Dr. Miro Cerar: »V tej koaliciji ne prevladuje zavest, ki bi nujno morala prevladati, in sicer da je pravna država vrednota. To je tudi eno izmed glavnih sporočil protestov.«

Del vzroka za podaljševanje agonije z županom Kanglerjem je prav v tem, da je politika oziroma del politike pasivno ali aktivno stala za njim in podpirala njegovo oklepanje položaja v popolnoma nevzdržnih razmerah, ker je želela varovati svoje položaje.

Miro Cerar je dolgoletni svetovalec državnemu zboru in nekdanji predsednik sodnega sveta, ki je po mnenju nekaterih osmislil pozive protestnikov. Nekatere poteze vlade je označil za nezaslišane, vlada in SDS pa sta v njem takoj videli nevarnost. Sam pravi, da se čuti poklicanega k večjemu angažmaju za izhod iz krize, v politiko pa (za zdaj) ne bo vstopil.

Pred dnevi vam je SDS, največja vladna stranka, prek twitterja sporočila, da je nespodobno, da predsednik sodnega sveta komentira aktualne politične razmere, in se vprašala, »kaj pa njegov delež krivde za stanje«.

Kdor je to zapisal, je slabo obveščen, že pol leta nisem več predsednik sodnega sveta. Izjave, ki jih dajem, dajem kot profesor na pravni fakulteti. O deležu krivde pa takole. Za stanje v državi smo verjetno soodgovorni vsi državljani, vsak po svoje. Verjetno je vsak od nas kdaj molčal, ko ne bi smel, ali storil kako napako pri svojem delu. Tisti, ki imamo bolj izpostavljene vloge, pa smo zagotovo lahko bili pri kaki aktivnosti premalo zavzeti, premalo dejavni. Na takšne posplošene navedbe o krivdi seveda ne morem odgovoriti kaj več. Lahko, da sem pri svetovanju državnemu zboru, ki ga opravljam že dvajset let, ali v funkciji člana in predsednika sodnega sveta ali pri kaki svoji javni izjavi kdaj izrekel tudi kako zmotno ali pomanjkljivo oceno, toda nikoli nisem namenoma ravnal pristransko, krivično ali nezakonito. Če mi bo kdo postavil konkretna vprašanja, bom na njih lahko odgovoril tudi konkretno.

Očitno nezaupnico sodnemu svetu, tudi v času vašega vodenja, je izrekel premier Janša, ko je predlagal, da se za potrebe reelekcije sodnikov sodni svet okrepi s tujimi pravnimi strokovnjaki …

Že sama ideja o reelekciji, torej ponovni izvolitvi vseh sodnikov, je popolnoma nesprejemljiva. To, da jo je izrekel sam predsednik vlade v imenu največje koalicijske stranke, je izredno škodljivo za državo. Pomislimo, kako bi presojali izjavo kakega tujega predsednika vlade, ki bi dejal, da morajo vsi sodniki na ponovno izvolitev. Pri tem je treba vedeti, da je Slovenija ena redkih držav, v katerih volijo sodnike celo neposredno poslanci, torej politiki in politične stranke. To, da bi se sodni svet moral okrepiti s tujimi pravnimi strokovnjaki in celo tujimi vrhovnimi sodniki, je pravzaprav odrekanje lastni suverenosti. Zato je še toliko bolj neprimerno, če tak predlog pride iz ust predsednika vlade. Moramo razumeti, da ima taka izjava doma in v tujini veliko težo, veliko večjo, kot če bi jo izrekla kaka manjša politična stranka, posamezen politik ali intelektualec. To je nesprejemljiv napad na sodstvo in pravno državo. Absolutno sem za kritiko sodstva, kadar in kjer je to potrebno, tudi v funkciji predsednika sodnega sveta sem jo večkrat izrekel. Sodni svet je na mojo pobudo pripravil celo priporočila za kakovostni razvoj sodstva, ki napotujejo h krepitvi pozitivnih trendov v sodstvu in k preseganju negativnih. Pričakujem, da se bodo na predlog predsednika vlade odzvali predvsem tudi mnogi drugi pravniki, kajti, poudarjam, gre za predlog, ki ne sodi med preostale predloge za spremembe političnega sistema. Vsi ostali predlogi so legitimni in je o njih možna ustavna ali zakonodajna razprava. Takšen predlog reelekcije sodnikov pa pomeni poseg v samo bistvo delitve oblasti in s tem demokracije in pravne države ter je očitno namenjen zgolj politikantskemu preusmerjanju pozornosti javnosti s politike na sodstvo.

