daj zanič, ampak ker sem jo tako posvojil, da v meni sproži misel. Naslada pa odpira travmo, tekst bralcu preprečuje ugodje, nekoliko ga celo dolgočasi, saj zamaje zgodovinske, kulturne, psihološke bralčeve temelje, njegov okus, vrednote in spomine. Z branjem se je subjekt razcepil, ker se je znašel v pogubi, ko se naenkrat so-

oča s tem, da on pravzaprav ni on. Barthes piše kapsule in se izmika interpretaciji, pravzaprav poskuša onemogočiti bralca, ki si lahko privošči, da izpusti nekaj deset strani Vojne in miru, da bi hitreje sledil dogodku. Če pa to stori pri njem, bo izgubil del teksta, zakaj tu je pomenljivo vse; celo pristavek o aristokratskem branju bo bralca odtegnil od teksta, saj bo moral sam domisliti, kam avtor s tem meri. Knjiga, ki ostaja po 40 letih še vedno kraj užitka, pri kom tudi naslade.