To je bil zgolj eden v vrsti poskusov predsednika vlade, da pozornost protestnikov s politike preusmeri na sodstvo. Neuspešno, na napovedani shod pred vrhovno sodišče ni bilo niti enega protestnika. Ali to kaže, da imajo ljudje boljše mnenje o sodni veji oblasti, kot se zdi? Vsekakor boljšega kot o drugih dveh?

Zaupanje v sodstvo je po raziskavah javnega mnenja žal še vedno na zelo nizki ravni, a zaupanje v politiko je še nižje. Protesti so se začeli zaradi konkretne zadeve v Mariboru. S tem so protestniki odigrali demokratično vlogo namesto politikov, kajti politiki so tisti, ki bi se morali prvi in najodločneje odzvati na vedenje dosedanjega župana Franca Kanglerja. Ugotoviti bi morali, da je treba nekoga, ki je izgubil politično kredibilnost in legitimnost, pozvati, naj se v dobro občine umakne s položaja. Ker tega ni storila politika sama in ker tega tudi sicer ne počne, je prišlo do spontanega revolta, ki je svoj protest razširil na vse razsežnosti politike. Kljub temu da so sedanji protesti, govorim o mirnih protestih, na videz neartikulirani, pa je njihovo sporočilo zelo jasno. In sicer, tisti politiki, ki delujete nemoralno, nezakonito ali drugače škodljivo, spremenite svoje ravnanje ali se umaknite. To sporočilo je lahko mirno namenjeno tudi vsem nam, ki smo nosilci odgovornejših družbenih vlog.

A vendar imamo celo vrsto politikov v kazenskih postopkih, celo pravnomočno obsojenih, ki nočejo odstopiti. Nekateri so šli celo tako daleč, da so Kanglerja pozivali, naj nikakor ne odstopi, da ne bi državljani dobili poguma, da lahko na tak način odstavljajo na neposrednih volitvah izvoljene politike …

Bojim se, da je del vzroka za podaljševanje te agonije z županom Kanglerjem prav v tem, da je politika oziroma del politike pasivno ali aktivno stala za njim in podpirala njegovo oklepanje položaja v popolnoma nevzdržnih razmerah, ker je želela varovati svoje položaje. Res je, kar pravite, v državnem zboru, na lokalni ravni in marsikje drugje, imamo nekatere zelo kompromitirane politike, celo obsojene v kazenskih postopkih, plagiatorje in druge. A ti so samo kaplja čez rob, kajti pravi, še večji problemi, ki so napolnili to veliko čašo do roba, so v ozadju, kjer jih ni mogoče videti. Vemo, da že leta iz naših bank in države odteka denar v zasebne roke, pri čemer državljani ne vemo, točno kam, le vidimo, da ga neupravičeno zmanjkuje. Ustreznih političnih odzivov na to najpogosteje ni in tudi pravni postopki večinoma ne stečejo. Vse to ni problem zgolj sodstva, sodstvo je le zadnja instanca, pred njo morajo svoje delo opraviti policija, inšpekcijske službe in tožilstvo. Pogosto zadeve zastanejo že na teh ravneh odločanja, ki so bolj pod vplivom politike kot pa sodstva. Odgovornost je zato treba uveljavljati konkretno pri tistih uradnikih, funkcionarjih in državnih organih, ki so ravnali škodljivo ali nezakonito. Usmerjenost zgolj v sodstvo je tu pretirana. Pri nas velika večina velikih nepravilnosti sploh ne pride pred sodišča.

Škandalozen primer, ko je bilo delo državnega zbora prekinjeno zaradi informativnih pogovorov policistov s poslanci, je zagotovo simbolično nakazal, kam lahko pridemo, če bi prevladali elementi policijske države.

Se tudi vam zdi, da je vlada napadla celotno pravosodje, kot opozarjajo tako predsednik vrhovnega sodišča kot generalni državni tožilec in tudi predsednik odvetniške zbornice?

Predlog za reelekcijo sodnikov je primer radikalnega in nedopustnega pritiska na sodstvo. Če se minister za pravosodje še tako trudi pripraviti kake konstruktivne predloge za zakonske izboljšave na področju sodstva, sta predloga za reelekcijo sodnikov in za okrepitev sodnega sveta z vrhovnimi sodniki iz drugih držav ves njegov trud v sekundi izbrisala. V očeh sodstva in verodostojne stroke je s takšnima predlogoma celotna vlada postavljena v neverodostojen položaj. Naj ponovim, da to ni več zgolj pritisk, to je odkrit in frontalen napad na sodstvo kot eno od treh temeljnih vej oblasti. To, da minister išče načine za zakonodajne posege, ki bi izboljšali delovanje sodstva, se mi samo po sebi ne zdi nič spornega. Problem se pojavi, če pri tem predlaga kaj, kar pomeni poseg v ustavne pristojnosti sodstva, ali če pride na idejo, da bi se moralo sodstvo spet temeljiteje reformirati. To slednje je nasploh nekoliko bolestna slovenska značilnost, kajti že skoraj vsaka nova oblast dobi idejo, da bi temeljiteje reformirala neko sfero družbe. Sodstvo trenutno ne rabi reform. V času, ko sem bil predsednik sodnega sveta, so bili trendi v sodstvu že v pretežni meri pozitivni, zaostanki so se na veliki večini področij in na veliki večini sodišč že precej zmanjšali. Politika bo naredila veliko napako, če bo zdaj v sodstvo zarezala s kakimi radikalnimi reformami. Vsekakor pa tudi sam podpiram, da se na dopustne načine pospešujejo pozitivni procesi v sodstvu in preprečujejo negativni procesi. Predvsem pa je v okviru slednjega pomembno, da se predsedniki sodišč in sodni svet opogumijo in sprejmejo ostre ukrepe tam, kjer nekateri sodniki svojega dela ne opravljajo dobro.

Ne moremo tudi mimo obiskov policije v državnem zboru in mimo tega, da želi biti, in očitno tudi je, notranji minister obveščen o vseh preiskovalnih podrobnostih konkretnih zadev, ki jih preiskuje policija. Nekateri pravni strokovnjaki opozarjajo, da je že slednje dovolj za interpelacijo. Se strinjate?

Dela policije in ministra za notranje zadeve natančneje ne spremljam oziroma ne poznam. Glede na medijsko poročanje imam vtis, da policiji tudi ta minister ni pripravljen priznati statusa, ki ji gre v družbi. Menim, da smo vse od osamosvojitve do danes, z izjemo redkih svetlih trenutkov, slabili položaj policije in na neki način degradirali položaj policistov. Ne samo materialno, kar dokazujejo nizke plače, obrabljena oprema in marsikje slabe delovne razmere. Tudi na splošno je bilo premalo iskrenega zavzemanja za zgraditev spoštljivega odnosa do poklica in osebe policista. Moramo se zavedati, da je policija ključen dejavnik pravne države varnosti državljanov. Bojim se, da se je preveč dopuščalo, da so dobri kadri iz policije odhajali, da se ni dovolj storilo na področju izobraževanja in da imajo premnogi policisti občutek, da nimajo zadostne podpore v nadrejenih, ko gre za kritične situacije. Sedanji minister Gorenak tega trenda ne spreminja. Policisti so v naši državi vse premalo stimulirani za opravljanje svojih odgovornih in pogosto nevarnih nalog. Minister Gorenak včasih daje vtis, da nekoliko preveč lahkotno jemlje svojo funkcijo. Afera z izginulimi podpisi je zelo resna in odgovornega bo treba najti. Gre za institut zakonodajnega referenduma. Če odgovornih oseb ne bomo odkrili, bo to nov posmeh pravni državi. Pri prvih javnih uličnih protestih so bile ministrove reakcije izrazito legalistične. Seveda mora minister skupaj z generalnim direktorjem policije skrbeti, da policija deluje zakonito, in v tem pogledu je bil njegov odziv korekten, toda kot minister mora biti sposoben tudi pravilne politične presoje dogodkov in tukaj mislim, da se ni ravno najbolje izkazal.

Predsednik koalicijske Državljanske liste in državnega zbora Gregor Virant meni, da način, kako največja vladna stranka vodi policijo, smrdi po totalitarizmu. Se strinjate z njim?

Vsaka izjava predsednika državnega zbora ima seveda veliko težo. Ta je seveda nadvse skrb zbujajoča. To še posebej zato, ker je predsednik državnega zbora tudi predsednik koalicijske stranke in je zato zagotovo dobro obveščen tudi o zakulisju delovanja na ministrstvu za notranje zadeve. Sam o tem ne morem izreči zanesljive ocene, seveda pa lahko na splošno rečem, da je vsako delovanje v smeri totalitarizma ali diktature nedemokratično in zato utemeljen razlog za takojšnje ustavne ukrepe, med katerimi je tudi uporaba instituta interpelacije. Škandalozen primer, ko je bilo delo državnega zbora prekinjeno zaradi informativnih pogovorov policistov s poslanci, je zagotovo simbolično nakazal, kam lahko pridemo, če bi prevladali elementi policijske države.

So tudi drugi, ki vladi očitajo totalitarno vedenje. Vaš kolega Rajko Pirnat že dlje časa opozarja, da pot v totalitarizem tlakujejo tudi vladne želje po obvladovanju in podrejanju avtonomnih delov družbe.

Dr. Pirnat ima verjetno kar prav. To potrjujejo tudi nekateri drugi kazalci. Recimo združevanje policije in tožilstva v eno ministrstvo. Pa neodgovoren odnos vlade do nekaterih institucij pravne države, prej smo govorili o sodstvu, zdaj govorimo o državnem zboru. To kaže na to, da v tej koaliciji ne prevladuje zavest, ki bi nujno morala prevladati, in sicer da je pravna država vrednota. Eno izmed glavnih sporočil teh protestov je ravno to, želja po pravični in pravni državi. Jasno je, da če ne bomo vzpostavili pravičnejše družbe in s tem tudi pravne države, enostavno ne bo poti iz krize. Zakaj? Ljudje ne bodo imeli zaupanja v državo in njene institucije, še bolj bodo apatični, stanje duha bo še slabše in ne bo optimizma, ne bo potrebnega zagona za delo in ustvarjalnost, torej vsega tistega, kar potrebujemo za preobrat na področju ekonomije, sociale, kulture in drugod. V volilni kampanji pred zadnjimi predčasnimi volitvami se je presenetljivo veliko časa namenilo eni sami tematiki, in sicer kdo od kandidatov je pošten in kdo ni, kdo je etičen in kdo ni. Že takrat je bilo popolnoma jasno, kaj javnost najbolj zanima in skrbi. Se pravi, da bi vlada morala dojeti, da je ena njenih glavnih nalog, rekel bi celo predpostavk za vse nadaljnje reforme, prav vzpostavitev pravne države. Bojim se, da imamo v najvišjih sferah politike, verjetno kar v vseh političnih opcijah, posameznike in skupine, ki so vpleteni v nečedna ozadja, pri čemer seveda vsi ti drug drugemu stojijo ob strani, tako da se družba ne premakne naprej, ne pride do preboja.

Za vstop v politiko se za zdaj ne bom odločil. Ta hip je tudi težko pričakovati, da bi kak novi obraz v politiki lahko kaj resnejšega naredil, saj bi bil obkrožen z obstoječimi političnimi strukturami.

Vse to teži tudi ljudi, ki so šli na ulice. Protesti bodo verjetno sčasoma ponehali, a bodo kmalu vzniknili novi, ljudje pa ne bodo zahtevali zgolj odstopov, ampak družbene spremembe …

Res bi lahko govorili o prvem valu protestov, ki se bo verjetno postopno končal. Malce zaradi božičnih praznikov in ker so protestniki na neki način svoj prvi konkretni cilj, to je odstop župana Kanglerja, dosegli. Seveda ni nemogoče, da se vse skupaj ponovi tudi pred državnim svetom v Ljubljani, če gospod Kangler ne bo odstopil tudi s funkcije državnega svetnika. V okviru mirnih demonstracij so ljudje pogumno in na primeren način izrazili svojo bolečino, protest in spodbudo politiki. Zdaj moramo počakati, kaj bo ukrenila vlada. Če je razumela sporočilo ljudi, se bo potrudila narediti prave premike, in obstaja upanje, da bomo krenili po pravi poti reševanja krize. To bo v nekaj mesecih, morda v pol leta ali letu dni že bolj ali manj jasno. Če teh pozitivnih premikov ne bo, se bodo protesti zagotovo ponovili v še intenzivnejši obliki, pa s tem ne mislim na nasilje, ampak na še večjo odločenost ljudi, da izrazijo kritiko. Od politike se pričakuje, da v nekih ključnih točkah stopi skupaj. Doslej Slovenci zaradi ideološke polarizacije, ki jo nekateri politiki prav z veseljem spodbujajo, nismo bili sposobni v zadostni meri določiti niti skupnih nacionalnih interesov, za katerimi bi stali vsi, ne glede na stranko in vladno koalicijo ali opozicijo. In dokler tega ne bomo sposobni, tako dolgo se bo kriza le še stopnjevala in se bodo protesti ponavljali. V tem primeru se lahko res zgodi, da se bo ta politika prisiljena umakniti.

Govorite o poenotenju politike glede prednostnih nalog. A vendar, je res vseeno, kaj sicer počne vlada, samo da izpelje varčevalne ukrepe po navodilih Bruslja? Ali bi bilo treba razmisliti tudi o menjavi vlade, da poleg javnofinančne situacije ne bomo zavozili še tistih nekaj družbenih pridobitev, ki jih še imamo?

Zavozili smo že marsikatero družbeno pridobitev iz časov osamosvojitve in pred njo. Zavozili smo nacionalno gospodarstvo, del socialne države, del naše kulture, zdaj bomo poslabšali še stanje na področju visokega šolstva in splošnega izobraževanja in ne nazadnje, z nasiljem na protestih smo si poslabšali tudi ugled v mednarodni javnosti. Za vse to je med drugim soodgovornih kar nekaj vlad, zdaj pa kaže, da se vse skupaj zgolj še dodatno poslabšuje. To, da smo na razmeroma nizki točki, je popolnoma nesporno. A kriza, ki nas je sem pripeljala, je nekako tudi pozitivna, saj nas ozavešča o tem, česa si v prihodnje več ne smemo dovoliti. Zdaj pravzaprav šele zares spoznavamo, da smo padli na etičnem izpitu in da potrebujemo razvito pravno državo in demokracijo. Vse to, kar je doslej zvenelo kot nekakšna fraza, počasi dobiva vsebino. Pravna država, to je tudi NLB, to je tudi vprašanje privilegijev funkcionarjev, vprašanje pretakanja državnih sredstev pri javnih razpisih, gradnji cest in tako naprej. Toliko bodic in žebljev je že bilo zabitih v pravno državo, toliko bolečin povzročenih, da zdaj trpi celotno narodno telo. Sami smo izropali to državo, ker nismo spoštovali samih sebe in lastnih zakonov. Čeprav zakoni do neke mere omogočajo tudi sistemsko korupcijo, pa v resnici pravi problem ni v zakonodaji. Že skoraj tragikomično je, ko se politika na vsak problem odziva z demagoškimi izjavami o tem, da bo spremenila ta ali oni zakon. V krizi smo zato, ker zakonov ne spoštujemo, ne zato, ker bi bili ti tako slabi. S strokovno razlago zakonov, predvsem tudi v duhu spoštovanja njihovih temeljnih namenov, izraženih v zakonskih in ustavnih načelih, bi preprečili marsikatero nepravilnost in škodo ter dosegli kazen za marsikaterega pravega kriminalca. Toda zakone razlagamo predvsem drugače, tehnično, rutinsko, s skromnim interpretacijskim znanjem ter s strahom v glavi in srcih. Nekateri pa seveda tudi s slabimi nameni. Seveda pa, ponavljam, jih pogosto mnogi niti ne razlagajo, ker jih enostavno nekaznovano ignorirajo. In potem pričakujemo, da nam bo dobro ali bolje. Ne bo. Če se ne bomo tudi v tem zelo kmalu spremenili, bo le še slabše.

A ta nujna takojšnja enotnost, o kateri govorite vi in govori izvoljeni predsednik republike Borut Pahor, se v praksi zahteva predvsem od opozicije in predvsem pod pogoji sedanje vlade.

Politična desnica je tudi zdaj, ne prvič, spretno prinesla naokoli politično levico. Ko je levica predlagala nekatere razvojno potrebne in koristne reforme, jih desnica ni podprla. Ko pa je desnica prišla na oblast, jo je levica morala podpreti, ker zaradi nevarnega stopnjevanja krize pred javnostjo ni več imela druge izbire. Janši je tu taktično uspelo na točki, kjer je Pahor izgubil. To je pač stvar politične spretnosti. Ko pravim, da je treba doseči složnost, ne pomeni, da se morata obe strani strinjati o vsem, pač pa, da se racionalno dogovorita za nekatere nacionalno ključne cilje in ukrepe. Prvi pogoj je, da se usedeš za isto mizo, kar je, verjamem, težko, saj smo videli, da se Janša in Janković po predčasnih volitvah nista mogla dogovoriti niti o tem, kje se bosta sestala. Ko so skupni projekti dogovorjeni, pa bi bilo treba državljanom jasno povedati, da za uresničitev teh skupnih ciljev delujemo skupaj in da v tem političnem polju ne sme priti do prestižne tekme v smislu, kdo je kaj predlagal, pač pa se lahko tekmuje le v tem, kdo je v dogovorjeni smeri bolje opravil svoje naloge, sorazmerno s položajem, ki ga zaseda.

Vi torej mislite, da se sedanji politični voditelji lahko dogovorijo?

Nimam sicer veliko upanja, a k sreči ga ima novi predsednik republike. Upam, da se ne moti. Vedno je možnost tudi v zamenjavi vlade, a ne vem, če sedanji protesti niso na neki način vodji opozicije odvzele tudi tisti del njegove politične avre, ki jo je še imel in bi jo potreboval, da nastopa kot alternativa. Mislim, da ta hip v politiki, ki je bila izvoljena, nimamo osebnosti, v katero bi ljudje v zadostni meri polagali svoje upe. Ljudje nasprotujejo nekaterim bolj, drugim manj, vsekakor pa na demonstrativen način kar vsem. To je težava. Seveda imamo mehanizme za rekonstrukcijo ali zamenjavo vlade. Toda po slabem letu delovanja je še prezgodaj, da bi ta vlada smela kar vreči puško v koruzo in odnehati.

Se pa na tem mestu odpira prostor za nove politične obraze. Vi doslej niste izrecno zanikali morebitnega političnega angažmaja. To so začutili tudi politiki, predvsem na desnici so se že začele diskreditacije.

Ni nemogoče, da bi se bolj angažiral v sferi civilne družbe, v to bomo verjetno, če se razmere ne bodo kmalu bistveno izboljšale, prisiljeni številni izobraženci in drugi. Za vstop v politiko pa se za zdaj ne bom odločil. Ta hip je tudi težko pričakovati, da bi kak novi obraz v politiki lahko kaj resnejšega naredil, saj bi bil obkrožen z obstoječimi političnimi strukturami. Tudi če bi nekoga izvolili za neodvisnega tehničnega mandatarja, bi bil v takšnih razmerah povsem brez realne politične moči.

Zagovarjam demokratično in pravno pot iz krize in nujnost obvarovanja človekovih pravic. Nasprotujem diktaturi in kakršnikoli trdi roki kot poti iz krize.

Saj, v Italiji se je ta projekt hitro zalomil. Kakšna je torej rešitev?

Ta se bo pojavila sčasoma sama po sebi. Zdaj mora izvoljena politika nadaljevati svoje delo. Če ji bo šlo bolje oziroma dobro od rok, potem bo imela tudi podporo. Če ne, potem je mogoče vse, menjava vlade, predčasne volitve, a razmere za to morajo enostavno dozoreti. V tem trenutku ni mogoče pričakovati radikalne spremembe na boljše. Glede na kazalce, glede na izvedene in načrtovane ukrepe vsesplošno izboljšanje stanja še ni blizu in tega se moramo zavedati.

Iz protestov se vendarle rojevajo ideje, predvsem o radikalnejših spremembah.

Ko gledam ljudi, ki protestirajo, vidim, da se mnogi med njimi premalo zavedajo, kaj pomeni voditi državo. Koristno je, da sprožajo dobro energijo, prinašajo v javni politični prostor nove ideje ter so pripravljeni v pozitivno prenovo naše države in družbe nekaj vložiti tudi sami, a vlade ni mogoče kar nadomestiti s civilno družbo. Še v časih, ko smo se osamosvajali in je bil čas temeljite prenove, smo to delali po institucionalni poti, z volitvami, s plebiscitom, s spremembami ustave in zakonodaje. Danes so precej manj prelomni časi, zato ne potrebujemo revolucije. Pojavljajo se razne ideje, recimo o neposredni ali kaki drugi demokraciji. Marsikaj od tega v resnici na državni ravni ne more delovati. V Evropi imate države, ki imajo parlamentarni sistem, kot ga imamo mi, pa ljudje v njih dobro živijo, poglejte samo nordijske države. Vsaka država ima seveda svoje probleme. Toda ustavna demokracija s parlamentarnim sistemom ter s pravno in socialno državo je sistem, ki smo ga zavestno in premišljeno izbrali, in znotraj tega sistema moramo le ustrezno graditi in spremeniti nas same. Če v družbi prevladajo mentalna in moralna plitkost, pohlep in objestnost ipd., dekadence in razkroja take družbe ne more preprečiti noben sistem.

Nekateri ljudje tudi vas izpostavljajo kot alternativo, pred časom ste se zaradi svojih staršev znašli na nepotističnem seznamu SDS. Kakšen je pravzaprav vaš svetovni nazor?

Svojega svetovnega nazora ne skrivam. V meni je dinamična dvojnost, za katero se trudim, da jo ohranjam v ustreznem sorazmerju. Kar se tiče notranjih, osebnih vrednot, sem bolj konservativen, veliko mi pomenijo otroci, družina, domovina, sočutje, solidarnost, spodobno vedenje. Verjamem v boga in v vesoljni zakon ustreznosti akcije in reakcije. Navzven, v družbenem kontekstu, pa sem bolj liberalen, zavzemam se za nediskriminacijo in svobodo posameznika, mišljenja in veroizpovedi. Zagovarjam demokratično in pravno pot iz krize in nujnost obvarovanja človekovih pravic. Nasprotujem diktaturi in kakršnikoli trdi roki kot poti iz krize. Verjamem v demokracijo, vendar takšno, v kateri izvoljeni voditelji znajo prisluhniti tako ljudem kot tudi izobražencem in modrecem. Demokracija je moja vrednota predvsem zato, ker bolj kot kak drug sistem omogoča avtonomijo mišljenja in s tem lastno, četudi težavno izbiro osebne poti v procesu posameznikove samouresničitve.